Jedro

Pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, če je to smotrno. Sodišče z izdajo vmesne sodbe razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni kvalitativni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in v njegov dajatveni del (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti.

Da gre za protipravno ravnanje organa, mora biti prekršena neka delovna dolžnost in pri tem mora biti uslužbenec neskrben. Pri tem je to odvisno od neskladnosti s pravom, vendar ni vsako neskladje s pravom podlaga za odškodninsko odgovornost. Inšpekcijski organ bi v izvršbi že lahko tehtal prizadete dobrine doma in javne koristi. Tudi v času odločanja inšpekcijskega organa v izvršbi se je že zahtevalo, da upravni organ presodi, ali je poseg za dosego namena primeren, ali ni mogoče doseči namena z drugim, blažjim sredstvom in ali je poseg sorazmeren s koristjo, ki jo prinese.

Ker je podana protipravnost ravnanja tožene stranke in vzročna zveza, je podana tudi protipravnost samega načina rušenja stanovanjske zgradbe oz. tega škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki so od tožene stranke zahtevale plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo v zvezi z izvršitvijo z rušenjem stavbe ..., ki je v lasti prvo in drugo tožeče stranke. Škoda pa je potrditvah tožnikom nastala vsem. Tožnika zahtevata tudi škodo, ki je nastala zaradi napačno izpeljane izvršbe, kar je naročila tožena stranka pri zasebnem podjetju.

