Jedro

Dejstvo, da oškodovanec prejema invalidnino, je treba (po prostem preudarku) upoštevati pri odmeri odškodnine za trajne posledice. Ta okoliščina je že inkorporirana v uporabo načela objektivne pogojenosti ter zato še dodatno zmanjševanje siceršnje odškodnine ni pravilno.

Izrek

I. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka Z. d. d., je dolžna plačati tožniku S. M. odškodnino 49.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008 dalje, v petnajstih dneh pod pretnjo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče, v kateri je bil udeležen kot voznik motornega kolesa. Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 75.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina skupaj torej znaša 97.000,00 EUR. Upoštevaje deljeno odgovornost do polovice (tak delež je bil med strankama nesporen) je sodišče nato z izrekom sodbe toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 48.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženi stranki je še dodatno naložilo, naj tožniku plača 921,95 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Obseg s strani tožnika izpodbijanega zavrnilnega dela znaša 17.500,00 EUR glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in po 500,00 EUR odškodnine za strah in za skaženost, skupaj torej 18.500,00 EUR. Obseg izpodbijanega dela s strani tožene stranke pa znaša 12.500,00 EUR, za kolikor naj sodišče zmanjša prisojeno odškodnino. Obe pravdni stranki v svojih pritožbah napadata tudi stroškovno odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba tožene stranke:

3. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožeči stranki prisodi 36.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, o stroških pa naj presodi v skladu z uspehom. Pritožnica izrecno napada le tisti del sodbe o glavni stvari, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Napada ga s tremi pritožbenimi očitki. Prvi je materialnopraven in se nanaša na materialnopravno presojo pravične denarne odškodnine. Drugi se nanaša na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da je prepričana, „da je sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova premalo upoštevalo izpovedbo tožnika, da še vedno opravlja vsa gospodinjska in hišna opravila, še vedno lahko vozi motor, ravno tako bi lahko vozil osebno vozilo z avtomatskim menjalnikom.“ Tretji pritožbeni očitek je, da sodišče vprašanja invalidnine sploh ni obravnavalo. Poudarja, da je sodišče na to opozoril na prvem naroku za glavno obravnavo in tudi predlagal, naj se opravijo poizvedbe pri ZPIZ. Sodišče je sicer izdalo tak dokazni sklep, vendar poizvedb nato ni opravilo.

Pritožba tožnika:

4. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in poleg že dosojene odškodnine tožniku prisodi še 18.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter višji znesek stroškov. Pritožnik najprej utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To stori tako, da našteje, kaj naj bi sodišče vse spregledalo. Po takšnem naštevanju nato pritožnik izpeljuje sklep, da sodišče prve stopnje ni popolnoma in v celoti ugotovilo dejanskega stanja glede zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, saj je ugotovilo le del dejstev in okoliščin, drugega pa ne. Tudi pritožnik meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in sicer je prisodilo 17.500,00 EUR premalo glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 500,00 EUR premalo glede strahu in 500,00 EUR premalo glede duševnih bolečin zaradi skaženosti. Nazadnje napade še odločitev o stroških postopka ter opozarja, da bi moralo sodišče upoštevaje to, da sta se o temelju stranki sporazumeli, uspeh izračunati na 72,4%.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik in predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le zoper odločitev o stroških, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari.

O pritožbenem razlogu zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo uveljavlja tožnik:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tožnikovi pritožbi ni uveljavljan konkretizirano. Tožnik sicer navaja, katerih dejstev naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo. To pa za uveljavljanje tega pritožbenega razloga ne zadošča. Kar se tiče nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je ta lahko le posledica kakšne procesne kršitve (ko se na primer sodišče ne opredeli do dela trditvenega gradiva stranke), posledica napačne uporabe materialnega prava, zaradi katere ostane dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v čisti obliki pa gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot samostojen pritožbeni razlog le tedaj, ko stranka uveljavlja dovoljene pritožbene novote. Za slednje v obravnavani zadevi ne gre. Prav tako ne gre za to, da bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi napačne uporabe materialnega prava. Kar pa se tiče procesne napake, zaradi katere bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa je ta v pritožbi docela nepojasnjena oziroma o njej sploh ni nikakršnega govora. Tako je očitno, da je pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nekonkretiziran.

