Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni od vsakega od "treh izpadlih povprečnih mesečnih zaslužkov" tožeče stranke odštelo (ustreznega dela) vseh cit. stroškov, ni pravilno ugotovilo dejanskega izgubljenega dobička oz. zaslužka tožeče stranke. Za njegovo pravilno ugotovitev bo moralo ugotoviti nova dejstva in izvesti nov dokaz.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 3. 2005, opr. št. II Pg 195/2002-20 izreklo, (1.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,502.167,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 500.722,00 SIT za čas od dne 16. 1. 2002 dalje do plačila, 500.722,00 SIT za čas od dne 16. 2. 2002 dalje do plačila in 500.722,00 SIT za čas od dne 16. 3. 2002 dalje do plačila ter (2.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 256.514,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15. 3. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: "Med pravdnima strankama sklenjena pogodba je prevozno kooperacijska pogodba, vsebuje pa po eni strani elemente kupoprodajne pogodbe glede odkupa oz. prodaje tovornega vozila, po drugi strani pa pogodbe o delu glede opravljanja prevozov in zbiranja odpadkov. Kupoprodajni del pogodbe sam po sebi med strankama ni sporen. S pogodbo o delu se je tožnik zavezal, da bo za toženo stranko opravil določene posle, tožena stranka kot naročnik pa se je zavezala, da mu bo za to plačala (čl. 600 ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih)). Gre za civilno pogodbo in ne za delovno razmerje.

V 17. členu te pogodbe sta se pravdni stranki zavezali, da za obe pogodbeni stranki velja odpovedni rok 3 mesece, odpoved pa mora biti podana pisno na način, kot pogodba v tem členu določa. Tožena stranka pa tožeči pogodbe ni odpovedala na način, kot je določen v 17. členu te pogodbe. Drugačnega sporazuma o prekinitvi, kot je predviden v pogodbi, med pravdnima strankama ni bilo. Po dol. 1. odst. 17. člena ZOR je tožena stranka kot udeleženka obligacijskega razmerja (pogodbe) dolžna izpolniti svojo obveznost in zanjo tudi odgovarja. Vsak, tudi tožena stranka, se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. čl. ZOR).

Po prepričanju sodišča je tožena stranka pogodbo enostransko odpovedala brez upoštevanja dogovorjenega odpovednega roka, s čimer je napravila tožeči stranki škodo.

Sodišče ne oporeka strokovnim in poslovnim razlogom tožene stranke za odpoved pogodbe tožniku, ne soglaša pa z načinom. Čeprav pogodba dejansko v 19. členu veže trajanje te pogodbe na življenjsko dobo tožnikovega tovornjaka, torej da pogodba preneha, ko vozilo odsluži, pa tožena stranka takšne izrecne odsluženosti tovornjaka ni dokazala. Direktor tožene stranke je povedal, da je bil tožnikov tovornjak star 16 let in odslužen, tožnik sam pa je povedal, da je moral ob 13. uri tistega dne, ko mu je šef ustno odpovedal pogodbo o delu, s prevozi prekiniti, sicer pa je tovornjaku potekla registracija čez 2 ali 3 mesece. Iz navedenega izhaja, da zaradi stanja vozila s prevozi ni bilo potrebno prenehati v tistem trenutku, kot je bila odpoved dana, saj avto ni bil momentalno neraben in še ni prenehal obratovati. To dejstvo ni bilo dokazano in ni bilo z nobenim pregledom ugotovljeno, saj je vozilo še imelo veljavno prometno dovoljenje. Zato po prepričanju sodišča odpovedi pogodbe nikakor ni mogoče presojati po 19. členu le-te ne glede na odsluženost vozila. Merodajen je 17. člen te pogodbe z izrecno določenim odpovednim 3 mesečnim rokom, katerega tožena stranka kljub zavezi ni spoštovala.

Tožena stranka tako ni navedla odpovednih razlogov tožeči stranki in ni predlagala končnega obračuna medsebojnih obveznosti. Obrobno pri zadevi je, ali je tožeča stranka imela pri toženi stranki ekskluzivo ali ne. Pogodba res ne govori o tem, da bi morala tožena stranka tožeči zagotavljati delo in tega tožnik tudi ne uveljavlja, uveljavlja le, da mu tožena stranka ni odpovedala pogodbe z odpovednim rokom 3 mesecev, kot to predvideva pogodba. Zaradi takšnega ravnanja toženke pa je tožnik utrpel škodo, saj je čez noč ostal brez dela in dohodka, razen tega pa ni imel 3 mesecev časa, da bi si uredil drugo delo. Po prepričanju sodišča je smisel odpovednega roka ravno v tem, da se nasprotna stranka lahko ustrezno pripravi na prenehanje pogodbe, tako da jo izguba posla prizadene v čim manjši meri. Zato tožeča stranka upravičeno zahteva od tožene izpolnitev obveznosti v smislu dol. 1. odst. 262 člena ZOR in plačilo škode po 1. odst. 266. člena ZOR.

Tožeča stranka je svojo škodo, ki jo je utrpela z ravnanjem tožene stranke, po višini dokazala z obračunskimi listi za mesece junij, julij, avgust in september 2001 (priloge ...-...). Tako je tožnik toženki za maj 2001 fakturiral 661.709,73 SIT, za junij 2001 zneske 323.278,97, 9.849,63 SIT in 17.582,25 SIT, za julij 2001 znesek 631.477,07 SIT in za avgust 349.494,67 SIT, kar v tem obdobju znese povprečno mesečno 500.722,00 SIT. Sodišče je prepričano, da je na podlagi vsega navedenega tožnik upravičen terjati od tožene stranke tri izpadle povprečne mesečne zaslužke kot primerno škodo, to je v višini 1,502.167,00 SIT. Tožena stranka višini uveljavljane škode sicer ni ugovarjala. Ker pa je tožena stranka s plačilom denarne terjatve zamudila, tožeči stranki poleg glavnice dolguje tudi obresti od vsakokratnega zapadlega zneska, kot to izhaja iz izreka (1. odst. 277. čl. ZOR).

Ker je tožeča stranka v pravdi s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške. Sodišče je pravdne stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, Zakonom o sodnih taksah in po predloženem stroškovniku v višini 256.514,00 SIT, od tega zneska pa v skladu z določbo 1. odst. 277. člena ZOR tudi zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe dalje." Tožena stranka z dne 29. 6. 2005 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, njene priglašene stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki, oz. podredno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje oz. v ponovno odločanje.

