Jedro

Ker je pravočasno kontaktiranje uporabnikov po tožničini lastnih trditvah zanjo bistvenega pomena, je ona tista, ki bi morala poskrbeti bodisi za zadostno število svojih sopogodbenikov bodisi se kako drugače izogibati ravnanj, ki so nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja namreč od udeležencev obligacijskih razmerij terja, da si ne le pri sklepanju, pač pa tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Tožena stranka Poslovno svetovanje A. A., s. p., je dolžna tožeči stranki B., d. o. o., plačati glavnico v višini 5.551,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2020 dalje do plačila in izvršilne stroške odmerjene s sklepom o izvršbi opr. št. VL 75172/2020 z dne 25. 9. 2020 v višini 74,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči deveti dan od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške pravnega postopka v roku 8 dni od vročitve sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod pretnjo izvršbe.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške tega postopka v višini 1.080,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. S popravnim sklepom z dne 3. 11. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 252/2021 z dne 20. 6. 2022 popravi tako, da se datum izdaje sodbe „8. 6. 2022“ naveden v uvodu sodbe nadomesti z datumom „9. 6. 2022“ ter datum izdaje sodbe naveden na koncu sodbe „20. 6. 2022“ nadomesti z datumom „9. 6. 2022.“

3. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in priglasil stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica in toženec sta 1. 3. 2020 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba). Tožnica je lastnica in ponudnica spletne strani B.net, aplikacije za iskanje potencialnih naročnikov telekomunikacijskih storitev. Toženec je agent (pooblaščeni zastopnik) družbe C., ki je z namenom lažjega oziroma hitrejšega iskanja potencialnih naročnikov, s katerimi bi sklenil naročniško pogodbo za družbo C. in s tem pridobil pravico do dogovorjene provizije s strani družbe C., uporabljal spletno stran tožnice. Temelj dogovora je bil, da v kolikor toženec najde naročnika, ki sklene pogodbo s C., je tožnica upravičena do plačila nagrade, saj je tožencu posredovala naročnika za toženčevo stranko C. K Pogodbi sta pravdni stranki 1. 8. 2020 sklenili tudi aneks. Tožnica trdi, da je bila glavna obveznost toženca biti odziven pri prevzemanju uporabnikov, kar pomeni da uporabnika, ki ga v programu BNET prevzame, kontaktira najkasneje v 24 urah od oddaje povpraševanja uporabnika na spletni strani B.net. V nasprotnem primeru mu bo tožnica zaračunala dogovorjene penale (50,00 EUR brez DDV na uporabnika). Dogovorjeni 24-urni rok ne teče izven delovnega časa toženca.

7. Tožnica je zoper toženca v vtoževani višini najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi računa št. 44-2020 z dne 31. 8. 2020 in z zapadlostjo 20. 9. 2020. Na obrazložen ugovor toženca se je postopek nadaljeval v pravdi. Vtoževani račun vsebuje obračunane sklenjene naročniške pogodbe in pa penale za neprevzete in neobravnavane zainteresirane uporabnike za mesec avgust 2020. 8. Iz specifikacije izdanega računa je sodišče ugotovilo, da je tožencu zaračunana pogodbena kazen za 16 neprevzetih in 75 neobravnavanih zainteresiranih uporabnikov, česar pa tožnica kljub opozorilom toženca ni konkretizirala, niti iz predloženih drugih dokazov ni razvidno, katere stranke in koliko jih je tožnica posredovala tožencu, kdaj in katerih toženec ni prevzel in koliko jih ni obravnaval. Po stališču sodišča prve stopnje tako listina ne zadošča niti minimalnim dokaznim standardom in ne potrjuje upravičenosti zaračunanih penalov tožencu za 91 neprevzetih in neobravnavanih uporabnikov.

9. Sodišče prve stopnje je obveznost toženca po sporni pogodbi materialnopravno kvalificiralo kot obligacijo prizadevanja, pri tem pa ugotovilo tudi, da je toženec pri poslovanju s tožnico izkazal zadostno skrbnost, ki se pričakuje od gospodarskega subjekta, ki se ukvarja z neposrednim trženjem produktov končnim uporabnikom, pri čemer se stranki za končni uspeh, torej da bi potencialne stranke zamenjale operaterja, niti nista dogovorili.

