Jedro

Zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje odločitev naslonilo (tudi) na čustveno reakcijo tožene stranke in priče D., odločitvi ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma nepravilnosti. Potrebno je namreč upoštevati, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Upoštevaje vsebino dogovora med pravdnima strankama, da bo tožena stranka tožeči izdobavo barv plačala, ko bo investitor njej poravnal delo na objektu N. D., je šteti, da sta stranki dogovorili rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja pa ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo v nedogled odlaša. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, Ig 264/2007 z dne 28. 08. 2007 v 1. točki izreka ohrani v veljavi za glavnico v višini 7.377,30 EUR; - v preostalem delu I. točke ter v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, Ig 264/2007 z dne 28. 08. 2007 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se zahtevek zavrne (I. točka izreka); - je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.186,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); - nosi tožeča stranka sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom terja plačilo dobavljenih barv po računih št. 425-06 z dne 30. 11. 2006 (A2) in št. 448-06 z dne 29. 12. 2006 (A3). Pritožbeno sporni sta ugotovitvi sodišča prve stopnje: a) da je s strani tožeče stranke dobavljene barve, ki so predmet vtoževanih računov, tožena stranka uporabila pri delu na objektu N. D.; b) da vtoževana terjatev zaradi dogovorjenega pogoja plačila toženi stranki s strani investitorja objekta G. d.o.o. še ni zapadla.

6. Okoliščine v zvezi z izdobavo barv, ki so predmet vtoževanih računov, je sodišče prve stopnje ugotavljalo z zaslišanjem v ta namen predlaganih prič (tožena stranka, Z. D. in J. S.). Vero je poklonilo izpovedbi tožene stranke in Z. D., pri tem pa pojasnilo, kateri segmenti izpovedb navedenih prič so sodišče prepričali do te mere, da ni sledilo izpovedi s strani tožeče stranke predlagane priče J. S.. Zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje odločitev naslonilo (tudi) na čustveno reakcijo tožene stranke in priče D., odločitvi ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma nepravilnosti. Potrebno je namreč upoštevati, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati.

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je zaključilo, da se vtoževani računi nanašajo na dela tožene stranke na objektu N. D. v letih 2004 in 2005. Izpovedbo tožene stranke je primerjalo z datumi na dobavnicah (30. 11. 2006 in 29. 12. 2006) ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je prišlo do razlikovanja in čemu ne sledi zapisanim datumom na dobavnicah. Kasnejšo/naknadno izstavitev dobavnice potrjuje tudi dogovor o pogojeni zapadlosti terjatve tožeče stranke (po plačilu investitorja), kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (več o tem v nadaljevanju te obrazložitve) in ga je potrdila tudi izpoved priče D. Slednja res ni potrdila, da bi se sporne dobavnice nanašale na objekt v N. D., je pa (tudi) na izpoved te priče sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je tožena stranka pri poslovanju in s tem zvezi podpisovanju dobavnic, računov v celoti zaupala tožeči stranki in posledično ni preverjala datumov zapisanih na dobavnicah.

8. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim delom zahtevka pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ob tem še dodaja, da skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. člen ZPP), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže, kot to poskuša prikazati pritožba.

9. Vsebina ugotovljenega dogovora o odloženem plačilu nadalje ponuja razlago za ugotovljeno dejstvo kasneje izdanih dobavnic in računov. Skladno z dogovorom je razumljivo, da je tožeča stranka počakala z izstavitvijo dobavnic in računov vse dotlej, dokler se ni prepričala oziroma je ugotovila, da se dogovorjeni pogoj plačila s strani investitorja ne bo izpolnil. 10. V zvezi z vsebino in pomenom tega dogovora je treba nadalje upoštevati, da nanj ne vpliva morebitno sodelovanje investitorja G. d.o.o. oziroma obstoj tristranega razmerja, kot ga izpostavlja pritožba. Gre za dogovor med pravdnima strankama, ki opredeljuje modalitete njunih medsebojnih izpolnitev, ki ne zadevajo razmerja do investitorja, zato je pritožbene navedbe v tej smeri šteti za neodločilne.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o nezapadli terjatvi tožeče stranke. Upoštevaje vsebino dogovora med pravdnima strankama, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga pritožba ne izpodbija, t.j. da bo tožena stranka tožeči izdobavo barv plačala, ko bo investitor (G. d.o.o.) njej poravnal delo na objektu N. D, je šteti, da sta stranki dogovorili rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Praven pomen in posledice takšnega dogovora je že presojalo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 80/2007 z dne 18. 12. 2008. Zaključilo je, da neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo v nedogled odlaša. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

