Jedro

Tudi pritožbeno sodišče meni, da način in stopnja preganjanja (tožnikov kot Romov), kot so ju navedli tožniki, in diskriminacija zaradi tega, ne dosegajo intenzivnosti, da bi tožnikom grozilo preganjanje v izvorni državi (Srbiji in Črni gori) v smislu definicije Jamesa C. Hathawaya in direktive EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 2.8.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da morajo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB 1, št. 134/2003). V obravnavanem primeru gre za zavrnitev prošnje za azil na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katere pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da na podlagi navedb tožečih strank v prošnjah za azil ni mogoče sklepati, da jim v izvorni državi (Srbiji in Črni gori) grozi takšna intenziteta preganjanja, kot je to opredeljeno v virih, ki jih citira tožena stranka (James C. Hathaway, Direktiva sveta Evropske unije, sodna praksa, Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca). Prosilec za azil je dolžan v prošnji za azil po resnici in na verodostojen način navesti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo ter predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da imajo tožniki prijavljeno stalno prebivališče v L. (v Srbiji), kjer so si zgradili hišo, in imajo tudi dokončano osnovo šolo. Opisano ravnanje pripadnikov večinskega srbskega naroda do njih kot pripadnikov romske narodnosti tudi po oceni sodišča prve stopnje ne dosega kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno-sodni praksi (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 142/2005-2 z dne 9.2.2005 in I Up 464/2005-2 z dne 20.4.2005) pomeni trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Preganjanje pomeni trajno in sistematično nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Ukrepi države (Srbije in Črne gore) za preprečevanje diskriminacije Romov ter sprejete konvencije in predpisi v tej zvezi po mnenju sodišča prve stopnje nedvomno kažejo na to, da si navedena država prizadeva, da bi izboljšala njihov položaj in razmere, v katerih živijo. Romi imajo tudi v Leskovcu svoj televizijski in radijski program.

Sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore tožečih strank kot neutemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, ki je proučila objektivno situacijo Romov v Srbiji in Črni gori na podlagi verodostojne in aktualne listinske dokumentacije, ki se nahaja v upravnih spisih, utemeljeno sklepala in ustrezno obrazložila, zakaj tožečim strankam v izvorni državi ne grozi takšno preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Romi trpijo diskriminacijo na vseh področjih, tudi v šolstvu in javnih službah. Diskriminacija se kaže v obliki zakrinkanega rasizma in odkritega sovraštva, ki se kaže v fizičnih napadih, ki običajno niso ustrezno obravnavani in raziskani s strani policije. Različne kampanje za več strpnosti do Romov niso prinesle pričakovanih učinkov. Zato se stanje ni spremenilo. Te ugotovitve so prav gotovo zadosten razlog, da se prošnji tožečih strank za azil, ki so družina, ugodi. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala objektivne informacije o stanju v Srbiji in Črni gori, ki so pravzaprav splošno znana dejstva, in ki kažejo na to, da opisano ravnanje, ki izhaja iz virov, ki jih citira tožena stranka, in iz izjav, ki so jih podale tožeče stranke v prošnjah za azil in na zaslišanjih v upravnem postopku, pripadnikov večinskega srbskega naroda do njih kot pripadnikov romske narodnosti, ne dosega kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno-sodni praksi pomeni trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da način in stopnja preganjanja, kot so ju navedle tožeče stranke, in diskriminacija zaradi tega, ne dosegajo intenzivnosti, da bi tožečim strankam grozilo preganjanje v izvorni državi v smislu definicije Jamesa C. Hathawaya in direktive EU.

Sicer pa tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navajajo nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.