V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da čl. 19 pogodbe v obravnavani zadevi ni uporabljiv, ker dejstvo izteka življenjske dobe vozila ni bilo ugotovljeno z nobenim pregledom, vozilo pa je imelo veljavno prometno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je očitno povsem spregledalo njeno zatrjevanje, da je življenjska doba vozila iztekla, kot je to določeno z amortizacijskim načrtom, niti se ni obrazloženo izreklo o njenem dokaznem predlogu, da se v zvezi s tem dejstvom vpogleda v zbirko njene dokumentacije. Jasno je, da je izvedba tega dokaza bistvena v smislu pravilne uporabe materialnega prava, ki ga določa čl. 19 pogodbe in da brez izvedbe tega dokaza ni mogoče veljavno izključiti materialnega prava med tožečo stranko in njo. Tožeča stranka bi si ob dejstvu pogodbenih določil, ko je dobila delo izključno po potrebi, in je opravljala dela tudi za druge stranke, lahko po prenehanju pogodbe delo poiskala drugje. Za pasivnost tožeče stranke sama ne more biti odgovorna. Tožeča stranka pri njej ni imela pogodbeno zagotovljenega dela. Trditve o oškodovanosti tožeče stranke so si v popolnem medsebojnem nasprotju in je jasno, da za nastali položaj krivi nepravega. Sodišče prve stopnje tudi protislovno zaključuje, da pogodba ne govori o tem, da bi morala tožeči stranki zagotavljati delo in da tožeča stranka tega ne uveljavlja. Nasprotno, tožeča stranka v tej pravdi vtožuje prav to, kot da bi ji morala zagotavljati delo v višini, ki jo vtožuje, in prav takšno škodo je sodišče prve stopnje, ne glede na svojo ugotovitev, da takšne vtoževane višine ni bila dolžna zagotavljati tožeči stranki, v celoti prisoja. Tožeča stranka ni dokazala višine svoje škode. Sodišče prve stopnje uporablja izraz "primerna" škoda, pri čemer pa kljub njenemu izrecnemu vprašanju, kaj pomenijo predloženi računi, tožeča stranka ni mogla pojasniti, kaj in v čem je utemeljena višina, razen da gre za bruto zneske, ki jih je plačevala banka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni bila dolžna zagotavljati dela. Tudi če bi tožeči stranki morala zagotavljati delo, pa so posamični predstavljeni zneski "bruto" zneski, kar pomeni, da je tožeča stranka vtoževala mimo in več, kot bi ji lahko po določbah obligacijskega prava pripadalo: navadna škoda in izgubljeni dobiček. "Bruto" zneski tako niso izgubljeni zaslužek, saj postavka "bruto" obsega razne sestavine, poleg zaslužka tudi razne druge, med njimi materialne stroške, pri čemer tožeča stranka ni predlagala niti obračuna oz. cenika ali pa določitev izvedenca ustrezne finančne stroke, ki bi izgubljeni dobiček sploh lahko izračunal, ob upoštevanju poslovnih knjig samostojnega podjetnika, na podlagi katerih se izdelujejo ustrezne bilance in izkazi letnega poročila. V tem delu je tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neutemeljen je še zaključek sodišča prve stopnje, da je vprašanje o ekskluzivi obrobno. To vprašanje je glede na pogodbeni odnos med tožečo stranko in njo vendarle bistveno. Dejstvo je, da ni bila dolžna zagotavljati dela tožeči stranki in da je bilo plačilo vezano na dejansko opravljeno delo, po njenih potrebah. Tožeča stranka pa je sama navedla, da je opravljala tudi druga dela. V čem je torej utemeljena višina tožbenega zahtevka, nista navedla ne tožeča stranka in ne sodišče prve stopnje, saj je jasno, da je kakršna koli terjatev tožeče stranke odvisna od njenega dejanskega dela, ki pa ga v vtoževanem obdobju ni bilo. Tožbenemu zahtevku je nasprotovala v celoti po temelju in po višini. Višino škode je dolžna dokazovati tožeča stranka, tega pa ni storila, temveč je zadevo, kljub njenemu nasprotovanju, "pavšalizirala", takšno višino škode pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba prve stopnje je zato nepravilna, ker pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti v nasprotju z vsebino listin, je podana tudi bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz čl. 339/II tč. 14 ZPP.

Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: "pritožba 625 točk, povečano za 20 % DDV"; "materialni stroški 10 točk, povečano za 20 % DDV"; "taksa za pritožbo po odmeri"; "vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odmernega sklepa dalje do plačila".

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 (in 14) ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank in na izpovedbah tožeče stranke ter za toženo stranko zaslišanega G. O., o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o cit. izpovedbah, ter me samimi temi listinami oz. zapisniki, zato primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se ne bi mogla preizkusiti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podlaga tožbenega zahtevka podana, je pravilna.

Pravilne so namreč ugotovitve oz. prepričanja sodišča prve stopnje, da "Tožena stranka ... tožeči pogodbe ni odpovedala na način, kot je določen v 17. členu te pogodbe.", da "Drugačnega sporazuma o prekinitvi, kot je predviden v pogodbi, med pravdnima strankama ni bilo.", da "... je tožena stranka pogodbo enostransko odpovedala brez upoštevanja dogovorjenega odpovednega roka, s čimer je napravila tožeči stranki škodo.", da "Čeprav pogodba dejansko v 19. členu veže trajanje te pogodbe na življenjsko dobo tožnikovega tovornjaka, torej da pogodba preneha, ko vozilo odsluži, pa tožena stranka takšne izrecne odsluženosti tovornjaka ni dokazala.", da "... zaradi stanja vozila s prevozi ni bilo potrebno prenehati v tistem trenutku, kot je bila odpoved dana, saj avto ni bil momentalno neraben in še ni prenehal obratovati.", da "To dejstvo ni bilo dokazano in ni bilo z nobenim pregledom ugotovljeno, saj je vozilo še imelo veljavno prometno dovoljenje.", da "Zato ... odpovedi pogodbe nikakor ni mogoče presojati po 19. členu le-te ne glede na odsluženost vozila." in da "Merodajen je 17. člen te pogodbe z izrecno določenim odpovednim 3 mesečnim rokom, katerega tožena stranka kljub zavezi ni spoštovala." Pritožbeno sodišče tudi samo misli, da "prenehanja obratovanja (obravnavanega) tovornega vozila" (čl. 17 cit. prevozno kooperacijske pogodbe) oz. "izteka življenjske dobe tovornega vozila" (čl. 19 cit. prevozno kooperacijske pogodbe) ni mogoče enostavno enačiti s pretekom "amortizacijskega načrta 10 let", ki ga ima tožena stranka za "takšna specialna vozila", oz. da ni mogoče enostavno ugotoviti, da se je "... doba vozila iztekla, kot je to določeno z amortizacijskim načrtom." Tudi po preteku amortizacijskega načrta za neko tovorno vozilo je to tovorno vozilo še vedno lahko v obratovanju, oz. se mu njegova življenjska doba še vedno ni iztekla. Zato je treba prenehanje obratovanja nekega tovornega vozila oz. iztek njegove življenjske dobe ugotoviti za vsak primer posebej, razen če je s pogodbo ali na kak drug način dogovorjeno oz. določeno drugače. V tej zadevi pa s cit. prevozno kooperacijsko pogodbo med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno drugače. Sodišče prve stopnje je tako (v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 15. 3. 2005) nedvomno pravilno zavrnilo predlagani dokaz tožene stranke z opravo "ustreznih poizvedb v sami zbirki dokumentacije podjetja tožene stranke glede amortizacij vozil, zlasti vozila, kot ga je imela tožeča stranka" (kot nepotreben (čl. 287/II ZPP)). Že po odrejenih in izvedenih dokazih pravdnih strank (listinskih ter z zaslišanjem tožeče stranke in za toženo stranko G. O.) je bila zadeva obravnavana tako, da je sodišče prve stopnje moglo "pravilno uporabiti materialno pravo, ki ga določa 19. člen pogodbe", oz. da je tudi "brez izvedbe tega dokaza" moglo "veljavno materialno pravo med strankama izključiti". Zato pa cit. predlagani dokaz tožene stranke ni (bil (ne bistven oz. odločilen, ne potreben in ne)) pomemben za (pravilno) neuporabo oz. izključitev "materialnega prava, ki ga določa 19. člen pogodbe" (čl. 287/I ZPP).

Končno je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da "Obrobno pri zadevi je, ali je tožeča stranka imela pri toženi stranki ekskluzivo ali ne.", da "Pogodba res ne govori o tem, da bi morala tožena stranka tožeči zagotavljati delo in tega tožnik tudi ne uveljavlja, uveljavlja le, da mu tožena stranka ni odpovedala pogodbe z odpovednim rokom 3 mesecev, kot to predvideva pogodba." in da "Zaradi takšnega ravnanja toženke ... je tožnik utrpel škodo, saj je čez noč ostal brez dela in dohodka, razen tega pa ni imel 3 mesecev časa, da bi si uredil drugo delo." Le če bi tožena stranka morala po cit. prevozno kooperacijski pogodbi zagotavljati tožeči stranki delo in bi tožeča stranka to njeno obveznost uveljavljala v tem gospodarskem sporu, bi lahko bilo"vprašanje o ekskluzivi" bistveno. Ker pa tožeča stranka svojega zahtevka ni oprla na tako podlago, je "vprašanje o ekskluzivi" res obrobno.

