Jedro

Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ dovolil izvršbo na dolžnikova denarna sredstva na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju, št. I K 71696/2010, ki je postal izvršljiv dne 2. 7. 2013 in sicer zaradi plačila stroškov postopka v znesku 50,00 EUR ter stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR. Izvršba je bila dovoljena z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri hranilnici A. d.d.. V obrazložitvi sklepa se prvostopni organ sklicuje na določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), po kateri davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V takšnem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Po določbi 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeti denarni prejemki iz 159. člena istega zakona, prav tako je banka pri opravljanju izvršbe dolžna upoštevati omejitve iz 160. člena ZDavP-2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, ker so izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, to je veljaven izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti, prav tako tožnik svoje obveznosti ni poravnal. V pritožbi zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, saj davčni organ ni pristojen preverjati njegove pravilnosti in zakonitosti. Potrdilo o izvršljivosti pa lahko tožnik izpodbija v posebnem postopku pri organu, ki je potrdilo izdal. Tudi slabo materialno stanje samo po sebi še ni razlog, da se zoper dolžnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Je pa banka pri opravljanju izterjave dolžna upoštevati omejitve in izvzetja po 160. in 159. členu ZDavP-2. Tožnik v laični tožbi ugovarja, da upravna organa nista spoštovala zakona, saj kljub dokazilom nista upoštevala 11. člena Zakona o sodnih taksah. Če država potrebuje denar, naj ga vzame tistim, ki ga imajo preveč. Sklicuje se na sklep, ki je bil izdan v drugi zadevi in kjer je bil zakon pravilno upoštevan. Zahteva tudi denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR za psihične bolečine, ki so mu bile storjene. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ zoper tožnika pričel davčno izvršbo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. I K 71696/2010, ki je postal izvršljiv dne 2. 7. 2013. V skladu s 151. členom ZDavP-2 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek obveznosti in pripadajoče obresti, sredstva in predmet izvršbe, stroške izvršbe in firmo in naslov ponudnika plačilnih storitev v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika. Po navedeni določbi postopa davčni organ tudi v primeru, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, za kar gre v obravnavanem primeru (člen 156 ZDavP-2). V takšnem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (146. člen ZDavP-2).

V obravnavanem primeru je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil, da je postal sklep Okrajnega sodišča na Ptuju št. I K 71696/2010 z dne 12. 12. 2011 izvršljiv ter določil način izvršbe. Pri tem se je tudi skliceval na omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke na podlagi 160. člena ZDavP-2 ter določbo 159. člena istega zakona, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe. Po določbi 3. točke prvega odstavka 159. člena ZDavP-2 je iz izvršbe izvzeta denarna socialna pomoč po zakonu, ki ureja socialno varstvo, kar je pravilno upošteval prvostopni organ v izpodbijanem sklepu, zato je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da materialni predpis ni bil pravilno uporabljen. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, namreč ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči. Prav tako so za vodenje davčnega izvršilnega postopka relevantne določbe ZDavP-2 ne pa Zakona o sodnih taksah, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi. Navedeni zakon (člen 11) ureja pogoje za oprostitev plačila sodnih taks v postopkih pred sodišči, ti pogoji pa se ugotavljajo v vsakem postopku posebej in taksna oprostitev velja le za postopek, na katerega se izrecno nanaša. Morebitna taksna oprostitev tožnika v drugih postopkih torej za obravnavani primer ni relevantna, sicer pa je tudi predmet tega postopka davčna izterjava ne pa taksna oprostitev.

Ker tožnik drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo, ne navaja, in tudi ne zatrjuje, da je obveznost na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju v zadevi I K 71696/2010 poravnal, so tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo spornega sklepa. Prav tako je davčni organ v izpodbijanem sklepu pravilno upošteval določbe 159., 160. in 166. člena ZDavP-2, zato sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).