Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali na presojo iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot vpliva presoja v skladu z zahtevo dobre vere v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 po merilih, kot jih je oblikovala sodna praksa SEU?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali na presojo iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot vpliva presoja v skladu z zahtevo dobre vere v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 po merilih, kot jih je oblikovala sodna praksa SEU?

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v CHF oziroma na razvezo pogodbe ter na izbris hipoteke. Presodilo je, da je pogodba vsebovala vse sestavine, ki jih je zahteval tedaj veljavni Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK). Za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je kot bistveno štelo dokazno breme tožnikov o morebitnem subjektivnem zavedenju banke o bodočem gibanju vrednosti CHF v razmerju do EUR. Presodilo je, da tožnika nista zmogla dokaznega bremena glede trditev, da je toženka vedela za pretežno verjetno dejstvo o smeri gibanja tečaja, ker gre ta strokovno vprašanje, v zvezi s katerim tožnika nista predlagala imenovanja izvedenca. Zaključilo je, da pogodba ni nična in da zato tudi ni utemeljen zahtevek iz naslova izbrisne tožbe.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ugotovitev, ali je banka svojo pojasnilno dolžnost pravilno izpolnila, ni potrebna. Če pojasnilna dolžnost ni izpolnjena, se šteje tak pogodbeni pogoj le za nejasnega in je podvržen še presoji nepoštenosti. Pojasnilo je, da mora banka za zagotovitev transparentnosti pogodbenega pogoja in poštenosti s potrošnikom v sklenitveni fazi pogodbe poslovati v dobri veri. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, da toženka z zadostno stopnjo gotovosti ni vedela (ali mogla vedeti), kakšno bo gibanje tečaja, zlasti kdaj bo do nastale spremembe prišlo in v kakšnem obsegu. Tožnika je po presoji drugostopenjskega sodišča varovala tudi konverzija kot instrument zagotavljanja ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank, zaradi česar je valuto tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj ga lahko kreditojemalec po svoji presoji kadarkoli zameji.

3.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika predlog za dopustitev revizije. Predlagata, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

◦ Ali je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja skladna razlagi prava EU, kot jo je podalo Sodišče Evropske unije po Direktivi 93/13/EGS, če sodišče v okviru te presoje ne opravi predhodne presoje v skladu z zahtevo dobre vere v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive po merilih, kot jih je oblikovala sodna praksa SEU?

◦ Ali za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer?

◦ Ali je kriterij presoje iz prejšnje točke pomemben z vidika dobre vere prodajalca ali ponudnika ob upoštevanju moči pogajalske pozicije pogodbenih strank ter v situaciji, ko je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem preko zagotovil o stabilnosti paritete tečajev CHF in EUR in ali je pri tem treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja in izkušenj glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj ter ali se to omejuje v smeri zmožnosti prodajalca ali ponudnika, da v času sklenitve kreditne pogodbe napove trenutek in obseg bodočih tečajnih sprememb?

◦ Ali je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja?

◦ Ali na presojo iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot vpliva presoja v skladu z zahtevo dobre vere v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 po merilih, kot jih je oblikovala sodna praksa SEU?

◦ Ali neupoštevanje okoliščin, ki vplivajo na presojo pojasnilne dolžnosti banke in njeno vedenje o možnih spremembah tečajev ter mehanizmov, ki na te spremembe vplivajo, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, predstavlja absolutno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

4.Predlog je utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji, ki jih določa prvi odstavek 367.a člena ZPP za dopustitev revizije, izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa.

6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 86, 86/1, 87, 87/1 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.