Jedro

Posebno težka invalidnost mora biti trajne narave.

Izrek

I. Pritožba drugotožnice se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. 3 izreka. Drugotožnica sama trpi svoje pritožbene stroške. II. Pritožbi stranskega intervenienta se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v tč. 1 in 2 izreka in se v tem obsegu zadeva v r n e v novo sojenje. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo tožnici J. A. odškodnino v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1999 dalje. Sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožnice za plačilo odškodnine v višini 400.000,00 SIT s pripadki. Proti takšni sodbi se je pritožil stranski intervenient zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Čl. 201/III ZOR je bil zmotno uporabljen. Pravni standard posebno težke invalidnosti je bil zmotno ugotovljen. Približno en mesec je res obstajala huda invalidnost sina s smrtno nevarnostjo. Vendar pa ni šlo za trajne in nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti. Danes sin nima več praktično nobenih posledic, ki bi bile tako hude, da bi opravičevale odškodnino. Duševne bolečine zaradi težke invalidnosti morajo biti trajne, ker morajo bližnji vsak gledati težko invalidno osebo. Kvečjemu bi bil utemeljen zahtevek za strah. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka. Proti sodbi se je pritožila glede zavrnilnega dela tožeča stranka. Stališče sodišča, da sestra ne sodi v krog oškodovancev, je neživljenjsko, saj je duševno trpela ves čas, ko je bil brat v komi. Drugotožnica ima samo enega brata. Sodišče je ugotovilo, da je sestra tudi duševno trpela. Če ne pripada odškodnina za duševne bolečine, pa bi moralo sodišče dosoditi odškodnino za prestani strah, ker je bilo bratovo življenje v nevarnosti. V odgovoru na pritožbo prvo tožnica predlaga potrditev sodbe. Pritožba drugotožnice ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pripominja, da je možno tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, zato ni mogoče v pritožbi zahtevati odškodnino za strah, ki pa ni bila zahtevana v tožbi. Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek drugotožnice kot neutemeljen. V čl. 201/III Zakona o obligacijskih razmerjih je izrecno predpisano, da se samo zakoncu, otrokom in staršem dosodi pravična denarna odškodnina, zaradi duševnih bolečin glede posebno težke invalidnosti bližnje osebe. Oškodovanci so v zakonu taksativno našteti in med njimi ni bratov in sester. Drugotožnica kot sestra torej ni upravičena do odškodnine glede invalidnosti brata. Pritožba stranskega intervenienta je utemeljena. Sodišče je preuranjeno dosodilo odškodnino prvotožnici, ker še ni zanesljivo ugotovljeno, ali je podana posebno težka invalidnost sina J. B.. Sodišče je sicer ugotovilo, da je v času zdravljenja (približno 66 dni) bila podana posebno težka invalidnost pri sinu tožnice.Toda sodna praksa zahteva trajnejšo naravo posebno težke invalidnosti v smislu čl. 201/III ZOR in torej začasna posebno težka invalidnost ne zadošča za dosojo odškodnine. Sodna praksa zahteva trajno okrnjenost telesne in duševne integritete bližnjega. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaenkrat ugotavljalo le začasno invalidnost. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti sodbe in zavrniti zahtevka, ker niso izčrpane vse dejanske navedbe tožeče stranke in zaenkrat ni bilo osnove za drugačno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka namreč v tožbi ni zatrjevala le začasne težke invalidnosti, ampak je na listni št. 3 trdila, da invalidnost obstoji tudi po zdravljenju, češ da je sin povsem drug človek in da je postal invalid. Za svoje trditve je predlagala zaslišanje strank in po potrebi izvedenca medicinske stroke. Za pravilno uporabo materialnega prava bo treba v novem sojenju dopolniti dejansko stanje in predvsem ugotoviti, ali posebno težka invalidnost obstoji tudi po končanem intenzivnem zdravljenju (66 dni) in ali je posledica zamenjave krvi, za katero je odgovorna tožena stranka.