Jedro

Tožnik v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedel. S sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki vloženo tožbo vrnilo v popravo in v navedenem sklepu med ostalim tudi navedlo, da naj tožnik v popravljeni tožbi opredeli tudi vrednost spornega predmeta. V popravljeni tožbi tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik A.G. zahteval naj se ugotovi, da je dne 13.1.1988 v zmoti in na podlagi prevare priznal očetovstvo dne 17.10.1987 rojenega M.K. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri izrecno ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga. Izpodbijana sodba temelji na neresnicah in konstruktih. Sodbe z dne 22.7.1992 tožeča stranka tudi nikoli ni prejela. Za obstoj sodbe je tožeča stranka izvedela od tete. V ponovljenem postopku bi bilo potrebno vse nepravilnosti odpraviti. V dosedanjem postopku so sodniki ravnali pristransko in površno. Zato naj v ponovljenem postopku odločajo drugi sodniki, ki naj popravijo doslej storjene nepravilnosti in krivice.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo) ureja vprašanje priznanja očetovstva (88. člen), ne ureja pa vprašanja izpodbijanja priznanega očetovstva s strani moškega, ki je priznanje dal, oziroma vprašanja izpodbijanja veljavnosti, tj. razveljavitve izjave o priznanju očetovstva. Zaradi tega spora po tožbi za razveljavitev izjave o priznanju očetovstva, katero vloži moški, ki je priznanje dal - za tak spor pa gre v tej pravdi, ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerij v smislu določbe 1. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90). Po citirani določbi 1. člena ZPP in zato tudi po določbi 3. odstavka 282. člena ZPP je spor v taki pravdi šteti za premoženjskopravni spor, ki obenem ni noben izmed sporov, za katere je predpisana dovoljenost revizije ne glede na vrednost spornega predmeta (4. odstavek 382. člena ZPP). Za spore iz 3. odstavka 382. člena ZPP, kakršen je obravnavani (tožbeni zahtevek se namreč ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve), je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska - namreč tistega, ki je bil v tej določbi predpisan v času vložitve tožbe (3. odstavek 8. člena novele ZPP20/90).

Tožnik v tožbi, ki je bila vložena 28.2.1992, vrednosti spornega predmeta ni navedel. S sklepom opr. št. P 126/92, z dne 5.3.1992 je sodišče prve stopnje tožeči stranki vloženo tožbo vrnilo v popravo in v navedenem sklepu med ostalim tudi navedlo (2. točka sklepa opr. št. P 126/92, z dne 5.3.1992), da naj tožnik v popravljeni tožbi opredeli tudi vrednost spornega predmeta. V popravljeni tožbi, ki je bila vložena dne 23.4.1992, tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel. Revizija zato ni dovoljena.

Po povedanem se je izkazalo, da je treba revizijo po določbi 392. člena ZPP zavreči, ker ni dovoljena.