Jedro

Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od aprila 2012 do oktobra 2012 obračunati iz naslova premalo izplačanih plač bruto zneske, kakor so razvidni iz izreka in po odvedbi davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti razvidne iz izreka (prvi odstavek I. točke izreka), višji zahtevek tožnice za obračun in izplačilo premalo izplačane plače za oktober 2012 v višini 3.253,45 EUR bruto s pripadki pa zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, in sicer, da je tožena stranka (po nasprotni tožbi) dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) plačati odškodnino v višini 11.103,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/1 točka izreka) in da je tožena stranka (po nasprotni tožbi) dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) plačati znesek preveč izplačanih plač v višini 14.414,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II/2 točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.035,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu nasprotne tožbe, da je tožena stranka (po nasprotni tožbi) dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) plačati odškodnino v višini 98.703,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo v prvem odstavku I., II. in IV. točke izreka vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče dokazno oceno gradilo na izjavah neverodostojnih prič, ki okoliščin, ki so bistvene za odločitev sodišča, niso mogle poznati, saj pri toženki niso bile zaposlene. Prav tako je napravilo nepravilen zaključek, da je toženka pravna naslednica družbe A. d. o. o. in odreklo verodostojnost javni listini. Navaja, da med družbo A. d. o. o. in A.B. d. o. o. (toženko) ni prišlo do prenosa premoženja iz ene na drugo družbo, zato je sodišče napravilo napačen zaključek o bistvenih dejstvih. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki po njenem mnenju temelji na izjavah prič, ki so ekonomsko in prijateljsko povezane s tožnico. Navaja, da je C.C. edina priča, ki je bila dejansko zaposlena pri toženki, zato izjave, ki so jih podale ostale priče, ne morejo biti podlaga za odločitev sodišča, saj niso bile zaposlene pri toženki in ne morejo poznati organizacije in dela pri toženki. Navaja, da sodišče prvotno ni ocenilo pričanja D.D. kot nepotrebnega, ampak je dokazni predlog sprejelo, kar izhaja iz dejstva, da je sodišče D.D. vabilo na zaslišanje, nato pa opustilo izvedbo dokaza, ko je priča opravičila svoj izostanek. Navaja, da je D.D. edina zaposlena pri toženki (poleg zakonite zastopnice E.E.) in bi tako lahko izpovedala o okoliščinah zaposlitve tožnice, to je o načinu in obsegu dela, saj je bila s tem neposredno seznanjena. Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo listinskim dokazom, in sicer dopisu tožnice z dne 20. 10. 2012, inšpekcijskemu zapisniku in kazenski ovadbi. Navaja, da je predložena pogodba s strani tožnice le listinski dokaz, pri katerem pa sodišče ni ocenilo njegove dokazne moči v odnosu do drugih dokazov in svoje dokazne ocene tudi ni substanciralo. Navaja, da iz zapisnika inšpekcijskega nadzora, ki je bil sestavljen ob prisotnosti tožnice, izhaja, da je tožnica navedla, da je zaposlena za 16 ur, sodišče pa ne obrazloži, zakaj je vero poklonilo izpovedi tožnice in ne listinskemu dokazu. Navaja, da je sodišče privilegiralo tožnico v primerjavi s toženko in s tem kršilo temeljno načelo obojestranskega zaslišanja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Sodišče je kršilo tudi načelo ustnosti in neposrednosti zaslišanja toženki s tem, ko na strani toženke ni pristopil nihče, zaradi preklica pooblastila pooblaščenke toženki, tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. Preklica pa toženka nikoli ni prejela, temveč se je s preklicem seznanila šele z vpogledom v spis po opravljeni zadnji glavni obravnavi brez njene navzočnosti. Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj bi bila tožnica upravičena do povračila potnih stroškov, ki jih toženka vtožuje v nasprotni tožbi. Meni, da je zaradi preprečitve dokazne stiske treba tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati, tak način pa je lahko tudi dokazovanje z indici. Meni, da je sodišče predmetno načelo kršilo s tem, ko ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu, ki ga v tem primeru nosi tožnica (tožena stranka po nasprotni tožbi), ki bi morala dokazati utemeljenost svojih navedb glede obračunavanja potnih stroškov, saj tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) ne more dokazati neobstoja službenih poti v skladu s splošno sprejetim pravilom o dokazovanju obstoja negativnih dejstev. Navaja, da je zaradi izpodbijane odločitve v točki I. in II. izreka sodbe sodišče tudi napačno odločilo o stroških pravdnega postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, saj je tožena stranka umaknila tožbo v delu, ki je obsežen v točki III. izreka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno naložilo toženi stranki plačilo sodnih stroškov tudi v tem delu, še posebej, ker sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo in tudi niso nastali posebni stroški v tem delu.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi s tem, ker naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo na vse njene navedbe. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno argumentiralo z vsemi odločilnimi pravnimi in dejanskimi ugotovitvami. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejelo in skoznjo odgovarja na navedbe stranke. Oba pristopa sta dopustna in če se sodišče odloči za enega izmed njih, to ne pomeni niti kršitev 22. niti 25. člena Ustave RS ali 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Ker je sodišče natančno, obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Glede pritožbenega očitka, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi neizvedbe oziroma zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, v skladu z 213. in 287. členom ZPP prepuščena sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar mu jih ni treba izvajati, zlasti če dokaz ni bistven za zadevo, če izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati in če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa je neko dejstvo že dokazano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo posameznih prič oziroma izvedlo nekaterih predlaganih dokazov. Obrazložilo je tudi, zakaj zaslišanje D.D. ni bilo potrebno, saj se je sodišče o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedala ta priča, prepričalo že na podlagi ostalih izvedenih zaslišanj prič (predvsem zakonite zastopnice E.E., F.F., C.C., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L.) in tožnice. Sodišče prve stopnje namreč ni dolžno izvesti prav vsakega predlaganega dokaza, če je isto dejstvo ugotovljeno že na podlagi številnih drugih dokazov. Pritožba tudi ne pojasni, o čem konkretno naj bi ta priča izpovedala in kako bi njena izpovedba lahko vplivala na odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo tako navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nepomembnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov, pri tem pa je razloge za svojo odločitev natančno pojasnilo (4. točka obrazložitve sodbe). Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, prav tako iz istega razloga ni podana očitana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče kršilo načelo ustnosti in neposrednosti zaslišanja toženki, ker na strani toženke na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 11. 2015 ni pristopil nihče, zaradi preklica pooblastila pooblaščenke toženki. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 28. 8. 2015 sprejelo sklep, da se zaradi zaslišanja prič naslednji narok opravi dne 12. 11. 2015 ob 9.00 uri, kar so navzoči vzeli na znanje in s podpisom zapisnika odpovedali posebnemu vabilo. To je storila tudi zakonita zastopnica E.E. in pooblaščenka tožene stranke. Pooblaščenka tožene stranke je sodišče z dopisom, ki je prispel na sodišče dne 9. 11. 2015, obvestila, da ne zastopa več tožene stranke, ker je morala zaradi bolezni v družini preklicati pooblastilo. Skladno z 12. členom Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj. - ZOdv) lahko stranka pooblastilo ob vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove (prvi odstavek). Po odpovedi pooblastila je odvetnik dolžan še en mesec opravljati dejanja za stranko, ki ji je odpovedal pooblastilo, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala za stranko v tem času (drugi odstavek). Zakonita zastopnica tožene stranke je bila pravilno obveščena, da se narok opravi dne 12. 11. 2015, prav tako pa je bila kljub odpovedi pooblastila odvetnica dolžna še en mesec opravljati dejanja za stranko, ki ji je odpovedala pooblastilo, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je kršeno načelo ustnosti in neposrednosti.

9. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da zavrne nekatere dokazne predloge tožene stranke (po nasprotni tožbi tožnice). Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kazenske ovadbe z dne 5. 10. 2015, saj jo je tožnica predložila na naroku dne 11. 11. 2015, kar je bilo po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 1. 10. 2014 in pri tem tudi ni pojasnila, zakaj te listine datirane z dne 5. 10. 2012 sodišču ni predložila pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka se v pritožbi tako neutemeljeno sklicuje na ovadbo z dne 5. 10. 2012, saj sama tega dokaza sploh ni predlagala. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo inšpekcijskega zapisnika, saj ga je povzelo v dokaznem sklepu v 4. točki obrazložitve sodbe. Iz navedenega zapisnika, opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 13. 4. 2012 izhaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 4. 2012 za 16 ur na teden, kar pa je v nasprotju z zatrjevanjem pritožbe, da je tožnica imela sklenjeno pogodbo zgolj za 4 ure na teden. Pritožba v pretežnem delu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami in izjavami prič in tožnice. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oz. stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje svojo odločitev, katera pogodba je bila med pravdnima strankama dejansko sklenjena, oprlo tako na listinske dokaze kot na izpovedi posameznih prič ter druge okoliščine, svoje zaključke pa prepričljivo in izčrpno utemeljilo. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2012 (A1 in B2) na delovnem mestu vodje in organiziranja dela v družbi za nedoločen čas od 1. 4. 2012 z urno postavko 25,00 EUR bruto (6. člen te pogodbe). Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila sodišču tožnica, je bila pri toženki zaposlena s tedensko obveznostjo 32 ur (A1), nasprotno pa je toženka predložila drugo pogodbo o zaposlitvi z istim datumom (B2), iz katere izhaja, da sta stranki delovno razmerje sklenili za 4 ure na teden. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo, kakšna je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi med strankama v spornem obdobju in ali je utemeljen zahtevek tožnice na izplačilo premalo izplačanih plač v obdobju od 1. 4. 2012 do 8. 10. 2012. 11. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlena pri družbi A. d.o.o., in sicer s tedensko obveznostjo 32 ur in dogovorjenim plačilom 25,00 EUR; - da je tožena stranka prevzela vse delavce družbe A. d. o. o., pri tem pa je za kadrovske zadeve poskrbela tožnica (družba A. d. o. o. je imela zaposlenih preko sto delavcev - izpoved F.F.); - da je tožnica pri toženi stranki opravljala vsa dela od kadrovskih do organizacijskih zadev, vpeljevala računalniške programe, opremo, prenesti je morala računovodstvo, kadrovsko evidenco, opravljala tekoče administracijske in kadrovske zadeve ter pomagala pri odjavi in prijavi delavcev pri toženki; - da iz izpisa registra ZZZS za tožnico z dne 7. 10. 2014 izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 4. 2012 do 8. 10. 2012 zaposlena pri toženki z 32-urno tedensko delovno obveznostjo, pri M. d. o. o. s 4-urno tedensko delovno obveznostjo in pri podjetju N. d. o. o. prav tako s 4-urno tedensko obveznostjo (C1); - da se tožničina pogodba o zaposlitvi, ki je bila predložena v izvirniku (A1), razlikuje od pogodbe toženke po tem, da ima vse strani parafirane s strani tožnice, da je bila na podlagi te pogodbe opravljena prijava v zavarovanje z dne 31. 3. 2012 (B3) in da ta pogodba vsebuje datum nastopa dela, medtem ko druga pogodba o zaposlitvi (ki jo je predložila toženka) ne vsebuje datuma nastopa dela.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonitih zastopnikov toženke (E.E. in F.F.) prič C.C., I.I. in L.L. zaključilo, da glede na obsega dela, ki ga je tožnica opravljala za toženko, ni mogoče objektivno pričakovati, da bi svoje delo opravila v 4-urnem tedenskem delovniku, saj sta se zadnji priči nanjo obračali ob najbolj nepredvidljivih urah in povedali, da je bila tožnica dosegljiva ves čas in je bila na sedežu toženke. Sodišče prve stopnje je dokazno pravilno ocenilo, da kaže na večjo verodostojnost tožničine pogodbe dejstvo, da je predložena v izvirniku, da se je na njeni podlagi opravila prijava v zavarovanje z dne 31. 3. 2012 in da ZZZS pri izpolnitvi tega obrazca natančno pregleda predloženo pogodbo o zaposlitvi in preveri ali se sklada z obrazcem, predvsem pa, da je v njej naveden tudi datum nastopa dela, kar je vzbudilo dvom v verodostojnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila toženka, ki datuma nastopa dela nima. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi predložene plačilne liste (in sicer za mesece avgust, september in oktober 2012), ki jih je obračunala toženka (oziroma zanjo zakonita zastopnica E.E.), iz katerih izhaja, da je tožnica pri toženki v avgustu 2012 opravila 184 ur, septembra 2012 160 ur in oktobra 2012 40 ur rednega dela. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da so neverodostojne njene trditve, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden (oziroma 16-urnim mesečno), če je sama tožnici obračunavala plačo za 40-urni delovnik na teden. Sodišče druge stopnje tako soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od 1. 4. 2012 do 8. 10. 2012 z 32-urno tedensko delovno obveznostjo.

