Jedro

Predmet pravne presoje sodišč prve in druge stopnje je bilo med postopkom ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je toženec v posesti obeh kletnih prostorov, ker ima v njih drobno ozimnico (prvi prostor) oziroma razno leseno embalažo (drugi prostor), da je v posest prostorov prišel tako, da je vlomil skozi vrata ter da je tožnica lastnica spornih prostorov. Take ugotovitve, ki jih toženec z revizijo ne more pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP) so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale na nižjih stopnjah sprejeti odločitvi. Materialnopravno podlago zanju predstavlja 37. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da lahko lastnik, ki dokaže lastninsko pravico na sporni stvari, zahteva s tožbo od toženca, ki ima stvar v dejanski oblasti, da mu jo vrne (prvi in drugi odstavek citiranega člena). Ker sta sodišči druge in prve stopnje spor med pravdnima strankama rešili v skladu z navedenim materialnopravnim določilom, sta materialno pravo pravilno uporabili ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Na navedene zaključke pa ne morejo v ničemer vplivati revizijska izvajanja o tem, češ da se v spornih prostorih nahajajo stvari, ki so last (tudi) toženčeve žene, ker vprašanje dejanskega posestnika ni odvisna od lastnine v prostorih nahajajočih se stvari, pač pa od tega, kdo je prostor zaposedel. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je prostora zaposedel in ju poseduje toženec.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora izprazniti dva kletna prostora v hiši T. v K. in sicer enega v izmeri okrog 5,5 x 3,6 m ter drugega v izmeri okrog 5,5 x 2,00 m ter ju izročiti tožeči stranki in ji plačati stroške postopka 53.592,00 SIT. Pritožbo tožene stranke zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Toženec v reviziji najprej poudari, da je navedel v pritožbi, da je zlomil le ključavnico in vstopil v sporne prostore, da pa jih je potem zasedla njegova žena, da zato stvari nima v dejanski oblasti, da je pritožba poudarila, da so stvari v kleti posebno premoženje njegove žene in da zato sam ni pasivno legitimiran. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo vse navedene pritožbene trditve zavrnilo in to je še dodatno zapletlo zadevo. V sporu namreč nastopa kot toženec le R. P. in zato ni jasno, kako lahko sodišče sprejema pravno stališče, da gre za skupno premoženje zakoncev, dopušča pa le tožbo zoper toženca. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženec v pritožbi priznava, da je zlomil ključavnico in vstopil v sporne kletne prostore, bi zadoščala le za posestno tožbo ne pa za tožbo zaradi izpraznitve nepremičnin. Zato revizija ponovno poudarja, da ni podana pasivna legitimacija toženca.

Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni obrazložil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prve ali druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP naj bi bile zagrešene. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da taka kršitev postopka ni bila zagrešena.

Po oceni revizijskega sodišča pa ni podan niti nadaljnji v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predmet pravne presoje sodišč prve in druge stopnje je bilo med postopkom ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je toženec v posesti obeh kletnih prostorov, ker ima v njih drobno ozimnico (prvi prostor) oziroma razno leseno embalažo (drugi prostor), da je v posest prostorov prišel tako, da je vlomil skozi vrata ter da je tožnica lastnica spornih prostorov. Take ugotovitve, ki jih toženec z revizijo ne more pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP) so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale na nižjih stopnjah sprejeti odločitvi. Materialnopravno podlago zanju predstavlja 37. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da lahko lastnik, ki dokaže lastninsko pravico na sporni stvari, zahteva s tožbo od toženca, ki ima stvar v dejanski oblasti, da mu jo vrne (prvi in drugi odstavek citiranega člena). Ker sta sodišči druge in prve stopnje spor med pravdnima strankama rešili v skladu z navedenim materialnopravnim določilom, sta materialno pravo pravilno uporabili ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Na navedene zaključke pa ne morejo v ničemer vplivati revizijska izvajanja o tem, češ da se v spornih prostorih nahajajo stvari, ki so last (tudi) toženčeve žene, ker vprašanje dejanskega posestnika ni odvisna od lastnine v prostorih nahajajočih se stvari, pač pa od tega, kdo je prostor zaposedel. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je prostora zaposedel in ju poseduje toženec. Ker glede na navedene ugotovitve in zaključke revizija toženca ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).