2. Proti tej sodbi vlagajo pritožbo tožniki in uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sklepu o izvršbi ni bilo določeno, da se stavba poruši po tretji osebi in je bil sklep izrečen za ničnega z odločbo MIP z dne 13. 3. 2012. Postopek upravne izvršbe je tekel nezakonito tudi po rušenju, saj je inšpektor R. ponovno odpiral izvršbo, vse dokler ni bila ustavljena s sklepom z dne 21. 12. 2012. Sodba zmotno sledi toženi stranki glede pravnomočnosti odločb IRSOP z dne 19. 1. 2004. Sodišče se ni izreklo o trditvah tožnikov glede nepravilnega postopka gradbenega inšpektorja tekom rušenja stavbe in vsi dokazi so v spisu, ni se izreklo glede odloga izvršbe in glede primernega roka za izselitev premičnih stvari, ki so bile v izvršbi uničene. Zmotno uporabi materialno pravo glede ugotovljene neobstoječe vzročne zveze. Stališča iz točke 7 obrazložitve se ne nanašajo na konkretno zadevo. Tožniki očitajo, da je inšpektor ravnal z veliko malomarnostjo oziroma celo z naklepom, saj je izpeljal postopek rušenja, čeprav ni bilo za tako izvršbo upravne odločbe in torej ni imel pravne podlage za poseg države v lastnino državljanov. Inšpektor R. je na zaslišanju sam povedal, da je dobil predmetni upravi spis z navodilom, da izvede rušenje in se s spisom ni ukvarjal. Odločba iz 2004, na katero se nanaša sklep o dovolitvi izvršbe, pa je popravljen glede parc. št. in to v upravnih odločbah ni možno. Zato ta odločba ni bila pravnomočna. Sklep je bil izdan šele v letu 2006 in zato je ugotovitev, da je odločba pravnomočna v letu 2004, napačna. Sodišče ni upoštevalo enovite ustavnosodne prakse, da je pred izrekom ukrepov vedno potrebno izvesti test sorazmernosti ukrepa s kršitvijo in ogroženostjo javnega interesa. To je določeno v sodbi IU 1112/2010. Možnost legalizacije niso imeli vsi enako. Ni šlo za vrstni red rušenja. Po poročilu KPK, ki so ga vložili tožniki, gre za nenavadni primer rušenja. Ruši se manj kot 10 % vseh pravnomočnih odločb o odstranitvi nelegalnih gradenj in to je pojasnila inšpektorica L. O vrstnem redu ni vedela povedati. To ne more potekati arbitrarno. Pričanje priče V. o tem, da je šlo za nujno izvršbo, ker so se v večstanovanjski objekt pričele vseljevati stranke, ne drži. Inšpektor je pred pričetkom rušenja ugotovil, da je objekt vseljen. To je priča V. izpovedala, sodišče pa drugemu tožniku ni pustilo postavljati vprašanj, češ da se ponavlja in da je že v listinah. Priča V. je izpovedal, da je R. in B. odločal o rušitvi in dal inšpektorju spis v rušenje. O izgledih za legalizacijo pa ne morejo odločati inšpektorji, ampak o tem odloča upravna enota v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče zavrne stališče tožnikov, da gre za neenakost z argumentom, da neenakosti v pravu ni. Tožniki se ne sklicujejo nezakonito na pridobljene pravice, ampak na primere, da se morajo državni organi držati pri nedoločenem številu istovrstnih primerov enako. To pa je določilo ustavno sodišče v številnih odločbah in jih citira. Tožniki niso terjali pravic, kjer jim ne gredo, temveč so dokazovali, da je bilo postopanje tožene stranke nepredvidljivo. Tožnika sta pojasnila, da je bila praksa IRSOP, da v podobnih primerih ni bilo rušenja, temveč so preseljevali investitorja v legalizacijo. Glede vzročne zveze se sodišče opre na sodbo II Ips 244/2007. Tam je šlo za drugačen primer. Sodišče pa judikat uporablja kot pravni vir in ne kot metodološki pripomoček, ki sodniku pomaga, da upošteva kriterij predvidljivosti v enakovrstnih primerih. V konkretnem primeru ne gre za procesno formalno nezakonitost v postopku, ki je za končni rezultat nepomembna, temveč gre za izvedbo postopka, ki ni imel podlage v predpisani odločbi. Sodišče spregleda datume pravnomočnosti, parcele in da je bila odločba o rušenju nična. Napoved odstranitve nelegalne stavbe ni odločba o rušenju po tretji osebi in se sodišče po nepotrebnem ukvarja z odločbo iz leta 2004. Ne gre za čisto procesno nezakonitost, ampak za hude posledice in kršitev človekovih pravic. Sodišče se v sodbi ne opredeli do trditev in dokazov tožnikov, da je bila legalizacija v teku in sicer da gre za rekonstrukcijo legalno zgrajenega dotrajanega objekta tožnikov. Inšpektorica T. je izpovedala, da ni videla razloga, zakaj legalizacija stavbe ne bi bila možna in je zahtevala od investitorja pridobitev gradbenega dovoljenja. Obrambna delavka H. pa je izjavila, da se z inšpektorjem R. in B. ni pogovarjala o možnosti legalizacije, temveč, da teče postopek legalizacije. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila zavrnjena, ker je pristojna upravna delavka ugotovila, da je pred izvedbo upravne obravnave objekt porušen in je drugostopni organ ugotovil, da faktor pozidljivosti presega faktor določen v prostorskem aktu. Če objekt ne bi bil porušen, bi investitorji dopolnili vlogo ter bi upravni postopek potekal tako kot v drugih primerih in bi dosegli izdajo gradbenega dovoljenja. Druga vloga pa je bila zavrnjena, ker velikost gradbene parcele dovoljuje samo nadomestno gradnjo, ki pa ni več mogoča, ker legalno zgrajeni stari objekt ne obstaja več. Vse to je v spisu. Sodišče očita tožeči stranki pasivnost v postopku legalizacije. Vloge iz 2004 nista dopolnila, ker nista dobila soglasja sosedov. Leta 2008 sta pridobila soglasje za novo izdelan PGD in zaradi spremembe prostorskega akta ponovno še v letu 2010 in vloga je bila popolna. Za legalizacijo so bila pridobljena vsa soglasja (vodovod, elektrika in telefon), ki so bili nelegalno odklopljeni v času porušenja. V času obvestila o rušenju je odvetniška družba tožnikov vložila 11 vlog za odlog izvršbe, na štiri celo inšpektor ni odgovoril, kar je podrobno napisano v poročilu upravne inšpekcije. Sodišče samo ugotovi protipravnost delovanja IRS, nato pa v celoti opre sodbo na izpovedbe inšpektorjev, ki so sodelovali v protipravno izvedeni porušitvi stavbe. IRSOP je v letu 2011 želel doseči, da državno pravobranilstvo vloži tožbo zoper MOP zaradi dokončnih upravnih odločb o ničnosti sklepov o stroških upravne izvršbe in o ničnosti sklepa o dovolitvi izvršbe. Državno pravobranilstvo je z mnenjem pojasnilo, da so dokončne odločbe pravilne, ker za izpeljano rušitev IRSOP ni imel izvršilnega naslova. Sedaj pa državno pravobranilstvo zastopa drugačno stališče, kot je bilo v upravnem mnenju. Inšpektorji niso storili ničesar za odpravo posledic nezakonitega ravnanja. IRSOP se na odločbe MOP ni oziral in noben organ ni pomislil na odpravo škode. Uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, 16. člena EKČP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Po preteku pritožbenega roka je tožeča stranka dne 8. 12. 2017 poslala še odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14. Na to je tožena stranka odgovorila in navaja, da predmetna odločba ne velja za nazaj, ker ni odpravila razveljavljenih določb ZGO-1. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo spremeni (373. člen ZPP v zvezi s 330. členom) sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, če je to smotrno. Sodišče z izdajo vmesne sodbe razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni kvalitativni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in v njegov dajatveni del (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti.1 V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje organa, za katerega po 148. členu OZ odgovarja tožena stranka, protipravno. Nato pa se je postavilo na stališče, da ni podana vzročna zveza med to protipravnostjo in nastalo posledico. Stališče pritožbenega sodišča je tako delno glede protipravnosti kot glede vzročne zveze drugačno in da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato je bilo treba izdati vmesno sodbo.

