Jedro

Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 27.10.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka, po združitvi zadev v en postopek, postopke za priznanje azila v Republiki Sloveniji tožnikom ustavila in odločila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani zadevi v presoji zakonitost navedenega sklepa, s katerim je tožena stranka ustavila postopke za priznanje azila v Republiki Sloveniji tožnikom, zaradi umika njihovih prošenj za azil z dne 26.9.2005. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1. alinee 1. odstavka 42. člena ter na določbi 23. in 1. odstavka 24. člena Zakona o azilu (ZAzil - Uradni list RS, št. 134/2003) in na določbi 1. in 3. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče prve stopnje glede na podatke v upravnih spisih ugotavlja, da so tožniki dne 26.9.2005 podali prošnje za azil, dne 26.10.2005 pa so toženi stranki posredovali pisni umik prošenj za azil na podlagi 42. člena ZAzil. V vlogi so navedli, da prosijo za takojšnjo izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na datum izdaje tega sklepa pa vnaprej opozarjajo, da je že s samo vložitvijo te vloge prej citirani sklep z dne 19.10.2005) o vrnitvi tožnikov kot prosilcev v Nemčijo, ki naj bi obravnavala tudi to novo prošnjo za azil, vloženo v Sloveniji, postal brezpredmeten, saj prošnje za azil z vložitvijo te vloge ni več, zato tudi ni razloga za vračanje nekdanjih prosilcev v Nemčijo. Iz tožbenih navedb ter iz podatkov sodnega spisa sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki prošnje za azil umaknili iz razloga, da bi preprečili izvršitev navedenega sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005, s katerim je tožena stranka na podlagi Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov in da bodo tožniki predani Zvezni Republiki Nemčiji dne 28.10.2005, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil. Sodišče prve stopnje tožbenega ugovora, da bi moralo upoštevati dejstvo, da je umik prošenj za azil izsiljen zaradi izdaje nezakonitega sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 o predaji tožnikov Zvezni Republiki Nemčiji, ne more upoštevati. Namreč motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, na primer kršitev načela pomoči neuki stranki (tako sodba pritožbenega sodišča, št. U 77/94-9 z dne 23.5.1996). V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj so tožniki v azilnem postopku imeli pooblaščenca, ki ni prava neuka stranka glede na svoj dosežen znanstveni naslov magistra pravnih znanosti. Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, da v danem primeru zoper sklep in obvestilo tožene stranke o predaji tožnikov pristojni državi (Zvezni Republiki Nemčiji) z dne 7.11.2005, tožniki niso imeli druge možnosti, kot da umaknejo prošnje za azil. Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: Prisiljeni so bili dne 26.10.2005 prošnje za azil umakniti le zato, ker so samo na ta način lahko preprečili svojo predajo Nemčiji in s tem svojo nadaljnjo predajo Kosovu, kajti v Nemčiji je bila njihova prošnja za azil že zdavnaj pred tem zavrnjena. Javni interes (v Sloveniji kot pravni državi) je tu seveda v tem, da se prepreči, da bi izvršilna oblast z nezakonitim ravnanjem lahko "učinkovito" preprečila ljudem, da bi lahko v Sloveniji uresničili svoje človekove pravice, v tem primeru pravico do azila. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da motiv za umik ni pravno pomemben, tudi v tem posebnem, izjemnem primeru. Motiv v tem primeru je namreč pravno pomemben, saj to dovolj jasno izhaja že iz njihove tožbe in vseh njihovih dosedanjih navedb. S tem v zvezi je po njihovem mnenju povsem nesprejemljiva in naravnost absurdna argumentacija v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v kateri sodišče njihovo tožbeno stališče, da tožniki zoper neposredno grozečo predajo Nemčiji niso imeli druge možnosti kot umik prošenj za azil, zavrača s strokovno popolnoma zgrešenim "argumentiranjem", kot da v tem primeru ne gre za "običajni" upravni spor po 2. odstavku 1. člena ZUS (zoper dokončen posamični akt), ampak za "rezervni" upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS. Tožniki v pritožbi ne navajajo predloga, kaj naj pritožbeno sodišče stori z izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na določbe 1. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, kot tudi na določbe 23. člena in 1. odstavka 24. člena ZAzil in na določbe 1. odstavka 125. člena ter 1. in 3. odstavka 135. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so tožniki dne 26.9.2005 podali prošnje za azil, dne 26.10.2005 pa so toženi stranki posredovali pisni umik prošenj za azil na podlagi 42. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenega ugovora, ki je ponovljen tožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil umik prošenj za azil izsiljen zaradi izdaje nezakonitega sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 o predaji tožnikov Zvezni Republiki Nemčiji. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da namreč motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Poleg tega so tožniki v azilnem postopku imeli pooblaščenca, ki ni prava neuka stranka.

Tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene ugovore, ki so ponovitev tožbenih ugovorov, da v obravnavanem primeru zoper sklep in obvestilo tožene stranke o predaji tožnikov pristojni državi (Zvezni Republiki Nemčiji) z dne 19.10.2005 in 7.11.2005 tožniki niso imeli drugih možnosti, kot da umaknejo prošnje za azil. Tožniki so namreč sprožili upravni spor (št. U 2437/2005), v katerem so izpodbijali navedena dva akta z dne 19.10. in 7.11.2005 in so na pritožbeni stopnji (glej sodbo pritožbenega sodišča: I Up 1551/2005-5 z dne 22.12.2005) uspeli tako, da je pritožbeno sodišče ugodilo njihovi pritožbi in pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (št. U 2437/2005-8 z dne 15.11.2005) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.