Up-349/01

10. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 209/2001 z dne 3. 7. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 1067/91 z dne 15. 2. 2001 se ne sprejme, v delu glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku ugotovilo, da je ugovor pobota pritožnika (v izvršilnem postopku dolžnika) delno utemeljen in da se izvršba zato v ustreznem delu ustavi. V preostalem delu pa je ugotovilo, da pobotni ugovor ni utemeljen, prav tako tudi ugovor zastaranja. Višje sodišče je pritožbi strank zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je sodišče sklep o izvršbi izdalo že leta 1991, iz česar sledi, da so obresti na znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, že zastarale. Pritožnik meni, da obresti od terjatve, prisojene s pravnomočno sodbo, zastarajo v treh letih, zastaralni rok desetih let pa naj bi veljal le za glavno terjatev iz pravnomočne sodbe. Pri tem se sklicuje na mnenja v teoriji in meni, da je praksa drugih sodišč (najbrž) drugačna, zato naj bi šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu in pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Meni, da bi upnik za zagotovitev izvršbe za obresti pred potekom vsakih treh let moral podati nov izvršilni predlog. Meni, da je desetletni zastaralni rok za terjatve, priznane s pravnomočno sodbo, najdaljši in objektivni zastaralni rok, v katerem je treba sodno odločbo prisilno izvršiti, sicer postanejo naturalna obligacija. Pritožnik zatrjuje še kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave, kršitev 15. člena Ustave, kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter kršitev pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. Nevarnost, da pritožnik ostane brez vsega premoženja, naj bi predstavljala tudi kršitev pravice do osebnega dostojanstva po 34. členu Ustave. V pravočasni dopolnitvi ustavne pritožbe pritožnik še navaja, da bo zaradi prepočasnega dela sodišč dolžan plačati zelo visok znesek obresti. Navaja še, da bi pobotanje ne smelo veljati šele od dneva izdaje (druge) sodbe, saj sodbi le ugotavljata obstoj terjatev, ki so obstajale že predhodno. Meni, da bi se obveznosti morale pobotati glede na čas, ko so nastale, to pa je v letu 1992.

B.

3.Stališča pritožnika o tem, da naj bi desetletni zastaralni rok za terjatve, priznane s pravnomočno sodbo, pomenil, da mora v tem času biti zaključen tudi izvršilni postopek, sicer se terjatev pretvori v naturalno obligacijo, so nesprejemljiva. Razumljivo je, da v civilni zadevi terjatev upnika, priznana s pravnomočno sodbo, ne more biti izničena zaradi morebitnega predolgotrajnega izvršilnega postopka. Skladno z Ustavo (z vidika pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave celo nujna) je ureditev, da se z vložitvijo predloga za izvršbo zastaranje judikatne obligacije pretrga (kot se tudi z vložitvijo tožbe pretrga zastaranje vsake terjatve) in da v civilnopravnih razmerjih ni mogoče uveljaviti absolutnih zastaralnih rokov, ki bi povzročili, da lahko terjatev upnika zastara kljub uvedenemu sodnemu (pravdnemu ali izvršilnemu) postopku. Upniku je glede zastaranja mogoče naložiti breme, da pravočasno zahteva sodno varstvo svoje terjatve, ni pa mu mogoče naložiti rizika zastaranja za primer, če bo prišlo do zastojev v sodnem postopku. Da bi bila praksa drugih sodišč drugačna, pritožnik zatrjuje (oz. domneva) le pavšalno; stališča teorije pa povzema napačno. Stališča, na katera se sklicuje, se namreč nanašajo le na vprašanje, ali za obresti, prisojene s pravnomočno sodbo, teče tri- ali desetletni zastaralni rok. Za obravnavano zadevo pa je bistveno vprašanje, ali se z vložitvijo predloga za izvršbo zastaranje obrestnih terjatev pretrga.

4.Obravnavana problematika ni v zvezi s pravico do sodnega varstva (pritožnika) po 23. členu Ustave in pravico do pritožbe po 25. členu Ustave, zato za kršitev teh pravic ne more iti.

5.Pravica do osebnega dostojanstva po 34. členu Ustave ne preprečuje upniku, da s pomočjo prisilne izvršbe doseže poplačilo svoje terjatve in s tem učinkovito zavaruje svojo pravico do sodnega varstva. Varstvu osebnega dostojanstva so v izvršilnem postopku namenjene določbe o oprostitvah in omejitvah izvršbe, vendar to z obravnavano zadevo ni v zvezi.

6.Na kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave se v postopku ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Enako velja tudi za očitek o kršitvi 15. člena Ustave, ki ga pritožnik tudi sicer ne pojasni.

7.Skladno s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. Ta zahteva pa ne pomeni le, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti pritožbo (in eventualno revizijo), pač pa tudi, da se mora že v teh pravnih sredstvih sklicevati na okoliščine in domnevne kršitve, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi. Iz navedenega razloga v postopku preizkusa te ustavne pritožbe ni mogoče upoštevati navedb pritožnika glede časa, od katerega naj bi se upoštevalo pobotanje. Kolikor je glede te okoliščine morda prišlo do nezakonitosti, je to vseboval že sklep sodišča prve stopnje in bi pritožnik argumente, ki jih sedaj navaja v ustavni pritožbi, moral navajati že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Tega pa, kot izhaja iz pritožbe, ki jo je priložil ustavni pritožbi, ni storil.

8.Pritožnik pravnih sredstev ni izčrpal tudi glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče je lahko pristojno za odločanju o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja še traja. Z odločitvijo Višjega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena omenjena pravica, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v tem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS, je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger