Jedro

ZST-1 ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali sodišče o obveznosti, nastali na podlagi četrtega odstavka 15. člena, odloči s sklepom, ali zavezancu v skladu s 34. členom ZST-1 pošlje plačilni nalog. Upoštevanje dejstva, da ZST-1 določa smiselno uporabo ZPP (tretji odstavek 1. člena), ZPP pa za odločanje o procesnih vprašanjih predvideva obliko sklepa (arg. iz 128. člena), in dejstva, da je nastanek obveznosti povrnitve plačila sodne takse vezan na obstoj določenih okoliščin, daje podlago za zaključek, da se o nastanku taksne obveznosti odloči s sklepom.

Določba 15. člena ZST-1 se nanaša na stranke sodnih postopkov, ki so oproščene plačila sodnih taks. To pomeni, da je bilo ugotovljeno, da plačila sodnih taks niso zmogle, ne da bi bilo sicer občutno ogroženo preživljanje njih in njihovih družinskih članov. Kasnejša obveznost plačila sodne takse je zato lahko sprejemljiva le ob predpostavki, da se je tožnikovo premoženjsko stanje dejansko spremenilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse v višini 744,00 EUR in odločilo, da je tožnica dolžna sodno takso plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 74,40 EUR mesečno, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 20. dne v prvem mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, ostali pa vsakega 20. dne v naslednjih zaporednih mesecih, in da v primeru zamude s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov zapade v plačilo celotna taksna obveznost. 2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloži plačilo sodne takse. V sklepu je ugotovljeno, da je glede na sklenjeno sodno poravnavo tožnica z zahtevkom delno uspela. Pritožnica trdi, da je tretjetoženka zoper sodno poravnavo vlagala razna pravna sredstva in da ji ni znano, ali je vložila tožbo za njeno razveljavitev ali le pritožbo. Vložila je tudi pritožbo zoper sklep o dedovanju, izdan na podlagi sodne poravnave, o kateri še ni odločeno. Zato je preuranjen zaključek sodišča, da je tožnica delno uspela z zahtevkom. Predlaga, naj se obveznost plačila sodne takse odloži do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, izdanega na podlagi sklenjene sodne poravnave, in zapadlosti obveznosti S. Š. do nje. Treba je upoštevati tudi odstotek tožničinega uspeha v obliki izplačila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks, pravda pa se je 20. 8. 2015 končala s sklenitvijo sodne poravnave. Na njeni podlagi je tožnica pridobila nepremičnino parc. št. 6/2 k. o. X, 2/10 solastni delež nepremičnine parc. št. 8/1 in 9, obe k. o. X, obremenjen z osebno služnostjo stanovanja, in pravico do denarnega zneska v višini 17.000 EUR, ki ji ga je sodedič dolžan plačati do 31. 8. 2020. Tožnica je 12. 3. 2016 prejela plačilni nalog, s katerim je bila pozvana, naj v 15 dneh plača sodno takso v znesku 744,00 EUR. Dne 15. 3. 2016 je sodišče prejelo tožničino vlogo, v kateri je navedla, da tolikšnega zneska ni sposobna plačati, ker ga niti ne zasluži, poleg tega pa preživlja dva osnovnošolska otroka, ter prosi za oprostitev plačila sodne takse.

5. O navedenem predlogu je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. Navedlo je, da naložena taksna obveznost temelji na četrtem odstavku 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in da v dani fazi postopka predlog za oprostitev plačila sodnih taks ni več dopusten, da pa tožnici glede na težek finančni položaj omogoča plačilo sodne takse v desetih enakih mesečnih obrokih ter določilo modalitete plačila.

6. V skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, in je v postopku delno uspela ter na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila takse, ta del takse plačati. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.

7. ZST-1 ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali sodišče o obveznosti, nastali na podlagi četrtega odstavka 15. člena, odloči s sklepom, ali zavezancu v skladu s 34. členom ZST-1(1) pošlje plačilni nalog. V prid drugi razlagi govori argument, da ZST-1 za primere neplačane takse – 34. člen je umeščen v poglavje z naslovom "Izterjava neplačane takse" – predvideva izdajo plačilnega naloga in preizkus obstoja in višine taksne obveznosti v okviru ugovora zoper plačilni nalog in pritožbe zoper ta sklep.(2) V prid prvi razlagi govori argument, da se noben od položajev, urejenih v prvih treh odstavkih 34. člena, izrecno ne nanaša na obravnavani položaj. Vsi urejeni položaji temeljijo namreč na predpostavki, da je taksna obveznost že nastala,(3) v obravnavanem primeru pa obveznost plačila sodne takse nastane šele s pravnomočnostjo odločitve sodišča in ob nadaljnjem pogoju, da je stranka pridobila premoženje, ki presega del dolžne takse. Upoštevanje dejstva, da ZST-1 določa smiselno uporabo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(tretji odstavek 1. člena), ZPP pa za odločanje o procesnih vprašanjih predvideva obliko sklepa (arg. iz 128. člena), in dejstva, da je nastanek obveznosti povrnitve plačila sodne takse vezan na obstoj določenih okoliščin, daje podlago za zaključek, da se o nastanku taksne obveznosti odloči s sklepom. Tudi v primeru, ko sodišče izbere drugo pot in zavezancu pošlje plačilni nalog – kot je storilo v obravnavanem primeru, pa mora biti zavezancu zagotovljeno ustrezno sodno varstvo, tj. ugotovitev obstoja predpostavk za nastanek taksne obveznosti v odločbi sodišča prve stopnje in pritožbeni preizkus te odločitve.(4)

