Jedro

Na višino sodnih penalov ne vpliva dolžnikova plačilna zmožnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. odstavku spremeni tako, da se glasi: "V primeru, da dolžnik v danem roku zahtevane obveznosti ne bo opravil, mora upnikoma za vsak zamujeni dan od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, plačati sodne penale v višini 20.000,00 SIT.

V presežku se predlog za določitev sodnih penalov (glede zakonitih zamudnih obresti) zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep o določitvi sodnih penalov na predlog upnikov, v katerem sta kot bistveno navedla, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti po sklepu o motenju posesti, opr.

št. P 120/97, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Škofji Loki, kljub poteku paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, še ni izpolnil. Prvostopenjsko sodišče je predlogu upnikov za določitev sodnih penalov ugodilo in dolžniku določilo dodatni rok za prostovoljno izpolnitev, v primeru neizpolnitve v tem dodatnem roku pa naložilo dolžniku plačilo sodnih penalov v višini 20.000,00 SIT za vsak dan zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega sodnega penala dne do plačila.

Dolžnik se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil zoper uvodoma navedeni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, ali je dolžnik svojo obveznost po omenjenem sklepu o motenju posesti že izpolnil, zaradi česar naj bi bilo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nadalje pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo določb 443. in 444. člena prejšnjega ZPP, po katerih je v postopkih zaradi motenja posesti predlog za izvršbo potrebno vložiti v 30 dneh po izteku paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, česar pa upnika nista storila. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče določiti, od kdaj mora dolžnik plačevati sodne penale in do kdaj, pri čemer naj sodišče upošteva, da pravica do sodnih penalov ugasne s potekom roka za vložitev predloga za izvršbo.

Dolžnik graja tudi višino določenih sodnih penalov, ker sodišče ni upoštevalo njegovega premoženjskega stanja.

Na vročeno pritožbo upnik ni odgovoril. Pritožba je v pretežnem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog upnikov za določitev sodnih penalov še pred izdajo sklepa vročilo dolžniku s pozivom, naj v roku osmih dni na predlog odgovori.

Dolžnik na predlog upnikov ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je zato pri izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov povsem utemeljeno sledilo navedbam upnikov, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnil v okviru določenega paricijskega roka, saj dolžnik na predlog upnikov in njune navedbe ni reagiral. Predlog po 212. členu ZIZ za določitev sodnih penalov je treba vložiti v roku, določenem v 429. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99), ki po svoji vsebini predstavlja procesno predpostavko za izdajo sklepa o sodnih penalih in mora zato nanjo sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Temelj za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov je v skladu z 294. čl. ZOR in 212. čl. ZIZ pravnomočna odločba oz. izvršilni naslov, ki je v konkretni izvršilni zadevi sklep o motenju posesti, opr. št. P 120/97 Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Predlog za določitev sodnih penalov je vložen še pred iztekom roka, določenem v 429. členu ZPP, zato je pirtožbena navedba v tem delu neutemeljena (primerjaj datume o vročitvi pravnomočne odločbe iz pravde P 120/97).

Prav tako ni mogoče pritrditi ugovoru, da bi moralo sodišče v napadenem sklepu določiti, do kdaj je dolžnik sodne penale dolžan plačevati. Namen instituta sodnih penalov je v prvi vrsti pritisk na dolžnika, da izpolni svojo nedenarno obveznost iz pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, ne da bi se opravila prisilna izvršba. Če dolžnik svoje obveznosti v naknadno določenem roku ne izpolni, pričnejo v korist upnika teči določeni sodni penali vse do izpolnitve oziroma do vložitve predloga za izvršbo sodne odločbe. Rok iz 429. čl. ZPP le opredeljuje datum, do katerega je najkasneje mogoče vložiti predlog za izvršbo sklepa o motenju posesti ali predlog za določitev sodnih penalov in ne do kdaj je moč prisilno izvršbo dejansko opraviti. Glede na to, da poteka izvršba tudi po poteku tega roka, ni nobenih razlogov, da bi sodišče omejilo, do kdaj lahko tečejo sodni penali in tako sodni penali tečejo vse do izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu oziroma do vložitve predloga za izvršbo sklepa o motenju posesti.

Sodišče prve stopnje je višino sodnih penalov primerno odmerilo.

Sodni penali prav s svojo višino prisiljujejo dolžnika, da svojo obveznost izpolni brez uvedbe izvršilnega postopka, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bodo sodni penali prav v odmerjeni višini dosegli svoj namen. Pri določanju njihove višine premoženjsko stanje dolžnika zaradi namena tega instituta zato ni relevantno.

Pri preizkusu napadene odločbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo pa je zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti, zato je izpodbijano določbo v tem delu spremenilo v skladu s 358. členom ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, kot to izhaja iz izreka. Pri tem je upoštevalo, da predstavljajo sodni penali privatno kazen in nimajo pravne narave odškodnine, oz.

denarne terjatve, zato upnikom od sodnih penalov ne pripadajo zakonite zamudne obresti od sodnih penalov. Zakonite zamudne obresti so predvidene le za primer, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti kot kazen za zamudo.