Jedro

Ena izmed predpostavk za (pogodbeno) odškodninsko odgovornost je obstoj škode, ki je v vzročni zvezi z nepravilno oz. nepravočasno izpolnitvijo pogodbene obveznosti (2. odst. 262. čl. ZOR). V konkretnem primeru je tožena stranka zamudila z izročitvijo avtomobila. Vendar pa tožnik zaradi nepravočasne izročitve avtomobila ni mogel utrpeti škode, ki jo vtožuje. Kajti tudi če bi bilo vozilo izročeno pravočasno, tožnik ne bi mogel vnaprej plačane kupnine vezati na banki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 311.977,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi obeh sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da ima zaradi prekoračitve roka pravico zahtevati povrnitev škode ali zakonite zamudne obresti. Ob tem se sklicuje na 214., 277. in 278., 3. odst. 398. čl. in 2. odst. 25. čl. ZOR. Sklicuje se tudi na stališče XX. seje gospodarskih sodišč, objavljeno v Informatorju 3510/87. Tožena stranka je rok dobave kupljenega vozila nedopustno podaljšala in v tem času koristila tožnikov denar. Če bi imel toženec denar na banki, bi imel obresti, ki jih sedaj vtožuje.

Revident navaja še, da je bila tožena stranka neutemeljeno obogatena s tem, ko je obračala tožnikov denar tudi v času zamude. Sodišču očita, da ni prisluhnilo mnenju Zveze potrošnikov in uporabilo določb Zakona o trgovini.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka zamudila z izročitvijo avtomobila. Namesto da bi ga izročila 12.7.1991, ga je izročila 10.2.1992. Zatrjevala je še, da je tožena stranka v obdobju zamude nedovoljeno razpolagala s tožnikovim denarjem, tožnik pa je bil s tem oškodovan, kajti, če bi imel denar vezan na banki, bi zaslužil 311.977,00 SIT. Pri tem se sklicuje na 2. odst. 278. čl. ZOR. Takšnih tožbenih trditev pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nepravočasne izpolnitve prodajne pogodbe.

Ena izmed predpostavk za (pogodbeno) odškodninsko odgovornost je obstoj škode, ki je v vzročni zvezi z nepravilno oz. nepravočasno izpolnitvijo pogodbene obveznosti (2. odst. 262. čl. ZOR). V konkretnem primeru je tožena stranka zamudila z izročitvijo avtomobila. Vendar pa tožnik zaradi nepravočasne izročitve avtomobila ni mogel utrpeti škode, ki jo vtožuje. Kajti tudi če bi bilo vozilo izročeno pravočasno, tožnik ne bi mogel vnaprej plačane kupnine vezati na banki. Sodišči sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča ravnali pravilno, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili (2. odst. 262. čl. ZOR).

Sodišče v pravdnem postopku sodi v mejah postavljenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP). Že je bilo zapisano, da je tožeča stranka postavila odškodninski zahtevek. Zato na drugačno presojo ne morejo vplivati revizijske trditve, da je tožena stranka neupravičeno obogatena. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala okoriščenja tožene stranke, temveč svojo škodo. Iz istega razloga obravnavanega tožbenega zahtevka ni mogoče presojati po Zakonu o trgovini, saj ta zakon ne ureja vprašanja povračila škode zaradi nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti. Ob tem je revidentu potrebno pojasniti še, da se stališče gospodarske koordinacije, na katerega se v reviziji sklicuje in ga le deloma povzema, nanaša na posledice, če ne pride do izpolnitve pogodbene obveznosti zaradi naknadne nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka (137. čl. ZOR).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).