Jedro

Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna.

Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila celotno organizacijsko enoto in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži (ki ga je zasedal tudi tožnik). Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bil tožnik z dnem 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščen v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnik je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljal dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožnikovo delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat novoustanovljena organizacijska enota začela polno delati in je potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 8. 11. 2013, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja kot če bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo“ (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, ki se glasi: „2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 15. 2. 2014 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 8. 11. 2013. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 24.681,78 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo“ (II. točka izreka).

Sklenilo je, da se zavrže tožba s podrednim tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 8. 11. 2013 in ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki do dneva odločitve sodišča prve stopnje ter podrednim tožbenim zahtevkom za obračun in plačilo vseh prejemkov iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje kršitev določb postopka, saj naj bi zavrženje del podrednega tožbenega zahtevka (III. točka izreka) zaradi litispendence temeljilo na zmotni uporabi določb 189. in 182. člena ZPP. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik po prerazporeditvi v Sektor A., torej po 1. 7. 2013, ni opravljal dela nekega konkretnega delovnega mesta v celoti za drugo delovno mesto, temveč je opravljal naloge, ki so mu odrejene. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da takšno opravljanje drugih nalog ne pomeni, da ni prenehala potreba po njegovem delu po pogodbi o zaposlitvi in je utemeljena ugotovitev obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da so vse priče potrdile, da je tožnik po 1. 7. 2013 opravljal zatrjevane naloge, le glede naloge testiranja nadgradnje aplikacije B. so bile izpovedi različne. Sodišču prve stopnje očita, da se v sodbi ni opredelilo do trditev strank glede izvajanja teh testiranj, da sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izpovedi prič in trdi, da navedene delovne naloge ne sodijo v delo notranjega kontrolorja, niti to ne izhaja iz opisa delovnih nalog, ki jih je tožnik po 1. 7. 2013 dejansko opravljal. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno povzelo izpoved priče C.C. glede nalog tožnika v sektorju A., saj naj bi ta res izpovedala, da delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik, niso delo analitika v celoti, vendar je hkrati izpovedala, da "nekateri samo to opravljajo". Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpoved priče D.D. in se sklicuje na njeno izpoved v zadevi I Pd 3738/2013 tožnice E.E., ki je opravljala enako delo kot tožnik. Trdi, da je izvajal prav naloge, ki sta jih priči C.C. in D.D. opisali kot naloge sektorja A. - gre za analizo možnosti optimizacije procesov, priča F.F. pa je po besedah tožnika jasno izpovedala, da je od 1. 7. 2013 opravljal enako delo kot ostali analitiki v sektorju A.. Ker se sodišče prve stopnje do teh izpovedi ni opredelilo, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na opise delovnih mest utemeljuje svoje stališče, da je opravljal delovne naloge analitika in ne notranjega kontrolorja, zato meni, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedmi prič ter je tako podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da mora zaposleni v celoti opravljati delo oziroma vse delovne naloge delovnega mesta, sicer ni mogoče šteti, da opravlja delo tega delovnega mesta. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal samo posamezne naloge, ki so mu odrejene, ta ugotovitev pa se mu zdi ob ugotovitvi, da dela iz pogodbe o zaposlitvi sploh ni več opravljal po 1. 7. 2013, nelogična in v neskladju z drugimi razlogi sodbe. Pove, da je po tem datumu opravljal delo s povsem drugo vsebino poln delovni čas še najmanj 5 mesecev po ukinitvi Službe G., ob tem pa je bil napoten tudi na usposabljanje v zvezi z opravljanjem tega novega dela zaradi uvedbe poslovne analize kot nove discipline, zato ni šlo za posamezne naloge v smislu začasnega opravljanja drugega dela po 33. členu ZDR-1. Meni, daje potreba po njegovem delu, kot ga je opravljal po 1. 7. 2013, v času vročitve odpovedi obstajala, kar je bistveno za zakonitost odpovedi. Zatrjuje, da je odpoved nezakonita tudi zato, ker v njej ni pojasnila, zakaj delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v sektorju A., ni bilo več potrebno, do tega pa se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo in s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 224/2012. Potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal, je po njegovem mnenju ob vročitvi odpovedi obstajala, kar potrjuje izpoved prič (zlasti C.C.), to pa bi bilo razvidno tudi iz pogodb o zaposlitvi za delovno mesto analitika informacijskih sistemov, ki so jih sklenile sodelavke, zaposlene na delovnem mestu notranjega kontrolorja, ki so opravljale enako delo kot tožnik. Kot zmotno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna primerjati delavcev na drugih delovnih mestih (ki so sodili v profil analitik), in meni, da bi tožena stranka morala uporabiti kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev v (celotnem) sektorju A.. Meni, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem nejasni, saj po eni strani ugotavlja, da je postalo nepotrebno delo vseh 7 notranjih kontrolorjev, po drugi strani pa, da so le trije izmed njih prejeli odpovedi, in tudi v zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka pred vročitvijo odpovedi preverila možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, pa te možnosti ni bilo, v zvezi s tem pa opozarja tudi, da tega tožena stranka ni obrazložila v odpovedi, zaradi česar je odpoved nezakonita, sodišče prve stopnje pa se tudi do tega ni opredelilo. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga z vpogledom v pogodbe o zaposlitvi sodelavk, sodišču prve stopnje pa očita, da je kot razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo druge navedbe in ne tistih, ki jih je zatrjeval tožnik, zato je kršena tudi tožnikova pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V zvezi s pritožbo zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek v tej točki sicer oblikovan napačno, vendar pa glede na določbo 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Ob tem zgolj v pojasnilo dodaja, da se zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, v določenem delu vsebinsko popolnoma prekrivata(1) in gre v tem delu le za en tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo v I. točki izreka.

