Jedro

O prekoračenju pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1: - za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 na podlagi tretjega odstavka 205. člena KZ-1 določi kazen 11 (enajstih) mesecev zapora; kazen zapora se izvrši na način po osmem odstavku 86. člena KZ-1, in sicer tako, da obtoženi v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, tako da bo opravil 660 ur dela.

Organ pristojen za izvrševanje pri določitvi dela obtoženemu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah upošteva obtoženčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.

Če obtoženi v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela; ter - za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 na podlagi četrtega in tretjega odstavka 283. člena KZ-1 določi denarna kazen, in sicer 50 (petdeset) dnevnih zneskov, to je 1.000,00 (tisoč) EUR denarne kazni; nato pa se na podlagi določil 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 11 (enajstih) mesecev zapora in

denarna kazen v višini 1.000,00 (tisoč) EUR.

Kazen zapora se izvrši na način po osmem odstavku 86. člena KZ-1, in sicer tako, da obtoženi v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, tako da bo opravil 660 ur dela.

Organ pristojen za izvrševanje pri določitvi dela obtoženemu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah upošteva obtoženčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.

Če obtoženi v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

Sicer se pritožba zagovornika obtoženega zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je obtoženega A. A. z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 238. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo kazen enajstih mesecev zapora. Odločilo tudi je o načinu in trajanju alternativnega prestajanja zaporne kazni ter posledicah v primeru neizpolnjevanja nalog.

Za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 mu je sodišče izreklo denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov, v skupnem znesku 1.000,00 EUR.

Oškodovancu A. d.o.o. je priznalo premoženjsko pravni zahtevek v višini 50.577,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje.

Oškodovanca Zavarovalnico d.d. je s premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 4.000.687,04 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 dalje napotilo na pravdo.

Odločilo tudi je, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5., 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso v skupni višini 759,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženega iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji; pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma sodbo spremeni in izreče nižjo kazensko sankcijo ter zavrne premoženjsko pravni zahtevek oškodovanca oziroma ga napoti na pravdo.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

5. Pritožnik v pritožbi graja ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov.

6. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.1 Iz meril, oblikovanih v ustaljeni ustavno sodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča, za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.2

7. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, ker se je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 do 7 izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do vsakega dokaznega predloga, utemeljeno in pravilno je zavrnilo vsak dokazni predlog posebej in svojo zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo, utemeljene in prepričljive razloge za zavrnitev pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sicer je prvostopenjsko sodišče predlagane dokaze zavrnilo že na glavni obravnavi dne 4.9.2019, sicer brez obrazložitve.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev posnetkov cestnih kamer na območju Laškega, ker je dejansko stanje tudi po oceni pritožbenega sodišča, z ostalimi dokazi nedvomno ugotovljeno, predvsem z analizama tahografskih lističev in sledmi pnevmatik, ki pripadajo tovornemu vozilu Scania, najdenih na kraju kaznivega dejanja.

Prav tako je bila utemeljena zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa, ker glede na obsežno izveden dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča in njihovo obrazložitev.

9. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 13 izpodbijane sodbe, da izsledki analize najdenih DNK sledi na kovinskem zatiču vrat, ne potrjujejo prisotnosti obtoženca na kraju kaznivega dejanja. Izsledki analize so pokazali, da je na kovinskem zatiču vrat bila najdena sled mešanice bioloških sledi treh oseb, po vsej verjetnosti moškega izvora in da je donor večinskega dela mešane biološke sledi neznana moška oseba. Zgolj odsotnost DNK sledi, ki pripadajo obtožencu, pa še ne potrjujejo, da obtoženi ni storilec očitanega mu kaznivega, ki naj bi ga storil skupaj z neznanimi storilci, s sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja.

10. Zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 16 izpodbijane sodbe glede najdbe prevladujoče biološke sledi, ki pripada obdolžencu se pokažejo kot utemeljeni in logični, tudi ob upoštevanju izpovedi B. B. o neznani moški osebi, ki je hodila okrog tovornjaka znamke Scania in jih tudi pritožbeno sodišče sprejema. Ugotovitev o obstoju precej skromnih bioloških sledi tretje osebe pa z lastnimi trditvami, ki nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, pritožnik ne more omajati.

11. Tudi trditve pritožnika o izpolnitvi tahografskih vložkov s strani tretje osebe in v zvezi s tem z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca za grafologijo so neutemeljene, saj ni logično, zakaj bi želela tretja, neznana oseba kaznivo dejanje „podtakniti obtožencu“, česar ne pojasni niti pritožnik. Prvostopenjsko sodišče je v točki 19 izpodbijane sodbe navedlo svoje ugotovitve, izhajajoče iz tahografskega lističa, ki je bil 12.3.2016 vstavljen v tahograf in v točki 20 izpodbijane sodbe, ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca.

