Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik, čeprav formalno ni bil razporejen, opravljal delo na delovnem mestu strojnika lahke gradbene mehanizacije, tožena stranka njegove delovne uspešnosti, glede na dokaze v spisu, ni mogla primerjati z uspešnostjo voznikov tovornjakov in zato tudi ni mogla določiti tožnika kot trajno presežnega delavca. Uspešnost, kot kriterij za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, se lahko ocenjuje samo za enaka dela, ker se opravljanje različnih del, glede delovne uspešnosti, zaradi različnih objektivnih zahtev za opravljanje določenega dela, ne more objektivno primerjati.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 23.7.1993 in z dne 7.1.1994, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in naložilo toženi stranki, da tožniku izplača plače in prispevke od prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve, ter mu povrne odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da delovno mesto strojnika lahke gradbene mehanizacije od leta 1992 ni bilo več sistematizirano, čeprav je tožnik na njem delal in so ta dela opravljali tudi drugi vozniki tovornjakov. Ker delovnega mesta ni bilo, na njem tudi ni bilo mogoče ugotavljati trajno presežnih delavcev. Zato je tožena stranka delovno uspešnost tožnika pravilno ugotavljala v povezavi z delovnim mestom voznika tovornjaka, kar sta tudi primerljivi delovni mesti. Sodišče je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker ni presodilo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, in kaj je tožena stranka mislila s strojnikom lahke gradbene mehanizacije in v zvezi s šifrantom iz januarja 1992. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija sicer vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 375. člena ZPP (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe v zvezi s pojmovanjem tožene stranke o tem, kaj je mislila oziroma govorila, niso odločilnega pomena, prav tako pa ne sam šifrant iz leta 1992, na katerega se tožena stranka sklicuje.

Odločilnega pomena za presojo je ugotovitev (dejanska), da je tožnik delal kot strojnik lahke gradbene mehanizacije, njegova delovna uspešnost pa je bila ocenjena in primerjana z uspešnostjo voznikov tovornjakov. Ker sodišče ni opustilo presoje navedb pritožbe, ki so bile odločilnega pomena, tudi ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Pri odločanju je bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 36. h člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in enako določbo v drugem odstavku 9. člena Konvencije 158 MOD (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št.15/92), da je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, na delodajalcu. Delodajalec - tožena stranka v postopku tega razloga ni uspel dokazati. V postopku pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času ocenjevaja delovne uspešnosti delal brez ustreznega sklepa na nesistemiziranem delovnem mestu strojnika lahke gradbene mehanizacije, delovna uspešnost pa je bila ocenjena kot vozniku tovornjaka in tudi primerjan je bil z ocenami uspešnosti voznikov tovornjakov. Tožena stranka v postopku ni ponudila dokazov (so samo navedbe) o tem, zakaj je tožnik delal na delovnem mestu, ki ni bilo (več) sistemizirano (na obravnavi 6.6.1996 ni znala dati pojasnila), zakaj to delovno mesto ni bilo sistemizirano, če je tožnik ves čas lahko opravljal dela strojnika. Ni tudi dokazala, da so tudi drugi vozniki tovornjakov opravljali taka dela kot tožnik in da je v opisu del in nalog voznika tovornjaka navedeno tudi upravljanje z gradbeno mehanizacijo, da so bile ocene uspešnosti strojnikov in voznikov primerljive in da so bili tudi drugi vozniki glede uspešnosti ocenjevani kot strojniki. Zato je pravilen zaključek, do katerega sta prišli obe nižji sodišči, da postopek določanja delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno (36. b člen ZDR), ni potekal v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi in določbami kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Uradni list RS, št. 1/92 - členi od 54 do 61). Ob ugotovitvi, da je tožnik, čeprav formalno ni bil razporejen, opravljal delo na delovnem mestu strojnika lahke gradbene mehanizacije, tožena stranka njegove delovne uspešnosti, glede na dokaze v spisu, ni mogla primerjati z uspešnostjo voznikov tovornjakov in zato tudi ni mogla določiti tožnika kot trajno presežnega delavca. Uspešnost, kot kriterij za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, se lahko ocenjuje samo za enaka dela, ker se opravljanje različnih del, glede delovne uspešnosti, zaradi različih objektivnih zahtev za opravljanje določenega dela, ne more objektivno primerjati. Zato je pravilna odločitev, da tožena stranka glede na položaj tožnika in glede njegovega dela, ni zakonito ugotavljala, kateri so tisti delavci - vozniki tovornjakov, katerih delo je postalo trajno nepotrebno.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).