7. Tožeča stranka v tožbi utemeljuje tožbeni zahtevek z nekaj protipravnih ravnanj: upravna izvršba s porušitvijo spornega objekta je bila vodena nezakonito, saj je bil sklep o dovolitvi izvršbe ničen; ravnanje inšpektorja je odstopalo od potrebne skrbnosti in strokovnosti in je bilo malomarno; tožnika sta vložila 12 vlog za odlog izvršbe, prvo je inšpektor zavrnil, nekaj zavrgel, v štirih primerih pa zadeve sploh ni obravnaval; izvršba je bila prehitra, odstopala je od običajne metode dela, saj dokler obstaja možnost doseči legalizacijo objekta, se izvršba ne izvaja; organ tožene stranke ni imel izdelanih meril o vrstnem redu rušenja; tožeča stranka še uveljavlja nepravilnost samega rušenja po izbranem podjetju.

8. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku delno pritrdilo tožeči stranki in ugotovilo nekaj protipravnosti. Pravilno je sicer v točki 7 obrazložitve sodbe pojasnilo, kdaj uslužbenec ne ravna kot je treba in je njegovo ravnanje protipravno. Pravilno ugotavlja, da mora biti prekršena neka delovna dolžnost in pri tem mora biti uslužbenec neskrben. Pri tem je to odvisno od neskladnosti s pravom, vendar ni vsako neskladje s pravom podlaga za odškodninsko odgovornost. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora oškodovanec najprej vložiti pravno sredstvo in da mora biti protipravnost organa jasna in očitna. Po stališču sodne prakse je ravnanje nosilcev oblasti protipravno tudi takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.2 Na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je treba za vzročno zvezo ugotoviti, da bi škoda nastala tudi v primeru, če bi bila odločitev organa oziroma delavca v skladu s pravno normo oziroma bi bilo njegovo ravnanje pravilno (ugovor hipotetične vzročnosti). Zlasti gre pri odločitvah državnega organa, ki nezakonito krši pravila postopka in gre za procesno formalno nezakonitost, ki je za končni rezultat nepomembna. Takrat je odgovornost praviloma izključena, ker ni zadostne povezave med nezakonitostjo ravnanja in škodo.3 Stališče sodišča prve stopnje iz točke 11 obrazložitve je, in to je bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, da bi tožniki morali poleg protipravnosti ravnanja inšpektorja dokazati, da do rušenja po drugi osebi ne bi prišlo, če bi bil sklep o dovolitvi izvršbe pravilno oblikovan in bi jasno določal izvršbo po tretji osebi. Sodišče šteje za odločilno, da bi do rušenja prišlo tudi v primeru pravilno vodene izvršbe brez očitanih postopkovnih napak pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, saj tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja v roku šestih mesecev, kot je določala odločba gradbene inšpektorice z dne 19. 1. 2004. 9. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna: - izvršilni naslov v konkretnem primeru je odločba Gradbenega inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 19. 1. 2004 v zvezi s popravnim sklepom istega inšpektorata z dne 7. 6. 2006 (B18 in B45) po kateri morata prvo in drugo tožnik ustaviti gradnjo večstanovanjske hiše v opisani izmeri na lokaciji porušene stare stanovanjske hiše, v roku šest mesecev od vročitve te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo z opozorilom, da se bo v primeru neizpolnitve začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugi osebi. Prepovedani so bili tudi razni priključki na javno infrastrukturo in odrejeni vpisi v zemljiško knjigo ter prepovedi pravnih poslov.

