Jedro

Z opustitveno (negatorno) tožbo lahko lastnik stvari od tretjega, ki kakorkoli neutemeljeno posega v njegovo lastninsko pravico ter ga s temi posegi vznemirja, zahteva, da s takimi ravnanji preneha. Poseg mora biti dejanski. Za lastnika mora pomeniti oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Gre za najširše zavarovanje proti kakršnemukoli motenju lastninske pravice lastnika stvari. Negatorna tožba je izključena le, če ima tretji za posege v lastninsko pravico tožnika ustrezen pravni naslov. Protipravnosti ni, če je lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar zaradi zakonskih, stvarnopravnih ali obligacijskih upravičenj tretjega: če je ta pooblaščen, da vznemirja lastnika v mirni uporabi stvari na podlagi stvarne pravice, zakonskih omejitev lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja (na primer: lastnikovega dovoljenja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da v roku 15 dni z nepremičnine tožeče stranke parc. št. 46/4, k.o. X odstrani v tč. I izreka naštete predmete in vse ostale premične stvari (točka I. izreka); da se je dolžan v bodoče vzdržati vseh posegov v navedeno parcelo, še posebej se mu prepoveduje nanjo odlagati katerekoli premične stvari in po njej kositi travo (točka II izreka); in da je dolžan tožečim strankam nerazdelno plačati stroške postopka v višini 2.779,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev naprej.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo), podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožencu ni mogoče očitati, da je njegov poseg protipraven, ker stvari ni odlagal na nepremičnini v lasti tožeče stranke, ampak na svoji nepremičnini. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo le na pomanjkljivo, nepreverljivo in neocenjeno izvedeniško mnenje izvedenca geodetske stroke. Nepravilno je izvajalo ta dokaz, ker ni odpravilo pomanjkljivosti v mnenju. Ni se opredelilo do toženčevih navedb o priposestvovanju zemljišča, ki ga je pokazal na mapni kopiji; da ni šlo za protipraven poseg in da ni onemogočil izvajanja lastninske pravice. Prezrlo je ključne dokaze o njegovi posesti zemljišča ali jih napačno in nepopolno ocenilo (toženčeva izpovedba, sodba P 206/2019 v zvezi z I Cp 1807/2020; sodba P 452/80; oznaka spornega dela zemljišča na mapni kopiji). Napačno je ugotovilo dejansko stanje o protipravnosti posega, o meji med parc. št. 46/2 in 46/4, k.o. X2 in toženčevem protipravnem posegu v nepremičnino tožnikov. Meja med zemljiščema ni dokončna. Sodišče bi jo moralo ugotoviti v tej pravdi po pravilih o pridobitvi lastninske pravice (priposestvovanje) in ne po katastrskih podatkih, ki so, kot je splošno znano, zastareli. Sodba je neobrazložena in materialnopravno napačna glede domnevne košnje trave (enkraten dogodek ne pade pod negatorno zaščito) in protipravnosti posegov (tožeča stranka jih ni dokazala in le pavšalno navajala). Izrek sodbe je nedoločen in nesklepčen v delu, ko vsebuje besedno zvezo: „.... in vse ostale premične stvari“, saj niti iz razlogov ne izhaja, katere stvari naj bi moral toženec odstraniti. Tudi druge posamezne stvari so v izreku definirane zelo na splošno. Obrazložitev o stroških je neobrazložena in materialnopravno zmotna glede odmere odvetniške nagrade za sestavo dopisa z dne 24. 8. 2018 (50 točk), za sestavo odgovora na predloga za preložitev naroka z dne 3. 9. 2020 (20 točk) in posledično za materialne stroške (11. člen OT).

