Jedro

Določba 79. člena ZViS ne predstavlja pravne podlage za nadzor toženke nad izvajanjem poučevanja, raziskovanja in ocenjevanja znanja študentov, torej nad izvajanjem visokošolske dejavnosti Univerze v Ljubljani. To pomeni, da toženka za opravo nadzora nad delom Univerze v Ljubljani, kakršnega po vsebini zahteva tožnik v svoji vlogi z dne 18. 11. 2011, ni pristojna.

Odločanje o pravilnosti ocene tožnikovega doktorskega dela in postopka njegovega doktorskega študija, kar po vsebini izpodbija tožnik v predmetni vlogi, namreč ne predstavlja upravnega odločanja, pač pa gre za drugo javnopravno zadevo po 4. členu ZUP, za odločanje o kateri pa ni pristojna toženka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika z dne 18. 11. 2011. V obrazložitvi navaja, da tožnik z navedeno vlogo na podlagi 79. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) zahteva uvedbo nadzora nad zakonitostjo dela Univerze v Ljubljani, v zvezi s čimer navaja, da A fakulteta Univerze v Ljubljani pri doktorskem študiju krši njegove pravice iz prvega odstavka 7. člena ZViS do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Sloveniji pod enakimi pogoji. Toženka se sklicuje na določbi 6. člena ZViS in 58. člena Ustave RS ter navaja, da 79. člen ZViS ne predstavlja pravne podlage za njeno pristojnost v tej zadevi. Poudarja namreč, da ne izvaja nadzora nad zakonitostjo dejanj ali izdanih aktov visokošolskih zavodov, ko ti odločajo o pravicah in obveznostih študentov v skladu z določbami njihovih statutov, torej ko odločajo o zadevah, ki spadajo v njihovo avtonomijo. Zato je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom neutemeljeno zavrgla njegovo vlogo z dne 18. 11. 2011, hkrati pa jo je odstopila v reševanje Univerzi v Ljubljani, zato se izpodbijanega sklepa niti ne da izvršiti. Poudarja, da je toženka nezakonito zlorabila varovanje tajnosti vira in nadzorovanemu organu - Univerzi v Ljubljani razkrila njegovo identifikacijo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 4. točki prvega odstavka 237. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, navedeno pa hkrati predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožnika. Z izpodbijanim posamičnim aktom in dejanji uradnih oseb nadzornega organa toženke se namreč posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Kršen je 14. člen Ustave RS, saj je tožnik nedopustno, neenako in diskriminatorno obravnavan glede na osebno okoliščino, da je magister ekonomskih in ne pravnih znanosti. Poseženo je tudi v pravico iz 22., 23. ter 25. člena Ustave RS. Hkrati so kršene njegove pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, do izobrazbe in šolanja (57. člen Ustave RS), do svobode znanosti in umetnosti (59. člen Ustave RS) in do ustvarjalnosti (60. člen Ustave RS). V nadaljevanju tožbe opisuje nezakonitost dela v postopkih A fakultete Univerze v Ljubljani. Meni, da je stališče toženke, da v tem primeru ne gre za upravno stvar, neutemeljeno. Prepričan je, da bi morala toženka o njegovi zahtevi za uvedbo nadzora nad zakonitostjo dela A fakultete Univerze v Ljubljani vsebinsko odločiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov upravnega spora.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

4. V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2017 tožnik še izpostavlja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in ne izvršiti, s čimer je podan razlog ničnosti.

5. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2017 odgovarja na navedbe tožnika.

6. V pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2017 tožnik sodišču predlaga zaslišanje prič B.B. in C.C., obe zaposleni pri toženi stranki. Sodišču pa predlaga tudi, naj postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 6. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) z Ustavo RS, saj meni, da toženka z zatrjevanjem nepristojnosti in avtonomije univerze daje imuniteto navedenim nedopustnim dejanjem uradnih oseb, vezano na določbo 6. člena ZViS v povezavi z 58. členom Ustave RS, kar povzroča neustavno, nesorazmerno varstvo toženke v breme šibkejše nasprotne stranke - državljana - tožnika v nasprotju z njegovo pravico iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je predmet sodne presoje v tej zadevi sklep toženke, s katerim je zavrgla vlogo tožnika z dne 18. 11. 2011, ne pa odstop navedene vloge v reševanje Univerzi v Ljubljani. Prav tako ni predmet tega upravnega spora postopek inšpekcijskega nadzora, ki je bil sicer izveden v zvezi s tem postopkom, vendar gre za samostojen upravni postopek. Zato sodišče tožbenih navedb v zvezi z odstopom vloge Univerzi v Ljubljani in v zvezi z inšpekcijskim nadzorom ni presojalo po vsebini, saj niso pravno pomembne za odločitev v tej zadevi.

9. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik pri toženki 18. 11. 2011 na podlagi določbe 79. člena ZViS vložil predmetno zahtevo za uvedbo nadzora nad zakonitostjo dela Univerze v Ljubljani. V tej vlogi navaja, da predlaga nadzor zato, ker mu A fakulteta Univerze v Ljubljani v zadevi doktorskega študija krši pravice iz prvega odstavka 7. člena ZViS do izobraževanja na visokošolskih zavodih pod enakimi pogoji. V obrazložitvi vloge pa obširno pojasnjuje postopek njegovega doktorskega študija na A fakulteti Univerze v Ljubljani, ki mu vsebinsko ugovarja. Prav tako ugovarja sestavi komisije za oceno njegove doktorske disertacije ter njenim ocenam. Prepričan je, da gre očitno za njegovo diskriminacijo, ker je magister ekonomskih znanosti, doktorsko disertacijo pa je vložil na A fakulteti.

10. Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZViS opravlja ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v skladu s posebnimi predpisi, nadzor nad zakonitostjo dela in izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti. Iz citirane določbe po mnenju sodišča izhaja, da se nadzor, ki ga toženka opravlja na podlagi te določbe, nanaša zgolj na zakonitost dela in izpolnjevanje pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti, ne pa morebiti tudi na nadzor nad visokošolskimi zavodi glede izvajanja njihove pedagoške dejavnosti.

11. Po prvem odstavku 58. člena Ustave RS je namreč državna univerza avtonomna. Po drugem odstavku istega člena način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz tega sledi splošna pravna razlaga, da je državna univerza avtonomna na vseh področjih, razen na področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno pravnega varstva ter na področju financiranja. Avtonomija univerze je izpeljana v 6. členu Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki v drugem odstavku določa, da univerza med drugim samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje s statutom v skladu z zakonom ter avtonomno izdeluje in sprejema študijske in znanstveno-raziskovalne programe, določa študijski režim ter določa oblike in obdobja preverjanj znanja študentov. O avtonomiji Univerze se je izreklo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba U-I 34/94 z dne 22. 1. 1998). Zato sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 6. člena ZViS z Ustavo RS.

12. Ob tem sodišče dodaja, da glede na to, da tožnik v vlogi, ki jo je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla, kot že navedeno, poleg postopka njegovega doktorskega študija, po vsebini izpodbija pravilnost ocene njegovega doktorskega dela s strani članov komisije za oceno disertacije, za kar toženka, kot pravilno pojasnjuje, ni pristojna. O tem vprašanju se je namreč upravno-sodna praksa že večkrat izrekla in sta tako Upravno kot Vrhovno sodišče zavzela stališče, da sta ocenjevanje in ocena, kot njegova posledica, opravilo strokovne narave, s katero se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost (sklep Vrhovnega sodišča I Up 533/2008 z dne 17. 9. 2009, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010, sodba X Ips 188/2013 z dne 14. 4. 2015, sodba in sklep Upravnega sodišča I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009).

13. Po navedenem določba 79. člena ZViS ne predstavlja pravne podlage za nadzor toženke nad izvajanjem poučevanja, raziskovanja in ocenjevanja znanja študentov, torej nad izvajanjem visokošolske dejavnosti Univerze v Ljubljani. To pomeni, da toženka za opravo nadzora nad delom Univerze v Ljubljani, kakršnega po vsebini zahteva tožnik v svoji vlogi z dne 18. 11. 2011, ni pristojna. Ker je tožnik v svoji vlogi z dne 18. 11. 2011 jasno zahteval, da nadzor opravi toženka v skladu z 79. členom ZViS, je ta po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom njegovo vlogo zavrgla. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer res omenja, da je tožnikovo zahtevo odstopila v reševanje Univerzi v Ljubljani, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, v katerem sodišče presoja zgolj pravilnost in zakonitost odločitve toženke v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožnikove zahteve. Morebiten odstop vloge Univerzi v Ljubljani pa je lahko predmet drugega postopka.

14. Ob tem je toženka za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedla tudi pravilno pravno podlago. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP namreč organ zahtevo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar. Odločanje o pravilnosti ocene tožnikovega doktorskega dela in postopka njegovega doktorskega študija, kar po vsebini izpodbija tožnik v predmetni vlogi, namreč ne predstavlja upravnega odločanja, pač pa gre za drugo javnopravno zadevo po 4. členu ZUP, za odločanje o kateri pa ni pristojna toženka. Samo vročanje po ZUP v postopku tožnikovega doktorskega študija, s čimer tožnik utemeljuje, da gre za upravno stvar, torej za opredelitev zadeve kot upravne, ni relevantno. Ker pa je tožnik s predmetno vlogo po vsebini izrecno zahteval izvedbo upravnega postopka oziroma upravnega odločanja (po 79. členu ZViS) v zadevi, ki po povedanem ne sodi v upravno pristojnost toženke, je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 15. V zvezi s tožbenim ugovorom, da izpodbijanega sklepa ni mogoče izvršiti, zaradi česar je ničen, sodišče pojasnjuje, da so predmet izvršbe tako imenovane obveznostne odločbe, to je odločbe, s katerimi se strankam nalagajo obveznosti denarne ali nedenarne narave, če jih z odločbo zavezane stranke ne izpolnijo prostovoljno, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Z izpodbijanim sklepom se namreč tožniku ne nalaga nobena obveznost. Zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen.

16. Tožbeni ugovor kršitve tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa se nanaša na vsebino odločanja A fakultete Univerze v Ljubljani v postopku njegovega doktorskega študija, za kar pa toženka, kot že povedano, ni pristojna, zato tudi tega ugovora v tem postopku ni mogoče upoštevati.

17. Ker za odločitev niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

18. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je med tožnikom in toženko namreč sporno glede v tožbi in tožnikovih pripravljalnih vlogah zatrjevanega razkritja tajnosti vira, v zvezi s čimer tožnik predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Zaslišanje B.B. predlaga zato, ker je, ko je vodila predmetni postopek, pred upravno inšpekcijskim organom razkrila tajnost vira, zaslišanje C.C. pa zato, ker je podala nedopustno zahtevo za razkritje tajnosti identitete vira upravno inšpekcijskega nadzora. Vendar pa, kot že pojasnjeno, postopek inšpekcijskega nadzora ni predmet tega upravnega spora, ki se nanaša zgolj na odločanje toženke v zvezi s tožnikovo zahtevo za uvedbo nadzora nad zakonitostjo dela Univerze v Ljubljani po 79. členu ZViS. To pomeni, da predlagana dokaza nista pomembna za odločitev v tej zadevi, zato je sodišče njuno izvedbo zavrnilo.

19. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).