12. Sodišče prve stopnje argumentacije iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS ni uporabilo s sklicevanjem na drugačno naravo presojanih razmerij (podjemna pogodba v II Ips 80/2007 in prodajna oziroma kreditna pogodba v zadevnem primeru). Pri tem pa je zmotno spregledalo, da odločba II Ips 80/2007 obravnava splošen obligacijsko pravni institut določitve roka plačila za opravljeno delo/izpolnjeno obveznost ene stranke do izpolnitve odložnega pogoja, za katerega postane jasno, da se ne bo uresničil. V ospredju tako ni narava pogodbenega razmerja, pač pa dejstvo, da neizpolnitev odložnega pogoja v zvezi z nastopom roka za plačilo vpliva na dospelost terjatve tožeče stranke oziroma da ob neizpolnitvi pogoja ni mogoče šteti, kot da rok plačila (za opravljeno storitev/dobavo/izpolnjeno obveznost) nikoli ne bo nastopil. 13. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno vsebino dogovora med pravdnima strankama in dejstvo, da investitor tudi po šestih letih svoje obveznosti plačila za opravljena dela tožene stranke ni izpolnil, materialno pravno zmotno zaključilo, da terjatev tožeče stranke še ni zapadla. Pritožbeno sodišče je zato skladno s pooblastilom po 5. alineji 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (iz razloga njegove nezapadlosti) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v višini glavnice 7.377,30 EUR ugodilo.

14. Ker pa se ob zavrnitvi tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z navedbami tožene stranke o delnem plačilu vtoževane terjatve, je ostal neugotovljen cel sklop dejanskih vprašanj v zvezi s slednjim. Upoštevaje navedbe pravdnih strank se kot sporno izkaže vprašanje, katera terjatev tožeče stranke je bila plačana s plačilom po plačilnem nalogu z dne 09. 11. 2006 (B20) oziroma s tem v zvezi, ali je bilo plačilo res izvedeno za pokritje računov št. 325 z dne 31. 07. 2004 in št. 408 z dne 31. 08. 2004, kot to zatrjuje tožeča stranka, ali pa sta bila slednja plačana z izdobavami barve in protipožarnega premaza, kot to zatrjuje tožena stranka.

15. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravno zmotno zaključilo, da se ob zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi njegove (zmotno) ugotovljene nezapadlosti ni bilo potrebno ukvarjati s plačilom po blagajniškem prejemku z dne 09. 11. 2006 v znesku 8.281,91 EUR (1.984.676,00 SIT), zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin nepopolno in lahko zmotno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo v delu I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na znesek plačila 8.281,91 EUR, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je od odločitve o ugovoru tožene stranke v zvezi z delnim plačilom vtoževane terjatve odvisna tudi odločitev o zapadlosti slednje, saj ni jasno, katero terjatev in do kakšne višine je s plačilom poravnala tožena stranka, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obrestih.

16. Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen praktično ves dejansko-pravni sklop odločilnega spornega vprašanja, ali je toženec s plačilom po blagajniškem prejemku z dne 09. 11. 2006 (delno) poravnal vtoževano terjatev, in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v zvezi s plačilom (kateri račun je bil s plačilom poravnan in ali sta bila računa št. 325 z dne 31. 07. 2004 in št. 408 z dne 31. 08. 2004 plačana z izdobavami barv ali z zadevnim plačilom). S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS, kot tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku iz 22. člena Ustave RS (tudi pravica do poštenega sojenja oziroma tudi pravica do izjave).

17. Glede na do sedaj povedano posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku niso potrebni.

18. Odločitev o razveljavitvi II. in III. točke izreka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.