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so kot zemljiškoknjižni lastniki parc. št. 46/4 na podlagi 99. člena SPZ3 zahtevali negatorno varstvo, ker po tožbenih trditvah toženec kljub opominu in vloženi tožbi vztrajno posega v njihovo nepremičnino tako, da nanjo odlaga različne stvari (neregistrirane avtomobile in druge premičnine ter odpadke) in jo kosi. Toženec se je branil, da stvari odlaga na svoji nepremičnini, ki jo nemoteno uživa že 27 let in da meja z njegovim zemljiščem parc. št. 46/2 ni dokončna - torej z ugovorom, da tožeča stranka ni lastnik spornega zemljišča (ugovor pomanjkanja stvarne legitimacije) in posledično, da njegovo vznemirjanje ni protipravno. Dejstvo, da je na sporni del zemljišča naložil obravnavane premičnine toženec, in za katere stvari gre, ni bilo sporno. Prav tako toženec ni prerekal trditev tožeče stranke, da je po spornem delu zemljišča kosil travo.

6. Sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil 99. člena SPZ o varstvu lastninske pravice. Po ugotovitvi, da toženec od leta 2016 za uporabo parc. št. 46/4, ko je bila navedena nepremičnina v izvršilnem postopku zoper toženca prodana na javni dražbi prvemu tožniku, nima več nobenega pravnega naslova, je tožbenemu zahtevku za prepoved vznemirjanja v celoti ugodilo.

7. Sodba ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, tudi tiste, za katere toženec nedosledno trdi, da niso izvedeni in hkrati, da so zmotno ocenjeni (sodba P 452/80 z dne 13. 6. 1983, obseg zemljišča, ki ga je kot svojega na zaslišanju na mapni kopiji označil toženec, zaslišanje toženca). S pravilnimi razlogi je pojasnjeno, zakaj jim ni mogoče slediti. Obravnavani so bili tudi vsi toženčevi ugovori, pri katerih vztraja v pritožbi. Zavrnjeni so s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Dokazna ocena o vseh relevantnih dejstvih je natančna in celovita, opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Pojasnjena je v prepričljivih, popolnih in jasnih razlogih, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pritožnik pa jih z ničemer ne omaje. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vodi h kršitvi 8. člena ZPP niti ne do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji o pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke in (ne)dopustnosti toženčeve uporabe spornega zemljišča je sodišče izhajalo iz zemljiškoknjižnih podatkov in podatkov o pravnomočni pravdi za ugotovitev lastninske pravice na istem delu zemljišča. Po ustavljenem postopku za sodno določitev meje med istimi pravdnimi strankami, ker ni šlo za mejni, ampak za lastninski spor, je pravda tekla zaradi tožbe tukajšnjega toženca (tam tožnika) za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na istem - sedaj spornem delu zemljišča parc. št. 46/4, ta pravdni postopek pa je bil do pravnomočnosti lastninske pravde P 206/2019 prekinjen. Glede na prikaz zemljišča na mapni kopiji, kot ga je ob zaslišanju označil toženec, in podatke pravdnega spisa P 206/20194 je pravilno ugotovilo, da med strankama ne gre za mejni spor, kot je trdil toženec, ampak za spor o lastninski pravici na obravnavanem delu zemljišča. Ob ugotovitvi, da je bil toženčev tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že pravnomočno zavrnjen, je njegov ugovor pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem oziroma o dolgoletni nemoteni posesti in dovoljeni uporabi spornega zemljišča pravilno in z zadostnimi razlogi zavrnjen v točkah 13 in 20 sodbe. Taka obrazložitev izpolnjuje kriterije ustrezne obrazložitve, ki jo je mogoče preizkusiti. Pravnomočnost pravde o isti stvari je ovira za ponovno odločanje o njej.

