Jedro

Prekrškovni organ je več kot štiri mesece pred izdajo izpodbijanega plačilnega naloga prejel podatke družbe uporabnice vozila, o voznici, ki je po navedbah te družbe vozila zgoraj omenjeno vozilo v času, ko je bil zaznan prekršek. Zato ni bilo razumne podlage za kaznovanje odgovorne osebe pravne osebe po določbi drugega odstavka 8. člena ZprCP.

Izrek

Izpodbijana sodba in plačilni nalog se razveljavita ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Občina Kamnik, Oddelek za gospodarske javne službe, je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca M. K. spoznal za odgovornega za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Kamniku je storilčevo zahtevo za sodno varstvo (pravilno: zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika) zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijani plačilni nalog in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava iz 4. točke prvega odstavka 156. člena (pravilno: 4. točke 156. člena) Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki pritrjuje razlogom zahteve in dodaja, da bi prekrškovni organ lahko sankcioniral kvečjemu direktorja družbe M d.o.o., ne pa njenega prokurista.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema potek postopka pred prekrškovnim organom in sodiščem ter navedbe storilčevega zagovornika v zahtevi za sodno varstvo ter navaja, da je prekrškovni organ z dopisom z dne 15. 7. 2013 pozval družbo M. d.o.o., kot lastnico vozila Škoda, reg. št. ..., da mu sporoči osebne podatke o vozniku, ter ji določil petdnevni rok za odgovor. Prekrškovni organ je v dopisu naslovnika opozoril, da bo na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPrCP za prekršek kaznoval odgovorno osebo pravne osebe, če mu v določenem roku ne bo posredovala zahtevanih podatkov. Prekrškovni organ je 31. 7. 2013 prejel odgovor družbe M. d.o.o., da je bila v času storitve prekrška voznica zgoraj omenjenega vozila S. Č., in mu posredovala tudi podatke o voznici. Kljub temu je prekrškovni organ 12. 12. 2013 storilcu izdal plačilni nalog. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke je prekrškovni organ kljub razpolaganju s podatki o storilki prekrška za prekršek kaznoval odgovorno osebo pravne osebe, s čimer je uporabil predpis, to je 8. člen ZPrCP, ki ga ne bi smel uporabiti. Lastnik vozila je odgovoren za prekršek le v primeru, da storilca ni mogoče ugotoviti. Zato je po zatrjevanju vrhovne državne tožilke podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 (pravilno 4. točke 156. člena ZP-1). Vrhovna državna tožilka sklepno še trdi, da je prekrškovni organ rok, ki ga je pravni osebi določil za odgovor, brez zakonske osnove obravnaval kot prekluzivni zakonski rok.

5. Takim navedbam vrhovne državne tožilke ni mogoče pritrditi. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ ugotovil, da je bil z vozilom znamke Škoda z registrsko oznako ... storjen prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Po ugotovitvah prekrškovnega organa je imetnik pravice uporabe tega vozila družba M. d.o.o., zato je prekrškovni organ to družbo pozval, naj mu sporoči podatke o vozniku omenjenega vozila. Prekrškovni organ v roku, ki ga je določil v pozivu, ni prejel podatkov o vozniku omenjenega vozila v času storitve prekrška, zato je prokurista omenjene družbe kot odgovorno osebo pravne osebe na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPrCP spoznal za odgovornega za prekršek. Pri uveljavljanju kršitev materialnega zakona vrhovna državna tožilka izhaja iz lastnih dejanskih ugotovitev, in sicer da je prekrškovni organ prejel dopis družbe M. d.o.o., s podatki o voznici, pa je kljub temu spoznal za odgovornega za prekršek M. K. kot odgovorno osebo te pravne osebe. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 4. točke 156. člena ZP-1. 6. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji uporaba materialnopravnega predpisa, in sicer drugega odstavka 8. člena ZPrCP. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prekrškovni organ 27. 6. 2013 z radarskim merilnikom hitrosti vozilu znamke Škoda z registrsko oznako ... v Kamniku na naslovu S., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, izmeril hitrost 70 km/h. Prekrškovni organ je ugotovil, da je lastnik vozila družba PL d.o.o., nato pa po prejetem odgovoru te družbe z dne 9. 7. 2013 ugotovil še, da je jemalec leasinga za omenjeno vozilo družba M. d.o.o. Zato je prekrškovni organ z dopisom z dne 15. 7. 2013 pozval družbo M. d.o.o., naj mu sporoči podatke o vozniku omenjenega vozila v petih dneh od prejema tega dopisa, sicer bo na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPrCP za omenjeni prekršek kaznoval odgovorno osebo te družbe. Družba M. d.o.o., je tak dopis prekrškovnega organa prejela 17. 7. 2013, prekrškovni organ pa je 31. 7. 2013 prejel odgovor, ki je bil poslan 30. 7. 2013 in v katerem so bili navedeni podatki o imenu in priimku voznici omenjenega vozila, njeni enotni matični številki, kraju bivanja in državljanstvu, odgovoru je bil priložen tudi potni nalog za službeno potovanje št. 87, iz katerega je razvidna uporabnica vozila. Kljub takemu odgovoru je prekrškovni organ M. K., prokuristu družbe M. d.o.o., 12. 12. 2013 izdal izpodbijani plačilni nalog. Zoper slednjega je storilčev zagovornik 17. 12. 2013 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da storilec nikoli ni bil lastnik takega vozila, da v letu 2013 nikoli ni vozil skozi Tuhinjsko dolino ter da ni jasno, kako je prekrškovni organ pridobil neverodostojne podatke. Prekrškovni organ je v predložitvenem poročilu z dne 19. 12. 2013, s katerim je zadevo posredoval v reševanje okrajnemu sodišču, med drugim navedel, da mu družba M. d.o.o., ni sporočila podatkov o vozniku omenjenega vozila. Okrajno sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba (drugi odstavek 8. člena ZPrCP). Ne v tej določbi, ne v določbah 57. člena ZP-1, ne v določbi 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1 o rokih ni predvidena nikakršna sankcija v primeru, ko tisti, na katerega prekrškovni organ naslovi zahtevo za posredovanje podatkov, v določenem roku podatkov ne posreduje oziroma jih ne posreduje pred izdajo plačilnega naloga. Povedano drugače, rok, ki ga prekrškovni organ določi za posredovanje podatkov o kršitelju, ni prekluziven, bistveno je, da prekrškovni organ zahtevane podatke prejme in se z njimi seznani pred sprejemom odločbe o prekršku oziroma plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ podatke o voznici prejel 31. 7. 2013, plačilni nalog pa je izdal 12. 12. 2013. Praviloma mora prekrškovni organ storilcu vročiti plačilni nalog takoj na kraju prekrška (prvi odstavek 57. člena ZP-1, če to ni mogoče, pa mu ga vroči po določbah ZUP (četrti odstavek 57. člena ZP-1). Prekrškovni organ je v obravnavanem primeru več kot štiri mesece pred izdajo izpodbijanega plačilnega naloga prejel podatke družbe M. d.o.o., o voznici, ki je po navedbah te družbe vozila zgoraj omenjeno vozilo v času, ko je bil zaznan prekršek. Zato tudi ni najti razumne podlage za uporabo določbe drugega odstavka 8. člena ZPrCP.

8. Ob povedanem je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in plačilni nalog na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ ugotoviti, ali mu je družba M. d.o.o., posredovala podatke o vozniku omenjenega vozila, nato pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabiti materialne določbe o prekršku ter v zadevi ponovno odločiti.