Navkljub dejstvu, da prvostopenjsko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu zagovornika obtoženca o postavitvi izvedenca grafologa, pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da podatki tahografskega lističa dokazujejo, da je tovorno vozilo Scania mirovalo med 12. in 13. 3. 2016 od 22.55 ure do 00.17 ure, pri čemer so posnetki varnostne kamere pri vhodu na gradbišče podjetja A. d.o.o. na naslovu ..., kjer je bilo odtujene veliko gradbene mehanizacije zabeležili prihod vozila na kraj ob 22.54 in odhod ob 00.18. Četudi bi prvostopenjsko sodišče odredilo izvedenca grafologa, njegove ugotovitve v ničemer ne bi spremenile in vplivale na ugotovljena dejstva in zaključke prvostopenjskega sodišča. 12. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedi priče C. C. in izpoved utemeljeno ocenilo v točkah 10 in 24 izpodbijane sodbe kot verodostojno in ji sledilo. Logični in pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi z ukradenim nakladalnikom, ki ga je prav C. C. ponudil v odkup oz. zamenjavo obtoženi, ki je bil v spremstvu Č. Č. kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 24 izpodbijane sodbe, zato pritožnik z vnašanjem posameznih navedb Č. Č. ne more vnesti nikakršnega dvoma v popolno in nedvomno ugotovljeno dejansko stanje. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča verodostojnost priče navkljub napačni navedbi telefonske številke obtoženega ni v ničemer omajana.

13. Logični in zato utemeljeni so zaključki prvostopenjskega sodišča tudi v točki 26 izpodbijane sodbe, katerih osnova so ugotovljena dejstva izhajajoča iz ogleda kraja kaznivega dejanja, opravljene analize pnevmatik, analize bioloških sledi najdenih na volanskem obroču in prestavni ročici, povezanih v celoto tudi z analizo nahajanja obtoženčevega telefona na kraju kaznivega dejanja, v času storitve.

Prvostopenjsko sodišče je skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in njihovo medsebojno povezavo ter za tem glede svojih zaključkov navedlo jasne in prepričljive razloge.

14. Pritožnik prav tako vnaša dvom v ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 29 izpodbijane sodbe glede odtujitve tovornega vozila, ki pa ni podprt z dejanskimi ugotovitvami. Prvostopenjsko sodišče je v točki 29 izpodbijane sodbe navedlo utemeljene dokazne in ustrezne pravne zaključke, za katere je imelo podlago v izpovedih prič B. B., D. D., E. E. in F. F. 15. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo o premoženjsko pravnem zahtevku oškodovanca, pri čemer je za svojo odločitev imelo podlago v cenilnem poročilu, ki mu je upravičeno sledilo.

Prvostopenjsko sodišče je napravilo ustrezne dokazne zaključke tudi glede izpovedi G. G. o tem, da je oškodovana družba od zavarovalnice dobila povrnjeno škodo v višini 4.687,04 EUR, ta znesek pa predstavlja zgolj plačilo škode, nastale zaradi vloma. Ta znesek je v kazenskem postopku uveljavljala tudi Zavarovalnica d.d., ki jo je prvostopenjsko sodišče upravičeno napotilo na pot pravde.

16. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija obrazloženo, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče dejanskim okoliščinam glede obeh kaznivih dejanj in okoliščinam na strani obtoženega dalo primerno težo in slednjemu, ob ugotovitvi, da do sedaj še ni bil kaznovan, ne za kaznivo dejanje in ne za prekršek, upravičeno izreklo zaporno kazen za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 in denarno kazen v navedeni višini za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče tudi obrazložilo v točki 38 in 43 izpodbijane sodbe, razloge zanjo pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Prvostopenjsko sodišče sicer pri izreku denarne kazni ni ravnalo po določilih petega odstavka 47. člena KZ-1, ki določa obveznost sodišča, da določi rok za plačilo denarne kazni vendar je svojo odločitev pojasnilo v točki 47 izpodbijane sodbe, razloge za določitev najdaljšega roka plačila denarne kazni pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. 17. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še v okviru določbe po 383. členu ZKP in pri tem ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP, ker je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko ni ravnalo po določilih 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 kršilo kazenski zakon v škodo obtoženega, ker ni uporabilo določb o steku, ki bi jih moralo. Na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 mora sodišče v primeru, če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katere se mu hkrati sodi, določi najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen. Če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen, ob upoštevanju določb o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj.

18. Razlogi, s katerimi je zagovornik izpodbijal sodbo, torej niso podani. Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev na katero mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato je ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega, po uradni dolžnosti, sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o kazenski sankciji, pritožbo zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 295/2005 z dne 15.9.2006. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 39309/2015 z dne 24.8.2017.