7. V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013. Svojo odločitev o tem, da je odpoved zakonita, je utemeljilo na ugotovitvi, da sta bila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži in Služba G. 1. 7. 2013 ukinjena, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dalje je ugotovilo, da je tožnik po 1. 7. 2013 opravljal drugačno delo kot je delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži, da pa po tem datumu ni opravljal del nekega konkretnega delovnega mesta, temveč je opravljal posamezne odrejene naloge, kar ne pomeni, da potreba po njegovem delu ni prenehala. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, dejansko stanje pa je bilo pravilno ugotovljeno.

8. Pritožba v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, po katerem mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopa. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče dodaja, da je pritožbena navedba o napačnem povzetku izpovedi priče C.C. protispisna, saj je ta izpovedala, da naloge, ki jih je naštela, lahko sodijo pod opis delovnega mesta analitika, "ni pa to delo analitika v celoti, pa samo nekateri to opravljajo", ne pa, da nekateri delavci opravljajo samo to delo.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z vpogledom v pogodbe o zaposlitvi njegovih sodelavk, ki so bile predhodno enako kot tožnik zaposlene na delovnem mestu notranjega kontrolorja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je preostale dokazne predloge zavrnilo, ker niso predlagani v zvezi z bistvenimi dejstvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov utemeljevala z organizacijskim, ekonomskim in strukturnim razlogom. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je uprava zaradi slabe finančne situacije, negativnega poslovanja, sprememb v organizaciji družbe, strukturnih sprememb in zmanjšanega obsega dela na redni seji dne 27. 8. 2013 sprejela sklep, s katerim je ugotovila trajno prenehanje potreb po delu 80 delavcev iz poslovnega razloga. Iz obrazložitve odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka 22. 10. 2013 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je bilo tožnikovo delovno mesto (notranji kontrolor v poslovni mreži) ukinjeno, s tem pa je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj vseh treh zatrjevanih poslovnih razlogov za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa v pritožbi nasprotuje obstoju organizacijskega razloga z utemeljitvijo, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki v resnici ni prenehala.

11. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu pogodbo o zaposlitvi odpove le v primeru, če za odpoved obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da program razreševanja presežnih delavcev ter izpovedi tožnika in prič H.H., I.I., E.E. in D.D. dokazujejo, da je tožena stranka s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila Službo G. in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži. Tudi ugotovitev, da se je del nalog Službe G. ob njeni ukinitvi prenesel na Center J., preostale naloge te službe pa je tožena stranka nehala izvajati, potrjujejo vsi izvedeni dokazi, zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da je bila reorganizacija izvedena.

13. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval (pri tem pa vztraja tudi v pritožbi), da je bil z dnem 1. 7. 2013 premeščen v novo organizacijsko enoto, tj. Sektor A. (v nadaljevanju: sektor A.), v katerem ni opravljal dela notranjega kontrolorja v poslovni mreži, temveč delo drugih delovnih mest (delo analitika informacijskih sistemov oz. višjega analitika). Ker ta delovna mesta v sektorju A. še vedno obstajajo, naj ne bi prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so bile delovne naloge, ki so bile tožniku dodeljene v okviru sektorja A., po svoji vsebini dela profila analitika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile tožniku po premestitvi dodeljene enkratne naloge, ki so bile potrebne za vzpostavitev delovanja novo ustanovljenega sektorja A.. Tožnik se v pritožbi sklicuje na izpoved prič D.D. in C.C., da je njegovo delo po 1. 7. 2013 obsegalo analizo možnosti optimizacije procesov, kar ne pa ne pomeni, da ni šlo zgolj za dodeljene enkratne naloge. Glede na to, da je bil cilj sektorja A. prav optimizacija in racionalizacija dela z namenom doseganja boljših poslovnih rezultatov, pa je razumljivo, da so imele takšno naravo tudi tožniku dodeljene naloge.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik z ostalimi šestimi delavci, ki so do tedaj opravljali delo na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži, dne 1. 7. 2013 res premeščen v novo ustanovljeni sektor A.. Na podlagi izpovedi tožnika in zaslišanih prič D.D., C.C., E.E. in F.F. je ugotovilo, katere naloge je tožnik opravljal v sektorju A.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te naloge ne ustrezajo opisu delovnih mest analitik informacijskih sistemov oziroma višji analitik, kot uveljavlja tožnik. Pritožba neutemeljeno navaja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi, izpovedmi tožnika in zaslišanih prič ter ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem popolna in prepričljiva. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži in delo analitika povsem neprimerljivi (izpovedi prič D.D. in C.C.). Koordiniranje, nadzor in spremljanje delovnega procesa je le ena izmed devetih nalog iz opisa del delovnih mest višji analitik oziroma analitik informacijskih sistemov. Ocena tožnika, da nekatere delovne naloge, ki so mu bile dodeljene v okviru sektorja A., spadajo v opis delovnega mesta analitik, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik delo tega delovnega mesta tudi v resnici opravljal. Pritožbena navedba, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeliti do njegovih trditev o tem, da je opravljal tudi naloge testiranja nadgradnje aplikacije B., ni utemeljena, saj se sodišču ob splošni ugotovitvi, da je tožnik opravljal le posamezna odrejena dela in ni opravljal dela na delovnem mestu analitik, ni bilo dolžno opredeljevati do vsake posamezne delovne naloge tožnika. Pritožba graja tudi domnevno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik opravljati vsa dela delovnega mesta analitik, da bi lahko šlo za opravljanje njegovega dela na tem delovnem mestu. Taka ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal le posamezne odrejene delovne naloge in ni opravljal del konkretnega delovnega mesta, pa navedena pritožbena navedba niti ni pravno pomembna. Na ugotovitev, da je tožnik opravljal le posamezne odrejene naloge, ne vpliva niti pritožbena navedba, da je bil v zvezi z nalogami, ki jih je opravljal v sektorju A., napoten na usposabljanje oziroma izobraževanje. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na 33. člen ZDR-1, saj to ni pravna podlaga za odločitev v predmetnem individualnem delovnem sporu.

