Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnica konec leta 2017 oz. v začetku leta 2018 kot prizidek postavila odprto jekleno, industrijsko nadstrešnico za gradnjo katere ni pridobila gradbenega dovoljenja.

Tožnici gradnje sporne nadstrešnice ni naložil gradbeni inšpektor. Tega sicer ni storila niti okoljska inšpekcija, ki ji je naložila, da mora urediti skladiščenje zbranih odpadkov skladno z Načrtom zbiranja odpadkov 2012 in Načrtom skladišča, tako da bodo vsi zbrani odpadki začasno skladiščeni v prostorih A in B, nadstrešnici poslovnega objekta ter pod nadstrešnico na SZ delu dvorišča ob poslovnem objektu.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo odprte, jeklene, industrijske nadstrešnice ..., v velikosti 256,00 m², situirane na parc. št. 637 k.o. ... (ID ...), saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnica na svoje stroške do 30. 12. 2021 odstraniti gradnjo iz 1. točke izreka in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Tožnico je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe, začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), odredil prepovedi v zvezi z obremenitvami za nedovoljen objekt (4. točka izreka) ter določil, da se gradnja industrijske nadstrešnice ... označi s tablo (5. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da je tožnica na parc. št. 637, k.o. ... zgradila odprto, jekleno, industrijsko nadstrešnico ... tlorisnih dimenzij 12,80 m x 20,00 m, višine 8,50 m na višjem delu in 6,00 m na nižjem delu, ki je prevozna in ima v tleh vgrajeno napravo - tehtnico za tehtanje kamionov. Za gradnjo takšnega objekta bi morala imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje, katerega pa ni pridobila. Zato ji je organ na podlagi prvega odstavka 82. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) izrekel inšpekcijske ukrepe.

3.Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zavrnilo.

4.Tožnica se izpodbijano odločbo ne strinja. V bistvenem navaja, da je skladno z dovoljenji dejavnost opravljala že pred postavitvijo nadstreškov, in sicer na odprtem, torej pred zunanjimi vplivi nezaščitenimi pogoji. Trdi, da je bil obravnavani objekt postavljen na zahtevo okoljske inšpekcije, ker je treba imeti vse odpadke pokrite, da se jih zaščiti pred padavinskimi vodami. Sklicuje se osmi odstavek Uredbe o skladiščenju nevarnih tekočin v nepremičnih skladiščnih, po katerem skladiščenje nevarnih tekočin v odprtih posodah ni dovoljeno, zaradi česar je moral postaviti nadstrešek. Tožnica meni, da toženka ni pravilno uporabila določbe petega odstavka 5. člena GZ, saj bi morala upoštevati, da je sporni objekt postavila na zahtevo okoljske inšpekcije. Pri tem je za sporno nadstrešnico pridobila okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD). Ker se OVD lahko izda pod pogojem, da so izpolnjene zahteve v zvezi s prostorskim načrtovanjem, gradnjo in obratovanjem, je bila prepričana, da bo pridobila tudi gradbeno dovoljenje, kljub temu, da prostorski plan v tistem trenutku tega ni dovoljeval. Pri Mestni občini A. je podala tudi predlog za spremembo prostorskega načrta, kar dokazuje, da aktivno sodeluje v vseh postopkih, ki so potrebni za spremembo prostorskega načrta ter posledično za pridobitev gradbenega dovoljenja za sporne objekte.

5.Nadalje tožnica poudarja, da se ukvarja z občutljivo dejavnostjo, da ima v Sloveniji preko 1600 prevzemnih mest in da postavlja zelo visoke standarde za ravnanje z odpadki. V primeru prepovedi uporabe spornih nadstreškov, ne bo mogla več zbirati in predelovati nevarnih odpadkov. Zato bo njeno nalogo prevzel nekdo drug, ki po vsej verjetnosti ne bo mogel postaviti tako visokih standardov. Tožnica upravlja 15 % vseh nevarnih odpadkov v Sloveniji, kar pomeni, da če ne bo smela več uporabljati spornih nadstrešnic, bo teh 15 % nevarnih odpadkov potencialno odloženih na nezakonit način. Izpodbijana odločba pomeni, da bo morala tožnica prestaviti vse nevarne in nenevarne odpadke na prosto, kjer bodo podvrženi padavinskim vodam. Vse to predstavlja nevarnost za okolje in ljudi. Toženka tako ob izdaji odločbe ni upoštevala, da je namen GZ zaščita javnega interesa pri graditvi objektov in ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila.

7.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem in sodnem spisu, razen v del načrta zbiranja odpadkov 2021, ki ni bil predložen v upravnem postopku. Po presoji sodišča namreč to, da ga tožnica tedaj ni našla, ni opravičljiv razlog za nepredložitev.

Zavrnilo je tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice, saj je tožnica s tem želela dokazovati, kako je potekal inšpekcijski postopek, kaj so bile zahteve inšpektorice, zakaj v začetku skladiščenja nevarnih odpadkov, ti niso bili pod nadstreški, kakšne so aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja in kakšne bi bile posledice za okolje, če bi bila odločitev sodišča v nasprotju z odločbo okoljske inšpekcije, pri tem pa ne gre za dejstva, ki bi bila v tej zadevi relevantna za odločitev.

8.Tožba ni utemeljena.

