Jedro

Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 483,00 EUR zniža na znesek 265,65 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plača sodno takso v znesku 483,00 EUR, na transakcijski račun tega sodišča, določen za plačevanje sodnih taks, št. SI56 0110 0845 0084 805, referenca 001010-321-2019 in v istem roku sodišču predloži dokazilo o plačilu (I. točka izreka) ter tožečo stranko opozorilo, da bo, v kolikor ne bo ravnala po nalogu sodišča, sodišče znesek prisilno izterjalo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se tožeča stranka pravočasno pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Očita zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s sklenitvijo sodne poravnave v postopku uspela. Poudarja, da je takšen zaključek tudi v nasprotju s sodno prakso. Zatrjuje, da je presojanje uspeha pravdnih strank na temelju sklenitve sodne poravnave v nasprotju z namenom sodne poravnave, ki je akt dispozicije strank. Navaja sodno prakso1 ki potrjuje trditve, da je sodna poravnava izraz volje strank in ne njihovega uspeha. Poudarja, da sta se stranki v konkretnem primeru s sodno poravnavo dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ker na temelju sodne poravnave zaključka o uspehu strank v postopku ni mogoče sprejeti, zatrjuje, da tudi določbe 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Ob tem še izpostavlja, da je sodišče na temelju sodne poravnave očitno nepravilno štelo tudi, da je tožeča stranka v postopku uspela v celoti, saj ji je naložilo v plačilo celotno sodno takso. V zvezi s tem poudarja, da četudi bi bilo mogoče ugotavljati uspeh iz vsebine sodne poravnave, pa tožeča stranka očitno ni uspela v celoti. Glede na dogovor, da vsaka stranka krije svoje stroške, bi njen uspeh lahko bil kvečjemu polovičen, v kolikor pa gledamo vrednost spora pa je njen uspeh 45 %, kar pomeni da ji v nobenem primeru ni mogoče naložiti povračila višje takse od deleža 55 %. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila tožbo, s katero od toženih strank zahteva solidarno plačilo zneska 66.750,00 EUR. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožeča stranka s sklepom z dne 14. 6. 2019 v celoti oproščena sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

5. Izpodbijana odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ki določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.

6. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da je sodna poravnava akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna2. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank. Glede na navedeno ter dejstvo, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka že prejela prvi obrok v višini 15.000,00 EUR, pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v predmetnem postopku, ki se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, uspela in na podlagi pravnočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da glede na vsebino sodne poravnave ter višino tožbenega zahtevka, tožeča stranka ni uspela v celoti. Ob višini tožbenega zahtevka 66.750,00 EUR ter sklenjeni sodni poravnavi, po kateri sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 30.000,00 EUR, je njen uspeh 45 %.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter skladno z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 sodno takso, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo po tar. št. 1112 ZST-1 v celoti v višini 483,00 EUR, znižalo na 265,65 EUR (55 % od 483,00 EUR).

9. V preostalem delu pa se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), saj tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

1 Pritožba pri tem izpostavlja ter prilaga odločbe VSL sklep II Cp 3341/2012, VSL sklep I Cpg 506/2018, VSC sklep I Cp 152/2019 in VSL sklep II Cp 1558/2020. 2 Nasprotno stališče od pritožbe ter pritožbeno izpostavljenih sodnih odločb je npr. zastopano v naslednjih odločbah: VSC sklep I Cp 216/2020, VSC sklep I Cp 320/2019, VSL sklep II Cp 1481/2019, VSL sklep II Cp 2129/2018, VSL sklep II Cp 2274/2017, VSL sklep II Cp 728/2017.