15. Zaslišane priče so glede vprašanja, ali je tožnik v sektorju A. opravljal delo analitika, izpovedovale različno, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo pričama D.D. (pri toženi stranki zaposleni na delovnem mestu pomočnice uprave) in C.C. (ki je pred 1. 7. 2013 opravljala delo analitika informacijskih sistemov, od 1. 6. 2014 pa je vodja sektorja oziroma oddelka K.), ki sta izpovedali, da tožnik in ostali nekdanji notranji kontrolorji v sektorju A. dela analitikov informacijskih sistemov niso opravljali, saj za opravljanje tega dela niti niso imeli ustreznih specifičnih znanj, za delovno mesto analitika pa v sektorju niso imeli potreb. Navedeni priči sta jasno izpovedali, da je tožnik v času po 1. 7. 2013 v sektorju A. opravljal izključno dela po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta (analitika). Tožnikovo delo v sektorju A. je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat sektor A., ki je bil ustanovljen 1. 7. 2013, začel polno delovati in je potreba po njegovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede narave tožnikovega dela v sektorju A. tudi niso v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do njih tudi ustrezno opredelilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju (očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj med ugotovitvijo, da je bil tožnik 1. 7. 2013 premeščen v sektor A. in ugotovitvijo, da je potreba po njegovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi prenehala oktobra 2013, ni nikakršnega nasprotja.

16. Tudi dejstvo, da je tožnik šele pet mesecev po prenehanju opravljanja dela notranjega kontrolorja prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne dokazuje, da potreba po njegovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. ZDR-1 namreč ne določa roka, v katerem bi delodajalec zaradi nastanka poslovnega razloga moral podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot že navedeno, pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala, da je imela za podajo izpodbijane odpovedi zakonit razlog.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi ga tožena stranka morala v postopku razreševanja presežnih delavcev primerjati z (vsemi) ostalimi delavci, ki so bili premeščeni v novo ustanovljeni sektor A., saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Ti delavci so imeli namreč pogodbe o zaposlitvi sklenjene za druga delovna mesta in ne za ukinjeno delovno mesto notranjega kontrolorja v poslovni mreži, zato ne gre za primerljive delavce. Namen določanja kriterijev za presežne delavce je objektivizacija izbire med več delavci, tožena stranka pa je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila vseh sedem delovnih mest notranjih kontrolorjev v poslovni mreži, zato so postali presežni vsi delavci, ki so delo opravljali na tem delovnem mestu. Na to ne vpliva dejstvo, da so nekateri od teh sedmih delavcev nato sklenili nove pogodbe o zaposlitvi na drugih delovnih mestih, niti ni utemeljena pritožbena navedba, da so razlogi sodbe o tem nejasni. Nenazadnje se tožnik zavzema za to, da bi tožena stranka tudi njemu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za novo delovno mesto, kar pa ne spremeni dejstva, da je postalo nepotrebno delo vseh 7 notranjih kontrolorjev.

18. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izpovedi prič H.H., I.I. in D.D. dokazujejo, da je tožena stranka v postopku odpovedi za tožnika preverila, ali obstaja možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti ni bilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka zato izpolnila svojo obveznost iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi in 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožena stranka navedeno obveznost izpolnila šele po vročitvi izpodbijane odpovedi, saj iz izpovedi prič H.H. in I.I. na zadnjem naroku za glavno obravnavo izrecno izhaja, da so pri toženi stranki preverili možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji pred in po vročitvi odpovedi tožniku. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je odpoved nezakonita zato, ker v njej tožena stranka tega ni navedla. To namreč na zakonitost odpovedi nima nobenega vpliva, saj je bistveno le, da je tožena stranka svojo obveznost v zvezi s tem tudi v resnici izpolnila.

19. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se do njih pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

(1) Tožnik je z obema zahtevkoma zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 11. 2013, ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do dneva odločitve sodišča prve stopnje in da mu je tožena stranka dolžna plačati vse prejemke iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.