Jedro

Glede na skopo utemeljitev zavrnitve tožnikove vloge, izpodbijane odločbe v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni mogoče preizkusiti. Sodišče se strinja tudi s stališčem tožeče stranke, da je tožena stranka iz predloženih listin napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Ugotovitev, da iz vloge ni razvidno, da gre za sodelovanje oziroma področje slovenskih skupnosti v zamejstvu, temveč za manjšine znotraj RS, je v nasprotju s podatki spisa. Ocena tožene stranke, da program tožeče stranke ni prioriteta letošnjega leta, pa je ostala brez vsake utemeljitve.

Pri postopku javnega razpisa gre za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tudi s strani upravne oblasti. Iz obrazložitve odločbe mora torej tudi z vidika enakosti pred zakonom in transparentnosti izhajati, katera merila so bila upoštevana pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja in katera dejstva so bila pri tem odločilna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu št. Z-SL/AT Š-30/12 z dne 20. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, vlogo tožeče stranke za sofinanciranje programa Analiza pravnega položaja slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah (Hrvaška, Madžarska, Avstrija, Italija) in Študijski dnevi za zamejske študente prava – temeljna področja ustavne zakonske ureditve v Republiki Sloveniji, zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (v nadaljevanju ZORSSZNM). Ugotavlja, da so na voljo finančna sredstva za sofinanciranje programov in projektov Slovencev v zamejstvu in po svetu, katerih namen je spodbujanje dejavnosti, ki omogočajo utrjevanje in ohranjanje narodne, jezikovne ter kulturne identitete med slovenskimi rojaki, ki živijo v tujini, njihovo medsebojno povezovanje ter ohranjanje vezi s Slovenijo, ki se dodelijo na podlagi javnega razpisa. Javni razpis o finančni podpori avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 74/2011 dne 23. 9. 2011. V nadaljevanju se sklicuje na Uredbo o izvajanju finančnih podpor za ohranjanje in razvijanje slovenske identitete zunaj Republike Slovenije (v nadaljevanju Uredba) ter 53. člen ZORSSZNM. Svojo odločitev o zavrnitvi vloge tožeče stranke utemeljuje z obrazložitvijo, da iz vsebine vloge ni razvidno, da gre za sodelovanje oziroma področje slovenskih skupnosti v zamejstvu, temveč za manjšine znotraj Republike Slovenije ter da ne gre za prioriteto leta 2012. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je prijavila za sofinanciranje dva programa z naslovoma Analiza pravnega položaja slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah ter Študijski dnevi za zamejske študente prava – temeljna področja ustavne in zakonske ureditve v RS. Že iz samih naslovov prijavljenih projektov je razvidno, da se oba projekta nanašata na Slovence v zamejstvu, in sicer na slovenske narodnostne manjšine v vseh štirih sosednjih državah. Prvi projekt se nanaša na njihov pravni položaj, drugi pa na organiziranje seminarjev za študente iz slovenskih manjšin v sosednjih državah o seznanjanju s slovenskim pravom. V nadaljevanju se sklicuje na 45. člen ZORSSZNM. Poudarja, da je tožeča stranka 20. 3. 2010 ustanovila pravni forum za manjšine. V letu 2011 je omenjeni forum organiziral posvetovanje slovenskih in avstrijskih pravnikov v Ljubljani in na Dunaju o avstrijskem ustavnem zakonu o dvojezičnih topografskih napisih. Gre za pravni forum, ki obravnava izključno problematiko položaja in pravic slovenskih narodnostnih manjšin v sosednjih državah, predvsem s pravnega vidika. Ugotovitve Urada, da iz vloge ni razvidno, da pri projektih tožeče stranke ne gre za sodelovanje oziroma področje slovenskih skupnosti v zamejstvu, temveč za manjšine znotraj RS in da ni prioriteta leta 2012, so v nasprotju s podatki spisa. Oba projekta je podprlo tudi Društvo koroških slovenskih pravnikov, ki je poudarilo velik pomen obeh projektov.

Glede na navedeno tožeča stranka meni, da sta izpolnjena izpodbojna razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovljena dejstva so namreč v nasprotju s podatki spisa iz razloga, ker je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja. Prav tako vsebine odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je bil postopek v celoti izveden korektno in zakonito, v skladu z veljavnimi predpisi. Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu vlogo vsakega prosilca temeljito preučijo in obravnavajo vsebinsko, strokovno formalno pa v okviru obstoječih predpisov.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Po 51. členu ZORSSZNM lahko finančno podporo Republike Slovenije prejme prosilec, ki izpolnjuje naslednje pogoje: da si z enkratnim dejanjem ali s trajno dejavnostjo prizadeva za materialno, socialno, politično, kulturo ali duhovno dobrobit pripadnikov slovenskega naroda zunaj Republike Slovenije oziroma za ohranitev in krepitev njihove slovenske identitete. Nadalje, da ima pozitiven odnos do povezovanja z matično domovino Republiko Slovenijo in da spoštuje postopke in obveznosti v zvezi z rabo proračunskih sredstev Republike Slovenije. Višina finančne podpore Republike Slovenije pa je skladno s 53. členom omenjenega zakona odvisna od naslednjih meril: od izpričane vloge prosilca in njegovega pomena znotraj posameznih slovenskih skupnosti, od obsega in kakovosti delovanja, od velikost in razvejanosti strukture, od načrtov delovanja, od dejanskih stroškov in potreb, od nujnosti zadeve, od simbolne vrednosti enkratnega dejanja trajnega delovanja ali materialnega pričevanja ter od višine finančne podpore, ki jo prosilec prejme iz drugih virov. Glede na skopo utemeljitev zavrnitve tožnikove vloge, tudi po mnenju sodišča odločbe v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka za svojo odločitev ni navedla odločilnih podatkov in svoje odločitve ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo odločitev, navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Velja le tisto, kar je v odločbi zapisano. Zato zgolj navedba v odgovoru na tožbo ne zadostuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe bi tako moralo izhajati, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, katera dejstva so bila pri tem odločilna in kako je to vplivalo na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja. Odločilna dejstva in razlogi, ki so upravni organ vodili pri odločanju, morajo biti navedeni že v odločbi upravnega organa, o čemer je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up 187/97 z dne 4. 11. 1999 zavzelo svoje mnenje. Sodišče se strinja tudi z mnenjem tožeče stranke, da je iz predloženih listin tožena stranka napravila napačen sklep o dejanskem stanju, saj je ugotovila, da iz vloge ni razvidno, da gre za sodelovanje oziroma področje slovenskih skupnosti v zamejstvu, temveč za manjšine znotraj RS. Slednja ugotovitev je v nasprotju s podatki spisa. Ocena tožene stranke, da program tožeče stranke ni prioriteta letošnjega leta, pa je ostala brez vsake utemeljitve. Gre torej za bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ki je po tretjem odstavku omenjenega člena vedno podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določeno z ZUP ali z drugim zakonom, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

Med strankama je bilo tudi sporno, ali je bila vloga tožeče stranke ocenjena v skladu z razpisnimi merili. Pri tem sodišče pripominja, da je potrebno vlogo presojati tudi z vidika ustavnopravnih načel, predvsem načela transparentnosti in enakopravnosti subjektov. Pri postopku javnega razpisa gre namreč po mnenju sodišča za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni namreč nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tudi s strani upravne oblasti. Slednje izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča, zlasti na primer U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998. Iz obrazložitve odločbe mora torej tudi z vidika enakopravnega obravnavanja pred zakonom in transparentnosti izhajati, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna. Upravni organ mora namreč s svojo odločbo tožečo stranko seznaniti z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek.

Glede na navedeno je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.