8. Kar se tiče pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazne ocene pritožnik konkretizirano ne izpodbija, marveč zgolj pavšalno navaja, česa naj sodišče ne bi ugotovilo. Pri tem ne trdi, da naj bi bilo to posledica zmotne dokazne ocene. Ta pritožbeni razlog je torej pavšalen in nekonkretiziran, saj bi glede na to, kako je podan, terjalo ugotavljanje njegove vsebine po uradni dolžnosti. Slednje presega zakonsko opredeljene meje pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP).

O pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja v pritožbi tožena stranka:

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da dejansko podlago izpodbijane sodbe sprejema. Pritožbena trditev, češ da je „sodišče premalo upoštevalo, da lahko vozi motor in avto z avtomatskim menjalnikom ter da lahko opravlja hišna in gospodinjska opravila“ namreč ni utemeljen. Glede tega, da naj bi tožnik izpovedal, da motor lahko vozi, je pritožbena navedba nekorektna. Pritožnik je namreč izpovedal, da motorja nima več, čeprav misli, da bi ga mogoče še lahko vozil, zlasti ker je leva noga, s katero se upravljajo prestave na motorju, v redu. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi glede vožnje avtomobila, tožnik ni izpovedoval tako, kot skuša prikazati pritožba tožene stranke (glej list. št. 59).Tožnik je zgolj pojasnil, da je v času po nesreči nekajkrat poskušal voziti očetov avto, vendar je imel pri tem velike težave. Res je še izpovedal, da bi bilo pri avtomobilih z avtomatskim prestavljanjem to lažje. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tožene stranke. Ob tožnikovem stanju bi bila vožnja motorja in avtomobila nevarna. Tudi pri avtomobilu z avtomatskim menjalnikom je treba uporabljati stopala. Iz tega razloga pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožbena trditev, da je sodišče premalo upoštevalo, da tožnik lahko sam opravlja gospodinjska in hišna opravila, pa dejanskega stanja v resnici sploh ne izpodbija, saj nasprotne ugotovitve izpodbijana sodba ne vsebuje.

Glede vprašanja invalidnine:

10. Pritožba tožene stranke trdi, da se sodišče ni opredelilo do ugovora, da oškodovanec prejema invalidnino. Procesna dejstva v zvezi s tem pritožbenim očitkom so naslednja: tožena stranka je na glavni obravnavi 16. 10. 2012 (glej zapisnik na list št. 24) navedla, da je treba pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti upoštevati prejemke, ki jih tožnik prejema iz naslova invalidnine za telesno okvaro ter da naj sodišče v zvezi s tem pridobi podatke od ZPIZ; na vprašanje sodišča je tožnik odgovoril, da mu invalidnina ni bila priznana ter je ne prejema (list. št. 25); sodišče je sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz s poizvedbami pri ZPIZ glede vprašanja, ali tožnik prejema invalidnino ali ne (list. št. 25); sodišče teh poizvedb v nadaljevanju ni opravilo ter se do tega tudi ni opredelilo.

11. Zastavlja se vprašanje, ali je takšno (procesno nepravilno) ravnanje vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma na pravico do poštenega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP oziroma 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ali pa gre za kršitev per se in torej za nebistveno kršitev.

12. V zvezi s tem se je treba najprej opredeliti do pomena invalidnine pri določanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nesporno, enotno deklarirano stališče sodne prakse je, da je treba pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati dejstvo, da oškodovanec prejema invalidnino (2). Prav tako je enotno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se invalidnina ne upošteva matematično (se pravi: da bi se projekcija vseh mesečnih zneskov iz naslova invalidnine odštela od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) marveč po prostem preudarku.

13. Če bi torej sodišče prve stopnje ne upoštevalo nečesa (konkretno invalidnine), kar bi moralo upoštevati, bi šlo torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar bi pritožbenemu sodišču narekovalo, naj sodbo sodišča prve stopnje glede 12.500,00 EUR razveljavi.

14. Vendar se pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, ali pri stališču, da se invalidnina upošteva, ne gre vendarle izključno za deklaracijo kot takšno ali pa, z drugega zornega kota, ali ni okoliščina prejemanja invalidnine že inkorporirana v sodni praksi (razvidni iz spletne baze NEGM). Pritožbeno sodišče je prepričano, da je okoliščina prejemanja invalidnine v resnici inkorporirana v mehanizmu uporabe argumenta enotne sodne prakse, kakor se ta argument uporablja pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kako namreč sodišče odmerja odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tako, da ugotovi konkretne (tudi specifične) okoliščine konkretnega primera (ta raven sojenja je znana kot uporaba načela invidualizacije), nato pa vsebinsko napolni še drugo načelo, to je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin. Kako pa uporaba slednjega načela konkretno izgleda? Sodišče ravna tako, da pravno relevantna dejstva obravnavanega odškodninskega primera sistematizira na način, ki je skladen s sistematizacijo iz spletne baze sodne prakse v zbirki NEGM (in kakršna je uporabljena tudi v obeh zbirkah sodne prakse glede višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (3), ki sta zazdaj – glede na iskalne možnosti – še vedno bolj pregledni od spletne izdaje). Takšna poenotena sistematizacija nato omogoča primerjavo obravnavanega primera s predhodnimi odločitvami Vrhovnega sodišča in sicer s podobnimi škodnimi razsežnostmi, kakor tudi s primeri, v katerih je bil obseg škode manjši ali večji. Sklepni korak je nato celovito vrednotenje, na podlagi katerega sodišče v obravnavanem odškodninskem primeru prisodi takšno odškodnino, da se bo ustrezno umeščala v sistem sodne prakse. Torej tako, da prisojena odškodnina z vidika predhodnega sistema odločb ne bo učinkovala kot anomalija, marveč kot prispevek k stalno vzpostavljajočemu se notranjemu sorazmerju v sodni praksi. Na ta način sodna praksa uresničuje načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter vsebinsko napolnjuje zakonski določbi 179. in 182. člena OZ (4).

15. To, da se pri odmeri pravične denarne odškodnine upošteva dejstvo, da je oškodovancu priznana invalidnina, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi moralo sodišče napraviti aktuarski izračun in nato določen znesek odšteti od odškodnine, ki bi jo prisodilo sicer. „Odškodnina, ki bi jo prisodilo sicer“ tudi ni nek objektiven znesek, ki ga je treba zmanjšati zaradi prejemkov invalidnine. Ker je tako, je priznavanje pristopa prostega preudarka sicer razumna relativizacija izhodiščnega stališča, da je treba invalidnino pri odmeri denarne odškodnine upoštevati.

16. Teza pritožbenega sodišča, ki jo zastopa tako jasno v tej zadevi prvič, je, da posebno obračunavanje invalidnine dandanes ni potrebno in, dalje, da bi niti ne bilo pravilno. Takšnemu stališču, kajpak, takoj sledi vprašanje: zakaj ni potrebno obračunavanje. Odgovor, katerega zametek je bil podan že nekoliko prej v tej obrazložitvi, je, da zato, ker je ta okoliščina že na splošno inkorporirana v sodni praksi, ki jo pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo uporablja sodišče kot akcesorni formalni pravni vir in bi bilo zato njeno posebno obračunavanje v resnici napačno. Okoliščino, da oškodovanec prejema invalidnino, bi namreč na ta način upoštevali kar dvakrat. Najprej s tem, da bi obravnavano zadevo primerjali s predhodnimi odločitvami, kjer je bila ta okoliščina že tudi upoštevana; nato pa bi odškodnino, ki se nam zdi glede na takšno primerljivo sodno prakso ustrezna, s prostim preudarkom še dodatno znižali. Druga možnost, ki je najbrž v realni sodni praksi bolj pogosta, zato pa toliko bolj neiskrena, je, da bi odškodnino določili glede na primere iz sodne prakse, to, da smo posebej upoštevali okoliščino, da oškodovanec prejema invalidnino, pa bi deklarirali kot eno izmed upoštevnih okoliščin, čeprav je posebej v resnici nismo upoštevali.