8. Glede na pravnomočno rešeno pravdo o lastninski pravici na obravnavanem zemljišču so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče samo ugotavljati mejo med sosednjima zemljiščema po postopku in na način, ki velja za sodno ureditev meje (77. člen SPZ). Dokaz z izvedencem geodetske stroke je bil izveden na ogledu in na naroku, ki ga je sodišče izvedlo na kraju samem. Potreben in izveden je bil zaradi identifikacije spornega zemljišča in identifikacije lege spornih stvari na njem. Izvedenec je zemljišče in premičnine označil v naravi in pripravil grafično skico. Po pravilnih ugotovitvah sodišča na opravljeno identifikacijo in izdelano (grafično) mnenje stranke niso imele pripomb. Pojasnila o možnem koridorju meje je izvedenec podal ustno na ogledu in ga označil v grafični skici. Glede na ugotovitve sodišča v točki 15 sodbe možni koridor ni imel vpliva na ugotovitve o legi obravnavanih stvari. Zato nadaljnje razlogovanje sodišča o koridorju meje ni bilo potrebno. Pritožbeno vztrajanje, da se pritožnik ni strinjal s pokazano mejo, nimajo podlage v zapisniku glavne obravnave, ki kot javna listina potrjuje resničnost zapisanega in je toženec z ničemer ne izpodbije. Ni bilo razlogov, da se sodišče pri odločitvi ne bi oprlo (tudi) na jasno in zadosti obrazloženo izvedeniško mnenje s skico. Na ogledu se je samo zanesljivo prepričalo, na katerih delih zemljišča tožeče stranke so odložene stvari toženca. Dejanske in pravne ugotovitve o tem so jasne, natančne, prepričljive ter pravilne. Očitanih kršitev o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnih in nepopolnih razlogov ter po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ter v zvezi 252. in 254. členom ZPP glede izvajanja dokaza z izvedencem ni. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno.

9. Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti zaradi zatrjevane nedoločnosti izreka. Ob opisu vtoževanih premičnin in natančnih ugotovitvah v točkah 15 in 16 sodbe, za katere premičnine gre, je izrek dovolj določen, da je vtoževane stvari mogoče identificirati. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev ugovor o nedoločnosti tožbenega zahtevka, saj se je z njegovim zaslišanjem prepričalo, da zanj sploh ni sporna identifikacija vtoževanih in ugotovljenih predmetov, pač pa lastninska pravica zemljišča, na katerega jih odlaga.

10. Po prvem odstavku 99. člena SPZ lahko varstvo pred vznemirjanjem zahteva lastnik ali domnevni lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec lastnik zemljišča parc. št. 46/4 do leta 2016. Tedaj je bilo v izvršilnem postopku na javni dražbi prodano prvemu tožniku, nato je s pravnim poslom prešlo v solastnino vseh tožnikov. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je o lastninski pravici na spornem delu zemljišča 46/4, ki ga toženec glede na svojo oznako na mapni kopiji šteje za svojega in na njem zatrjuje 27-letno posest, pravnomočno odločeno v pravdi P 206/2019. Njegov tožbeni zahtevek na priposestvovanje lastninske pravice je bil pravnomočno zavrnjen. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravilno zavrnilo toženčeve trditve o priposestvovanju lastninske pravice spornega dela zemljišča in ugotovilo, da imajo lastninsko pravico na njem tožniki kot zemljiškoknjižni lastniki (11. člen SPZ). Dokazne ocene in pravilnega pravnega zaključka sodišča prve stopnje toženec ne omaje z ničemer, niti s sklicevanjem na razloge druge sodbe iz pravde, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tekla o služnostni pravici, in v kateri se o obsegu lastninske pravice toženca ni odločalo (ugotovitve sodišča v točki 20 sodbe).

11. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tudi v tem delu pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu, toženec od leta 2016 kljub opominom tožeče stranke uporablja sporni del nepremičnine (nanj odlaga različne stvari, jo kosi) brez pravne podlage. Vtoževane stvari, naštete in opisane v točki 15 sodbe, v celoti ali deloma ležijo na nepremičnini tožeče stranke. Dejanskih ugotovitev o uporabi zemljišča za odlaganje rabljenih avtomobilov, odpadkov in drugih stvari toženec v pritožbi ne izpodbija. Glede košnje pa meni, da je ugotovljena enkratna košnja, ki ne zasluži negatornega varstva.