8. Iz dejstva, da je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog, izhaja njegovo stališče, da je tožničina taksna obveznost nastala, ker je s pravnomočnim izvršilnim naslovom pridobila premoženje, ki presega znesek sodne takse, ki bi ga bila dolžna plačati, če ne bi bila tega oproščena. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na obstoj pravnomočnega izvršilnega naslova, marveč na dejstvo, da je tožnik premoženje dejansko pridobil.(5) Tako razumevanje narekuje uporaba uveljavljenih metod razlage, ki poleg gramatikalne vključuje tudi teleološko in sistemsko razlago. Določba se nanaša na stranke sodnih postopkov, ki so oproščene plačila sodnih taks. To pomeni, da je bilo ugotovljeno, da plačila sodnih taks niso zmogle, ne da bi bilo sicer občutno ogroženo preživljanje njih in njihovih družinskih članov (prim. 11. člen ZST-1). Kasnejša obveznost plačila sodne takse je zato lahko sprejemljiva le ob predpostavki, da se je tožnikovo premoženjsko stanje dejansko spremenilo. To pa se ne zgodi že s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, marveč s trenutkom dejanske pridobitve premoženja. Kot izhaja iz predloga zakona, je bil tak tudi namen zakonodajalca.(6)

9. Tožnica je v vlogi, s katero se je odzvala na plačilni nalog, navedla, da ni sposobna plačati naložene sodne takse, ker nima tolikšnih dohodkov, in da zato prosi za oprostitev. V pritožbi izrecno uveljavlja, da še niso nastali pogoji za naložitev taksne obveznosti, ker še ni jasno, ali bo sodna poravnava ostala v veljavi ali ne, hkrati pa predlaga odložitev obveznosti do trenutka, ko bo zapadla njena terjatev do sodediča, nastala s sodno poravnavo.

10. Upoštevaje opisano razumevanje četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi moglo že sodišče prve stopnje tožničino (laično) vlogo preizkusiti ne le v smislu (nedovoljenega) predloga za oprostitev plačila sodne takse, marveč – kot (dovoljen) ugovor zoper plačilni nalog – z vidika, ali so sploh podane predpostavke za nastanek taksne obveznosti. Prav to je tudi bistvena vsebina pritožbenih navedb. Ker plačilni nalog ni bil pravilno vročen – tožnico je namreč zastopal pooblaščenec, plačilni nalog pa je bil vročen tožnici, ne pa (tudi) pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), pritožbenih navedb ni mogoče opredeliti kot nedopustnega navajanja novih dejstev.

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje naj tožničino vlogo (skupaj s pritožbenimi navedbami) obravnava kot ugovor zoper plačilni nalog. Ugotovi naj, ali je tožnica dejansko dobila premoženje, ki presega dolžno taksno obveznost. Op. št. (1): Gre za besedilo pred uveljavitvijo novele ZST-1C (Uradni list RS, št. 30/16), ki ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bila sprejeta.

Op. št. (2): Glede vprašanja, ali je zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dovoljena pritožba, na katerega v sodni praksi višjih sodišč ni bilo enotnega odgovora, se je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 87/2014 z dne 7. 1. 2016 izreklo v prid njene dovoljenosti.

Op. št. (3): Prvi odstavek se nanaša na prejem vloge za začetek postopka, za katerega ni bila plačana taksa, po pošti, drugi odstavek na primer, ko taksna obveznost nastane pri sodnem dejanju, pri katerem je zavezanec navzoč, tretji odstavek pa na primer, ko je taksa nastala pri sodnem dejanju, pri katerem zavezanec ni navzoč. V prvih dveh primerih se določi rok plačila 15 dni, v zadnjem pa je rok plačila enak roku za plačilo stroškov sodnega postopka. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, obveznost iz četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ob izdaji odločitve o stroških postopka še niti vedno ne nastane.

Op. št. (4): Prim. sklep VSL I Cp 679/2015 z dne 13. 3. 2015. Op. št. (5): Prim. sklep VSL I Cp 2236/2015 z dne 9. 9. 2015. Op. št. (6): Prim. predlog zakona o sodnih taksah (ZST-1), Poročevalec DZ RS, št. 7/2008, kjer je določba obrazložena z naslednjim: "Novost tega člena predstavlja četrti odstavek, ki določa, da mora stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu (ne)uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Pridobitev premoženja v obravnavanem primeru mora biti dejanska, na primer kot rezultat uspešne izvršbe. Smiselno je namreč, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat plačati tudi sodno takso."