13. Tožnica vtožuje razliko med tem, kar bi ji moralo biti obračunano po pogodbi o zaposlitvi za 32-urni tedenski delovnik s 25,00 EUR na uro in kar ji je bilo dejansko plačano za 40-urni tedenski delovnik z nižjo urno postavko. Tožnica je v svojem izračunu plač za obdobja od aprila 2012 do oktobra 2012 izhajala iz dejansko izplačanih plač in pri tem upoštevala dogovorjeno plačilo ure v višini 25,00 EUR bruto in 32-urni tedenski delovnik (A4). Sodišče prve stopnje se je s preračunom vtoževanih zneskov tudi samo prepričalo, da so tožničini izračuni pravilni, toženka stranka pa višine izračuna tožnice ni prerekala, zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za obdobje od 1. 4. 2012 do 8. 10. 2012. 14. Toženka je uveljavljala z nasprotno tožbo od tožnice tudi povračilo preveč izplačanih potnih stroškov v vtoževanem obdobju zgolj z navedbo, da naj bi tožnica uporabljala za službene potrebe služben avto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica za službene poti uporabljala svoj avto X., hkrati pa je njen drugi avto Y. uporabljal F.F.. Ta je izpovedal, da se je ob enkratni priložnosti v O. res peljal s tožničinim avtom, pri tem pa navedel, da je tožnica praviloma svojega avtomobila ni uporabljala za službene poti, temveč samo za prihod v službo. Pri toženki je plače obračunavala in s tem tudi potne stroške v spornem obdobju E.E., direktorica toženke. Iz plačilnih list za sporno obdobje od maja 2012 do oktobra 2012 izhaja tako višina prehrane pri delu, kot stroški prevoza, ki jih je toženka tožnici obračunavala in izplačala, pri čemer samih višin toženka ni prerekala, temveč je povrnitev stroškov prevoza utemeljevala zgolj z navedbo, da naj bi tožnica uporabljala za službene potrebe služben avto, kar pa izvedeni dokazi niso potrdili. Glede na to, da je tožena stranka sama tožnici obračunavala in izplačala stroške prevoza na delo, skladno z obračunom na plačilnih listih, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da so bili tožnici neupravičeno izplačani stroški prevoza. Glede na to, da je tožena stranka kot delodajalec tožnici sama obračunavala stroške prevoza (razvidne iz plačilnih list), je na njej dokazno breme, da dokaže nasprotno, to je zakaj tožnica ni opravičena do stroškov prevoza, ki ji je sama obračunavala in tudi tožnici izplačala. Temu dokaznemu bremenu tožena stranka ni zadostila in ni niti zatrjevala niti dokazala, kateri mesec in katere stroške prevoza je tožnica prejela neupravičeno oziroma v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je tako zahtevek tožene stranke (tožnice po nasprotni tožbi) utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršenje pravil o dokaznem bremenu.

15. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki izpodbija stroškovno odločitev. Glede umaknjenega dela nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 158. člena ZPP odločilo, da tožnica iz zahtevka iz nasprotne tožbe sama nosi stroške v zvezi z umaknjenim delom zahtevka, saj do umika ni prišlo zato, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek. Določilo 158. člena ZPP namreč določba, da mora stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Ker tožnica (po nasprotni tožbi toženka) zahtevka iz nasprotne tožbe ni izpolnila, nosi tudi v zvezi z umaknjenim delom zahtevka stroške v celoti toženka (po nasprotni tožbi tožnica), kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožnica sama krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).