Toda za izpodbijano višino tožbenega zahtevka v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje le ni (bilo) v tako zadostnem obsegu pravilno (in popolno) ugotovljeno, da bi bilo mogoče tudi materialno pravo pravilno uporabiti.

Za pravilno ugotovitev višine tožbenega zahtevka bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti nova dejstva in izvesti nov dokaz.

Sodišče prve stopnje je presodilo oz. je "... prepričano, da je na podlagi vsega navedenega tožnik upravičen terjati od tožene stranke tri izpadle povprečne mesečne zaslužke kot primerno škodo, to je v višini 1,502.167,00 SIT." Taka presoja oz. prepričanje sodišča prve stopnje pa nista pravilna. Pravilne so namreč pritožbene trditve tožene stranke, da "... po tožnikovi lastni izjavi predstavljeni posamični zneski predstavljajo "bruto" zneske, kar pomeni, da je tožeča stranka vtoževala mimo in več, kot bi ji lahko v skladu z določili obligacijskega prava pripadalo: navadna škoda in izgubljeni dobiček. Zneski v "bruto" tako ne morejo predstavljati izgubljenega zaslužka, saj postavka "bruto" zajema razne sestavine, poleg zaslužka tudi razne druge, med njimi tudi materialne stroške ... ." Res je, da nobeden od "treh izpadlih povprečnih mesečnih zaslužkov" tožeče stranke ne bi bil v celoti njen dobiček oz. zaslužek. V vsakem od njih so zajeti tudi materialni stroški (gorivo, vzdrževanje, rezervni deli, zavarovanje, registracija), davki in drugi prispevki, itd. Šele po odštetju (ustreznega dela) vseh teh stroškov od vsakega od "treh izpadlih povprečnih mesečnih zaslužkov" bi tožeči stranki ostal dobiček oz. zaslužek. Da bi vtoževani "tri izpadli povprečni mesečni zaslužki" v celoti bili njen (3-mesečni) izgubljeni dobiček oz. zaslužek, pa ni tožeča stranka, ki kakšne navadne škode v tem gospodarskem sporu ni uveljavljala, niti zatrjevala. Sodišče prve stopnje bo zato za pravilno ugotovitev dejanskega izgubljenega dobička oz. zaslužka tožeče stranke moralo ugotoviti cit. posamezne stroške in jih odšteti od vsakega od "treh izpadlih povprečnih mesečnih zaslužkov".

Tožeča stranka je (na naroku za glavno obravnavo z dne 4. 1. 2005) "... dodatno predlaga(la), če sodišče oceni kot potrebno, da se izvede tudi dokaz z izvedencem finančne stroke glede višine tožbenega zahtevka." Pritožbena trditev tožene stranke, da "... tožeča stranka ni predlagala ... postavitev(ve) izvedenca ustrezne finančne stroke, ki bi izgubljeni dobiček ... sploh lahko izračunal ... .", tako ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pa je ta predlagani dokaz tožeče stranke zavrnilo kot nepotreben (sicer ne izrecno (s formalnim (obrazloženim) sklepom (čl. 287/II ZPP (zoper katerega tako ni posebne pritožbe (čl. 287/III ZPP)))), temveč le očitno).

Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa po povedanem nedvomno ni (bilo) pravilno oz. utemeljeno, saj je cit. predlagani dokaz tožeče stranke po mnenju pritožbenega sodišča pomemben za odločbo.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 355 ZPP).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 165/III ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo za pravilno ugotovitev višine tožbenega zahtevka ugotoviti cit. nova dejstva in tudi izvesti cit. nov dokaz. Šele na podlagi tako pravilno ugotovljene višine tožbenega zahtevka pa bo lahko pravilno uporabilo tudi materialno pravo.