12. V okviru trditvene in dokazne podlage, ki so jo ponudili tožniki, je sodišče ugotovilo, da toženec kljub opominom in še po vložitvi tožbe v tej zadevi ponavlja motilna dejanja (odlaga predmete na zemljišče) in jih s košnjo stopnjuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da gre pri ugotovljenih ravnanjih za trajno in ponavljajoče se vznemirjanje, ki utemeljuje bojazen, da toženec brez posredovanja sodišča ne bo prenehal z vznemirjanjem lastninske pravice tožnikov. Z opustitveno (negatorno) tožbo lahko lastnik stvari od tretjega, ki kakorkoli neutemeljeno posega v njegovo lastninsko pravico ter ga s temi posegi vznemirja, zahteva, da s takimi ravnanji preneha. Poseg mora biti dejanski. Za lastnika mora pomeniti oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Gre za najširše zavarovanje proti kakršnemukoli motenju lastninske pravice lastnika stvari. Negatorna tožba je izključena le, če ima tretji za posege v lastninsko pravico tožnika ustrezen pravni naslov. Protipravnosti ni, če je lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar zaradi zakonskih, stvarnopravnih ali obligacijskih upravičenj tretjega: če je ta pooblaščen, da vznemirja lastnika v mirni uporabi stvari na podlagi stvarne pravice, zakonskih omejitev lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja (na primer: lastnikovega dovoljenja). V obravnavanem primeru je s prehodom lastninske pravice na tožečo stranko toženčevo pooblastilo za prosto uporabo spornega zemljišča, temelječo na zakonu, prenehalo. Drugega naslova (morebitnega dovoljenja novega lastnika) toženec ni ne zatrjeval ne dokazal. Ugotovljeno nadaljnje uporabljanje zemljišča, ki je pripeljalo do zahteve po sodnem varstvu, predstavlja protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke.

13. Ugotovljena košnja v konkretnih okoliščinah primera ne predstavlja samostojnega - enkratnega ravnanja, pač pa skupaj s predhodnim in nadaljnjim vztrajnim - ponavljajočim se - odlaganjem različnih stvari na zemljišče tožnikov, enotno ponavljajoče se in trajno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Dokazna ocena o časovni komponenti (trajnega) vznemirjanja je pravilna. O zahtevanem negatornem varstvu je odločeno ob pravilni uporabi 99. člena SPZ, pritožba zoper odločitev o glavni stvari pa je v celoti neutemeljena.

14. Tudi stroškovna odločitev je pravno pravilna in ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložena je natančno, jasno in preverljivo v točki 25 sodbe. Po ustaljenih stališčih sodne prakse vsebinski opis odmere stroškov v razlogih sodbe in specifikacija odmere na stroškovniku stranke, ki je v spisu, ustreza pravnemu standardu obrazloženosti stroškovne odločitve sodne odločbe.

15. Odvetniška nagrada je odmerjena ob pravilni uporabi določb Odvetniške tarife (OT). Za izpodbijani dopis z dne 24. 8. 2018 je sodišče tožniku pravilno priznalo nagrado v višini 50 točk (namesto priglašenih 100 točk) po tar. št. 3913 OT, saj gre za obrazložen dopis, potreben za vložitev tožbe (zaradi ugotovitve o legitimiranem tožencu). Nagrada za vlogo na list. št. 37 (20 točk namesto priglašenih 50 točk) je pravilno odmerjena po tar. št. 39/3 OT. Šlo je za vlogo, v kateri se je tožnik na poziv sodišča obrazloženo in argumentirano izjavil o predlogu tožene stranke za preložitev naroka. Stranka ima pravico do izjave o vseh predlogih nasprotne stranke. Zmotno je torej pritožbeno naziranje, da takšno procesno dejanje v postopkovnih pravilih ni predvideno.

16. Sodba je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel in do priglašenih stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. Zaradi neuspeha s pritožbo mora povrniti tožeči stranki stroške za pritožbeni postopek. Odmerjeni so po stroškovniku na odgovoru na pritožbo, upoštevaje OT in vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja. Stroški za sestavo odgovora na pritožbo, materialni izdatki in DDV znašajo 280 EUR. Od odmerjenega zneska bodo tekle zakonske zamudne obresti, če ne bo poravnan v paricijskem roku (378. člen OZ5 v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VSS z dne 13. 12. 20066).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami. 2 V nadaljevanju bo navedba katastrske občine opuščena. 3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Sodba P 206/2020 z dne 9. 6. 2020 v zvezi s sodbo VSL I Cp 1807/2020 z dne 5. 11. 2020. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Pravna mnenja 1/2006, stran 7.