Jedro

Ker je v času vložitve tožbe še veljla določba 62. člena ZDSS, je obveznost plačila takse nastala šele po pravnomočnosti sodbe.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je potrebno takso plačti, to je v obravnavanem primeru po preteku leta, ko je sodba postala pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za tožbo v višini 8.196,00 SIT.

Sklep je bil izdan na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. 1/90 - 93/2001).

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je dne

6.5.2004 vrnil nalog za plačilo sodne takse sodišču nazaj z obrazložitvijo, da je obveznost zastarala. Sodišče prve stopnje je to obrazložitev štelo kot zahtevo za odmero sodne takse.

Pritožba meni, da 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) ni bil pravilno uporabljen, saj ZST v 4. členu določa, da je treba takso plačati, ko nastane taksna obveznost, če ni v tem zakonu ali taksni tarifi določeno drugače. ZST je v razmerju do ZDSS specialni predpis. Pravica, zahtevati plačilo takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je treba takso plačati. V konkretnem primeru bi bilo treba takso plačati v dveh letih od vložitve tožbe, zato naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, pa tudi materialno pravo je pravilno uporabilo. Tožnik ni zahteval izdaje odločbe o odmeri sodne takse, zato bi sodišče prve stopnje lahko odredilo prisilno izterjavo sodne takse. S tem, ko je štelo tožnikov dopis smiselno za zahtevo po odmeri sodne takse, je tožniku omogočilo hitrejše in cenejše uveljavljanje ugovorov v zvezi s tem; v nasprotnem primeru bi moral plačati tudi kazensko takso (2. odstavek 29. člena ZST).

ZST v razmerju do ZDSS ni specialni predpis, ampak obratno. ZDSS je bil sprejet v letu 1994 in je torej tudi kasnejši predpis od ZST. Sodišče prve stopnje je določbo 62. člena ZDSS uporabilo povsem pravilno. V času vložitve tožbe je ta določba veljala, kar pomeni, da je nastala obveznost za plačilo takse za tožbo šele po pravnomočnosti sodbe, saj po 3. odstavku 62. člena ZDSS plačilo takse po določbah tega zakona zapade v plačilo z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka. Po 1. odstavku 9. člena ZST zastara pravica, zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem je treba takso plačati.

Sodba v tej zadevi je postala pravnomočna 31.3.2004, nalog za plačilo sodne takse za tožbo pa je bil tožniku vročen dne

4.5.2004. Zato pravica, zahtevati plačilo sodne takse, ni zastarala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.