9.Med strankama ni sporno, da je tožnica konec leta 2017 oz. v začetku leta 2018 kot prizidek postavila odprto jekleno, industrijsko nadstrešnico ..., v velikosti 256,00 m2, tlorisnih dimenzij 12,80 m x 20,00 m, kot enokapnico, višine na višjem delu 8,50 m in na nižjem delu 6,00 m, situirano na parc. št. 637, k.o. ... Nesporno je tudi, da za gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja. Zatrjuje, da ga za sporni objekt ne potrebuje, ker naj bi ga postavila na zahtevo okoljske inšpekcije. Sklicuje se na peti odstavek 5. člena GZ, ki je določal, da za izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa gradbeno dovoljenje in prijava začetka gradnje nista potrebna, pri čemer gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi (tretji odstavek).

10.Po navedeni določbi torej v primeru, da zavezancu gradnjo nalaga inšpekcijski ukrep, res ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Vendar gre nedvomno zgolj za ukrepe gradbenih inšpektorjev, s katerimi bi (izjemoma) za vzpostavitev zakonitega stanja odredili določeno gradnjo (in ne, kot običajno, odstranitve nelegalnih) objektov.

GZ namreč ureja zgolj postopanje gradbenih inšpektorjev, medtem ko postopanje okoljskih inšpektorjev urejajo predpisi o varovanju okolja. Pri tem tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da se določilo nanaša na ukrepe gradbenih inšpektorjev, saj je zakonodajalec tako ureditev utemeljil s pospešitvijo realizacije izrečenih inšpekcijskih ukrepov, ki se izvajajo pod nadzorom in na podlagi odredb gradbenih inšpektorjev, ki so strokovnjaki na področju graditve objektov.

11.Tožnici gradnje sporne nadstrešnice ni naložil gradbeni inšpektor. Tega sicer ni storila niti okoljska inšpekcija, ki je izdala odločbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

Z odločbo št. 06182-1363/2017-9 z dne 19. 6. 2017 je bilo namreč tožnici naloženo, da mora urediti skladiščenje zbranih odpadkov skladno z Načrtom zbiranja odpadkov 2012 in Načrtom skladišča, tako da bodo vsi zbrani odpadki začasno skladiščeni v prostorih A in B, nadstrešnici poslovnega objekta ter pod nadstrešnico na SZ delu dvorišča ob poslovnem objektu, vse na parceli št. 637 k.o. ... Omenjena odločba torej od tožnice ne zahteva, da zgradi določene objekte, ampak da izpolni svoje obveznosti po navedenem Načrtu. V ta namen pa bi, ker ne gre za enostaven objekt, morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

12.Pri tem tudi ne drži tožničina trditev, da je GZ v tretjem odstavku 5. člena določal, da je lahko izvrševanje inšpekcijskega ukrepa v nasprotju s prostorskim aktom. Ravno nasprotno, določal je, da gradnja iz prvega in drugega odstavka 5. člena ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. V obravnavani zadevi ni sporno, da si tožnik ravno zato, ker gradnja, kakršno je izvedel, po prostorskem aktu ni dopustna, prizadeva za njegovo spremembo.

13.Na dolžnost pridobiti gradbeno dovoljenje ne vpliva niti okoliščina, da je tožnica pridobila OVD. Za obratovanje naprave, v kateri se je izvajala dejavnost, za katero je bilo treba po 68., 82. ali 86. členu tedaj veljavnega ZVO-1 pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, je moral njen upravljavec to dovoljenje tudi pridobiti. Pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za delovanje naprave pa upravljavca ne odvezuje obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta po predpisih o graditvi. Gradnja novega objekta ali njegova rekonstrukcija oziroma sprememba namembnosti se lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja, razen kadar gre za izjemo, za kar pa v tem primeru glede na pojasnjeno ne gre.

14.Nepomembne so tudi navedbe tožnice, da toženka ob izdaji odločbe ni upoštevala 2. člena GZ, ki določa, da je namen zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov in sklicevanje na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki jo določa Ustava v 72. členu. Namreč, namen GZ se uresničuje ravno s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom. Pristojni organi pri graditvi objektov in vsi udeleženci pri graditvi objektov pa so vsak zase ter v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določajo predpisi, dolžni zagotavljati izpolnjevanje zahtev iz prejšnjega odstavka (četrti in peti odstavek 2. člena GZ-1). Kaj naj bi se zgodilo z odpadki, ki jih tožnica ne bo mogla več skladiščiti, za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, pri čemer sodišče pripominja, da je vsak dolžan z njimi ravnati tako, kot določajo predpisi.

15.Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva dejstvo, da tožnica aktivno sodeluje v vse postopkih, ki so ali bodo potrebni za spremembo prostorskega načrta, ter da je bila, glede na vse okoliščine (OVD, odločba inšpektorata za okolje in prostor, sodelovanje v postopku spremembe OPN) prepričana, da bo pridobila gradbeno dovoljenje oz., da pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna.

16.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

17.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1.V 52. členu Zakona o upravnem sporu je določeno, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

2.Po drugem odstavku 5. člena GZ za odstranitev objekta ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje ampak zgolj priglasitev.

3.Gradbeni zakon, Vladno gradivo, št. EVA 2015-2550-0004, pojasnilo k 5. členu.

4.Uradni list RS. št. 39/06 - ZVO-uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZmetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09 - ZPNačrt-A, 48/12, 52/12, 97/12 - odl. US, 92/13, 56/15, 102/15 in 30/16.

5.Enako določa tudi sedaj veljavni Zakon o varstvu okolja (ZVO-2).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 2, 5, 82

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.