- tožnika sta gradila sporni objekt brez veljavnega gradbenega dovoljenja na porušenem starem objektu, kar je po drugem členu ZGO-1 nelegalna gradnja.

- na podlagi tega izvršilnega naslova je Gradbeni inšpektorat RS za okolje in prostor v postopku inšpekcijske izvršbe izdal sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008 (B44), ki v prvem odstavku ponavlja prvi odstavek izreka odločbe iz leta 2004 (opis objekta) in v 2. točki izreka inšpekcijskem zavezancem naloži, da sta dolžna takoj ustaviti gradnjo večstanovanjskega objekta, opisanega iz prvega odstavka do pridobitve gradbenega dovoljenja. V izreku odločbe o dovolitvi izvršbe tudi piše, da je njuna vloga za pridobitev ustreznega dovoljenja bila zavržena in da je odločba postala 13. 2. 2004 izvršljiva ter se zato dovoli izvršba z grožnjo, če do 22. 4. 2008 tega ne bosta storila, bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec.

- gradbeni inšpektor je odredil rušenje in to je bilo izvršeno po pooblaščenem podjetju S. s.p. 12. 10. 2010 do 15. 10. 2010. - Nato je gradbeni inšpektorat na podlagi istega sklepa o izvršbi izdal še sklep z dne 28. 12. 2011, da se odstrani še del stanovanjske hiše, ki ni bil porušen v prvem rušenju (B15) in ta sklep o izvršbi je bil zaradi obstoja ničnostnega razloga po točki 3 prvega odstavka 279. člena ZUP ugotovljen za ničnega po uradni dolžnosti, ker iz sklepa o dovolitvi izvršbe ne izhaja, kaj konkretno naj bi zavezanca v dodatnem roku storila ali to gradnjo ustavila, dopolnila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in pridobila gradbeno dovoljenje. Ugotovljena je bila nedoločenost in neizvršljivost izreka sklepa o izvršbi.

- Pred tem je Ministrstvo za okolje in prostor v zvezi s pritožbo tožnikov dne 13. 12. 2011 odpravilo sklep gradbenega inšpektorja z dne 18. 10. 2011, ki je izdalo na podlagi prvega sklepa o izvršbi naložilo plačilo stroškov prisilne izvršbe.

- Pred rušenjem sta tožnika vlagala številne predloge za odlog izvršbe in s sklepom z dne 23. 9. 2010 je gradbeni inšpektor RS zavrnil predlog za odlog izvršbe, ker ni razlogov po 293. členu ZUP; nato je gradbeni inšpektor nekaj vlog še zavrgel, o štirih vlogah za odlog izvršbe pa ni bilo nikoli odločeno.

- Po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe sta tožnika vložila pri Upravni enoti Ljubljana zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta ..., kar je bilo z odločbo 17. 12. 2012 zavrnjeno, med drugim tudi iz razloga, da je objekt že porušen ter da je odločilno, da je investitor začel z gradbenimi deli brez gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral imeti in da ni šlo za rekonstrukcijo starega objekta, pač pa za njegovo nadzidavo in prizidavo.

- To odločitev sta tožnika izpodbijala na upravnem sodišču RS, ki je z odločbo 3U 153/2011 z dne 10. 4. 2012 zavrnilo tožbo (priloga B48); med drugim tudi iz razloga, da je objekt porušen in da ob takem prostorskem planu ne morejo pridobiti gradbenega dovoljenja.

- Sodišče prve stopnje je ugotovilo iz zaslišanja V., ki je bil vodja gradbene inšpekcije v času sporne izvršbe, da je bila prioriteta pri reševanju spornega objekta zato, ker gre za večstanovanjski objekt in so se vanj začeli vseljevati ljudje, gradbeno dovoljenje pa ni bilo pridobljeno in ni bilo izgledov, da bi glede na prostorske akte tako gradbeno dovoljenje izdali.

- Pred rušenjem se inšpektor ni ravnal po četrtem odstavku 7. člena ZUP in ni tožnikom kot prava neukim strankam po uradni dolžnosti pojasnil, da gre za sklep o izvršbi, ki pomeni porušenje gradnje po drugi osebi in se s tem ni prepričal, da stranke razumejo odločbo in odločbe ni pojasnil. - V času rušenja niso bile izdelana objektivna merila, po katerih bi se določal vrstni red rušenja po drugi osebi in zato sodišče prve stopnje meni, da ne gre za odstopanje od običajne metode dela.

10. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da gre pri postopkovnih napakah upravnega organa za drugačen položaj, kot če bi šlo za materialnopravno zmotno odločitev oziroma bi bil odpravljen izvršilni naslov. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre za podoben primer kot je šlo v zadevi II Ips 244/2007, ko je bilo ugotovljeno, da je zaradi napačne nevročitve določene listine, bil kršen postopek; vendar je tam Vrhovno sodišče ugotovilo, da bi bila odločitev enaka oziroma, da bi tudi v primeru pravilno vodenega postopka pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe prišlo do prisilne izvršbe v enakem obsegu. Pritožba utemeljeno opozarja, da je konkretni primer toliko drugačen, da ne vzdrži primerjave in s tem sklicevanja na sprejeti judikat Vrhovnega sodišča. V konkretnem primeru je bil sklep o izvršbi izrečen za ničnega in na podlagi istega sklepa o izvršbi nobeno izvršilno dejanje ni bilo več dovoljeno. Organ druge stopnje je izrekel sklep o izvršbi za ničnega po uradni dolžnosti in sklep je torej neizvršljiv. Ostane torej še odgovor na vprašanje, ali bi na podlagi istega izvršilnega naslova organ lahko vložil novi predlog za izvršbo, ki bi imel enako posledico, to je rušenje po tretji osebi?

11. Inšpekcijski organ očitno ni mogel izdati novega sklepa o izvršbi na podlagi istega izvršilnega naslova in doseči dokončnega rušenja objekta, ki je očitno ostal še delno neporušen. Ni mogel tudi izterjati stroškov rušenja od tožeče stranke. Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka razumela, da mora vložiti po sklepu o izvršbi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato se tudi ni pritožila na sklep o dovolitvi izvršbe. Zato je pa predlagala odlog izvršbe. V času odločanja o predlogu za odlog izvršbe v RS še nismo imeli po ZGO-1 možnosti za odlog izvršbe v primeru gradnje brez gradbenega dovoljenja, ampak je bil možen odlog izvršbe le po določbi 293. člena ZUP, ki v opisanem primeru, kot je ta, ni mogel ugoditi predlogu. Šele z Zakonom o dopolnitvi Zakona o graditvi objektov (ZGO-1E, Ur. l. RS, št. 110/2013) je bilo možno ugoditi predlogu za odlog izvršbe inšpekcijskega organa pri nelegalnih gradnjah pod pogoji, ki jih je določil 156a. člen. Med drugim je bila dopustna izvršba, če je šlo za stanovanjsko stavbo, v kateri od začetka postopka prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo drugega stanovanja in tudi je bilo možno, da inšpekcijski zavezanec da pobudo za spremembo prostorskega akta in da je vložil popolno zahtevo za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Treba je tudi opozoriti, da je Upravno sodišče tudi v času odločanja inšpekcijskega organa v izvršbi že zahtevalo, da upravni organ presodi, ali je poseg za dosego namena primeren, ali ni mogoče doseči namena z drugim, blažjim sredstvom in ali je poseg sorazmeren s koristjo, ki jo prinese.4 V primerih, ko je prišlo do nezakonitosti v teku postopka, so procesni predpisi, ki urejajo splošne in posebne upravne postopke tisti, ki zagotavljajo odpravo kršitev in temu so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper posamične procesne akte ali zoper končno odločitev. Če določene odločitve pravic posameznika ali pravne osebe v upravnem postopku ne bi bilo mogoče uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi oziroma v postopku sodnega varstva zoper posamični akt, bi bila to lahko celo neustavna pravna praznina zakona, ki bi tako pravno sredstvo uredila.5 Za konkretno zadevo ni uporabna zadnja odločba Ustavne sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, saj kot utemeljeno opozarja tožena stranka v odgovoru, ne razveljavlja za nazaj 152. in 156. a člena Zakona o gradnji objektov. Učinek ustavne odločbe je, da mora državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu. Do takrat pa se uporablja zakon v obsegu, kot določa 3. točka izreka. Vendar je potrebno ugotoviti, da Ustavno sodišče pojem doma razume enako kot ESČP in sicer, da je cilj 8. člena EKČP zaščiti pravice, ki so ključnega pomena za posameznikovo identiteto, njegovo odločanje o samem sebi, telesu, moralni celovitosti, ohranjanju odnosov ter za zagotavljanje ustaljenega in varnega prostora v skupnosti in s tem je po 8. členu zagotovljena tudi pravica do spoštovanja doma. Pritožbeno sodišče opozarja, da so sodbe ESČP s podobno vsebino bile sprejete že v času, ko je odločal Upravni organ v izvršilnem postopku (primerjaj sodbo Chapman proti Združenemu kraljestvu z dne 18. 1. 2001 in Jordanova in drugi proti Bolgariji z dne 24. 4. 2012). To pomeni, da bi inšpekcijski organ v izvršbi že lahko tehtal prizadete dobrine doma in javne koristi.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi priče inšpektorja V., da je sporni objekt predstavljal večstanovanjski objekt in so se vanj začeli vseljevati ljudje, gradbeno dovoljenje pa ni bilo pridobljeno in da so se zato odločili za izvršbo. Sodišče šteje kot dokazano, da s tem očitana protipravnost, da so že bili v stanovanjskem objektu stanovalci, za nedokazano. Pritožbeno sodišče pa ravno to izjavo priče V. ocenjuje za takšno, da bi terjala posebno tehtanje primernosti rušenja stanovanjskega objekta, ko je inšpektorju že znano, da se stanovalci vseljujejo in torej stavba funkcionira. To pravno relevantno dejstvo pritožbeno sodišče šteje za pomembno. Nihče izmed zaslišanih inšpektorjev in tudi tožena stranka tega ne zatrjuje, da bi inšpektorji opravili tehtanje posega glede na namen posega v primerjavi s sorazmernostjo koristi, ki jo poseg prinese. Samo dejstvo javnega interesa ni dovolj. Sodišče prve stopnje tudi ugotovi, da inšpektor ni ravnal v korist stranke, ne da bi jo prej opozoril, še zlasti ob nejasnosti izreka sklepa o izvršbi. Tožniki so vložili dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja in se zanašali na izrek iz sklepa o izvršbi. Vendar je bil objekt porušen, še preden je bilo odločeno na upravni enoti, kaj šele na upravnem sodišču. O dveh vlogah za odlog izvršbe pa upravni organ sploh ni odločil. Tudi pravna ureditev odloga izvršbe v primeru, ko gre za stanovanjski objekt, ni bila primerno urejena in samo možnost odloga po 293. členu ZUP pritožbeno sodišče ne šteje za primerno ureditev glede na ustavno varovano kategorijo pravice do doma.