17. Prva možnost vodi k napačno dosojeni odškodnini, podražuje in brez potrebe zapleta konkreten postopek in, kar je najbolj škodljivo, izkrivlja sodno prakso. Druga možnost je zgolj neiskrena, sodno prakso kot akcesorni formalni vir pa v resnici celo pravilno upošteva.

18. Zakaj torej pritožbeno sodišče meni, da je obravnavana okoliščina prejemanja invalidnine tako drugačna od ostalih relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine, da je ni treba posebej upoštevati, ker je že na splošno inkorporirana v sodno pravo? Zato, ker je invalidnina tipična in povprečna posledica odškodninskih primerov neke vrste in teže. Seveda je v posamičnem primeru odvisna od tega, ali jo bo oškodovanec uveljavljal ali ne. A to, ali ima do nje pravico ali ne, je pa odvisno od njegovega prikrajšanja na področju življenjske aktivnosti. Prav na to prikrajšanje namreč tedaj veljavni zakon (to je ZPIZ-1 (5)) navezuje pravico do invalidnine. Novi zakon (ZPIZ-2 (6)) pa pravice do invalidnine tako ali tako več ne pozna, marveč zgolj varuje pridobljene pravice iz tega naslova (402. člen ZPIZ-2).

19. Ko torej (vsakokrat) primerjamo obravnavano zadevo s primeri sodne prakse, iščemo torej neko primerljivo povprečje. V tem primerljivem povprečju pa se glede na težo poškodb že skriva tudi tipična okoliščina, da so bili oškodovanci (tudi) upravičenci do invalidnine, četudi ta okoliščina ni posebej razvidna v gradivu NEGM (kdaj je sicer izrecno navedena, večinoma pa ne) spletne baze sodne prakse, ki jo sodišča redno uporabljajo kot spoznavni pravni vir in se v obrazložitvah nanjo tudi sklicujejo. Glede na to je torej ta tipična okoliščina v sodni praksi, ki jo sodišča jemljejo kot referenčni okvir odločitve, že upoštevana ter torej na splošni ravni inkorporirana v sodno prakso. To pa pomeni, da je bila ta okoliščina upoštevana tudi v primeru oškodovanca v tej zadevi, čeprav sodišče tega ni deklariralo. Iz tega razloga tožena stranka s to pritožbeno navedbo ne more doseči, da bi pritožbeno sodišče iz tega razloga prisojeno odškodnino znižalo.

Materialnopravna presoja višine prisojene odškodnine: a.) O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti:

20. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino iz tega naslova v višini 75.000,00 EUR, kar ustreza petinsedemdeset in pol plačam. Oškodovanec je štiridesetletni moški, ki je po poklicu monter. Diagnoza poškodb, ki jih je utrpel, je naslednja: huda prizadetost in šokovno stanje zaradi izgube krvi, nestabilni zlom medenice, raztrganina mehurja, raztrganina oporka S-astega debelega črevesa, zamašitev desne stegenske arterije, raztrganina stegenske vene, oteklina mišic desne noge, akutna ledvična odpoved, delna poškodba živcev desne noge, ter rane, odrgnine in tudi pretres možganov. Komplikacija med zdravljenjem je nastali zagnojek v podkožju trebušne stene.