13. Ostane še odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka, s tem ko ni vložila pritožbe proti sklepu o dovolitvi izvršbe, ravnala protipravno oziroma izgubila pravico do odškodnine. Ob takšnem sklepu o izvršbi, ki je bil izrečen za ničnega, je tožeča stranka izpovedala, da je vložila zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato ni mogoče očitati tožnikom, da so ravnali neskrbno in so sami krivi za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče pa ne more s stopnjo gotovosti ugotoviti, da tožniki ne bi nikoli pridobili ustreznega gradbenega dovoljenja, če bi imela zadosti časa in bi bil podan odlog izvršbe, saj upravno sodišče in upravna enota nista presojali možnosti spremembe prostorskega plana, ker takrat to sploh ni bilo možno vložiti. Da bi sodišče uporabilo hipotetično vzročnost, mora iti za bolj gotovo dejstvo, kot izhaja v tem primeru. Zato ne gre za identični primer kot v zadevi II Ips 244/2007. 14. Pritožba še opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o zahtevani protipravnosti tožene stranke oziroma izvedbenih pomočnikov Silve Bračko s.p. V primeru, da bi kazalo na zavrnitev pritožbe glede preostale škode, bi bila potrebna razveljavite sodbe iz tega razloga, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo to zatrjevano škodo. Ker pa je pritožbeno sodišče štelo, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke in da je vzročna zveza, je podana tudi protipravnost samega načina rušenja stanovanjske zgradbe oz. tega škodnega dogodka.

15. Tako se izkaže, da očitanih kršitev določb ZPP v sodbi ni bilo in je bilo mogoče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdati vmesno sodbo. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 22. in 23. 6. 1993, objava poročilo VSS. 2 II Ips 35/2015. 3 II Ips 244/2007. 4 Primer iz razlastitve iz zadeve IU 1112/2010. 5 Primerjaj E. Kerševan, Odškodninska odgovornost države, Damjan Možina in soavtorji, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 160 in naslednje.