21. Zaradi prej opisanih poškodb, so pri tožniku podane naslednje trajne posledice, ki so v celoti opisane v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa jih v bistvenem delu tu zaradi preglednosti povzema. Oškodovanec je utrpel monoplegijo desnega spodnjega uda (se pravi noge). Ta povzroča takoimenovano viseče stopalo. Hkrati je oslabljena tudi mišična masa, podane pa so tudi motnje oživčevja. Iz teh razlogov je trajno motena tožnikova hoja. Tožnik mora za stopalo nositi opornico, po stanovanju se premika z oprijemanjem stene, sicer lahko hodi le z oporo bergel. Tožnik ni sposoben za vožnjo avtomobila. To pa ni vse. Zaradi poškodbe medenice je zmanjšana gibljivost desnega kolka. Težave pri hoji in premikanju so zato še toliko hujše. Dodatna trajna posledica so težave pri odvajanju urina, podane zaradi raztrganine mehurja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikovo življenje povsem spremenjeno in da mu to povzroča hudo trpljenje. Prej se je ukvarjal s številnimi športi, se družil z vrstniki in vozil motorno kolo (z njim se je tudi poškodoval). Je invalid III. stopnje in je zato trajno omejen tudi na svojem delovnem področju (kot rečeno, je monter).

22. Sodišče je opravilo primerjavo s pomočjo sodne prakse, ki je zbrana v knjižni izdaji (7). V vseh najhujših primerih iz skupine „poškodbe skočnega sklepa in stopala“ (8) je bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nižja kot v obravnavani zadevi. V zadevi pod opr. št. II Ips 65/2002 (9) je bila priznana odškodnina v višini 36 plač. V zadevi pod opr. št. II Ips 352/2000 (10) je sodišče oškodovancu priznalo odškodnino v višini 47 povprečnih plač. V zadevi II Ips 617/2003 (11) je bila priznana odškodnina v višini 33 plač, pri čemer je bila zavrnjena revizija tožeče stranke. Obravnavan primer je s citiranimi zadevami okvirno primerljiv glede poškodbe stopala, a tudi glede te, sicer osrednje tožnikove težave, ga nobena od primerjanih zadev ne prekaša. Tožnik ima poleg tega še: težave pri odvajanju urina, zmanjšano gibljivost desnega kolka, oslabljeno funkcijo stegenske mišice ter motnje oživčenosti v nogi.

23. Najhujši primer v skupini „poškodbe okolčja in stegnenice (12) vsebuje hujšo kombinacijo poškodb (opr. št. II Ips 49/2000 (13) - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo priznanih 163 plač). Prav tako hujši in kompleksnejši je primer pod opr. št. II Ips 498/2000 (14) (99 plač za zmanjšanje življenjske aktivnosti), saj je oškodovanec tudi psihično poškodovan. Kljub skopemu opisu zadeve II Ips 456/2003 (15) 84 plač za zmanjšanje življenjske aktivnosti) je mogoče reči vsaj to, da sta obravnavana in primerjana zadeva okvirno v istem rangu trajnih posledic. To velja tudi za zadevo II Ips 574/2009 (16) (za zmanjšanje življenjske aktivnosti je bilo priznanih 59 plač).

24. Primerjava vseh navedenih zadev pokaže, da se odškodnina, ki jo je v obravnavani zadevi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo sodišče prve stopnje, ustrezno umešča v kompleks težjih, lažjih in okvirno primerljivih zadev iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. To pomeni, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin uporabljeno ustavno skladno (22. člen Ustave). Kršitev materialnega prava (179. in 182. člen OZ) zato ni podana. Pritožbi obeh strank sta zato v tem delu neutemeljeni.

b.) Odškodnina za strah:

25. Izpodbijani del je neznaten (500,00 EUR). A vendar, ko pritožbeno sodišče presoja pritožbo tožnika, mu ne more odgovoriti, zakaj mu sodišče ni priznalo vsega, kar je zahteval. Njegov zahtevek namreč glede na vse povedano, ni bil pretiran. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče za strah priznati pravično denarno satisfakcijo v višini 4.000,00 EUR. Glede na razloge v 12. točki obrazložitve, ki govorijo o dolgotrajnem in zapletu polnem zdravljenju (le to je opisano v 7. in 8. točki obrazložitve) ter ob ugotovitvi, da je bilo tožnika v tem času strah za končni izid zdravljenja ter zaradi pretečih težav, ki jih bo imel zaradi povsem novega načina življenja v prihodnosti, lahko pritožbeno sodišče ugotovi, da gre za dodatni psihični odsev nevšečnosti med bolnišničnim zdravljenjem, ki je trajalo izrazito dolgo (eno leto in štiri mesece). Tak psihični odsev prevevata strah in tesnoba.

26. Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče strinja, da bi pravično denarno zadoščenje znašalo 4.000,00 EUR in ne zgolj 2.000,00, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje 50% soprispevek je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožnikovemu predlogu ter mu priznalo še izpodbijanih 500,00 EUR odškodnine iz tega naslova.

c.) Odškodnina glede duševnih bolečin zaradi skaženosti:

27. Enako velja glede skaženosti (primerjaj zadevo pod opr. št. II Ips 116/2009 (17)). Za primerljive posledice je bila priznana odškodnina v višini sedmih plač. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve v 13. točki obrazložitve ne vidi nobenega razloga, da bi se ne strinjalo s pritožnikom, da bi moralo sodišče kot pravični denarni znesek odškodnine oškodovancu priznati 5.000,00 EUR (kar ustreza približno petim povprečnim plačam). Upoštevaje soprispevek je torej tudi tu pritožbeno sodišče odškodnino zvišalo za 500,00 EUR.

O stroških postopka:

28. Odločitev sodišča prve stopnje je glede stroškov postopka do tožeče stranke še pretirano ugodna. Njen uspeh tudi po sedaj spremenjeni sodbi ne dosega niti polovice. Že res, da sta se stranki glede podlage sporazumeli, vendar je ostal zahtevek po višini nespremenjen in to je vplivalo na višino stroškov, kakor so odmerjeni tako po Zakonu o Odvetniški tarifi kot po Zakonu o sodnih taksah. Primarno pravilo 154. člena ZPP za primer deljenega uspeha predvideva, da vsaka stranka krije svoje stroške. Šele če bi takšna stroškovna porazdelitev v konkretni zadevi bila krivična, potem lahko sodišče glede na vse okoliščine primera uporabi sekundarno pravilo 154. člena ZPP in naloži eni stranki, naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Takšnih okoliščin pritožbeno sodišče ne vidi. Tožena stranka je bila celo tako korektna, da je prevzela breme založitve stroškov za predujem izvedenine (glej list. št. 24). Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožbi tožeče stranke se zato v tem delu ugodi ter odločitev o stroških na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

O pritožbenih stroških:

29. Tudi zanje velja prej povedano, poleg tega je pritožbeni uspeh obeh strank glede na celoten izpodbijani del sorazmerno majhen. Zato naj vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

30. V delu, v katerem je sodišče sodbo spremenilo (zvišalo odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti) je procesno pooblastilo podano v 5. alineji 355. člena ZPP. V delu, v katerem je sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (to pa je pretežni del, skratka vse razen odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter stroškovna odločitev) je procesno pooblastilo podano v 353. členu ZPP in so tudi izpolnjeni pogoji v tam navedenem členu. Glede stroškovne odločitve pa je procesno pooblastilo podano v 3. točki 365. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - Uradno prečiščeno besedilo - ter še poznejše spremembe predpisa)

(2) Primerjaj odločbo VS RS, opr. št. II Ips 155/2007 ter tam citirano sodno prakso.

(3) To sta: Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 ter Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010. (4) Obligacijski zakonik

(5) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999 – Uradni list RS, št. 96/2012)

(6) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/2012)

(7) Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2010. (8) Glej stran 1061 in nadalje v prej citirani knjižni zbirki

(9) Primer je v knjižni zbirki evidentiran pod št. XI/1

(10) Št. XI/2 v zbirki sodne prakse

(11) Št. XI/3 v knjižni zbirki

(12) Stran 817 v navedeni zbirki sodne prakse

(13) Št. IX/2

(14) Št. IX/3

(15) IX/4

(16) Št. IX/7

(17) Št. IX 9/12 v zbirki sodne prakse