10. Uvodoma višje sodišče odgovarja na neutemeljeni pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Po stališču pritožnice naj bi v izpodbijani sobi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitana kršitev je tehnične narave in je podana le, kadar sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine po mnenju pritožbe napačno dokazno tolmači ali se na katero od njih ne sklicuje. Tovrstnih pritožbenih trditev tožnica ni podala, zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

11. Pritožnica torej napada po njenem zmotno dokazno oceno in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja, a tudi v tej smeri pritožbenih trditev ni konkretizirala. Pritožbene očitke utemeljuje s sklicevanjem na predložene dokaze (iz katerih naj bi izhajalo, da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma, da ni predlagala ustreznih dokazov), o katerih pa se je sodišče prve stopnje že izreklo. Že sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo v pritožbi ponovljene tožničine trditve o 16 neprevzetih in 75 neobravnavanih zainteresiranih uporabnikih, ki so tudi po stališču višjega sodišča nekonkretizirane, ugotovilo pa je tudi, da iz predloženih drugih dokazov ni razvidno, katere stranke in koliko jih je tožnica posredovala tožencu, kdaj in katerih toženec ni prevzel in koliko jih ni obravnaval. V zvezi z dokazno listino v prilogi A8 z naslovom Penalov do 10. 8.mp4 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na njej navedena imena, priimki in telefonske številke zgolj 18 fizičnih oseb, pri čemer iz listine ni mogoče razbrati niti kdo jo je izdal, kaj navedena imena in priimki predstavljajo, niti, v katerem obdobju je bila listina izdana. Tudi po stališču višjega sodišča ne podane trditve ne predloženi dokazi zato za utemeljitev tožbenega zahtevka ne zadostujejo. Zgornjih ugotovitev pritožnica niti ne izpodbija, pa tudi ne trdi, da bi morebiti podala še druge, dovolj konkretizirane trditve, ki jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo.

12. Glede na to pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenim pojasnjevanjem razlike med neprevzetim in neobravnavanim uporabnikom. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da zgolj trditve, da je toženka v vtoževanem obdobju 16 potencialnih uporabnikov prevzela kasneje kot v 24 urah, 75 uporabnikov pa sploh ni obravnavala, ne zadoščajo za tolikšno konkretizacijo tožbenega zahtevka, da bi bil sploh sklepčen. Povedano drugače, tožbene trditve, ki zasledujejo pravno posledico, vsebovano v tožbenem zahtevku, niso skladne s predloženimi dokazi in jih zato ni moč subsumirati pod pravno normo, ki utemeljuje s tožbenim zahtevkom zasledovano pravno posledico. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu je zato pravilna in zakonita, očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana.

13. Pritožnica v nadaljevanju izpodbija materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za pogodbo prizadevanja. Trdi, da gre za pogodbo, ki ni izrecno urejena v Obligacijskem zakoniku in da gre za avtonomni posel, v katerem se prepletajo pravni elementi posredniške, agencijske, mandatne in podjemne pogodbe. Pri tem je nerazumljiv pritožbeni očitek, da sodišče zadevnega pogodbenega razmerja ni podredilo pod vsaj eno pogodbeno razmerje, s čimer da je napačno uporabilo materialno pravo. Če gre za mešane pogodbe, to pomeni, da se v njih prepletajo elementi več različnih pogodb in jih ni mogoče podrejati zgolj enemu pogodbenemu institutu. So pa te pritožbene trditve nerelevantne tudi zato, ker je sodišče prve stopnje sporno pogodbo materialnopravno pravilno razlagalo v skladu s splošnimi instituti Obligacijskega zakonika. Pri tem se višje sodišče tudi strinja, da je šlo za obligacijo prizadevanja, ki ji je toženka pri izpolnjevanju svojih obveznosti v tem pogodbenem razmerju tudi zadostila.

14. Tožnica zato v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno trdi, da naj bi sodišče prve stopnje napačno razumelo naravo pogodbenih obveznosti strank. Pri tem so nerazumljive pritožbene trditve, da naj bil končni cilj tožnice ta, da toženki zagotavlja dostop do zainteresiranih uporabnikov, končni cilj toženca pa v tem, da uporabnike prevzame in gre v tem delu za obligacijo rezultata. Med strankama ni sporno, da je toženec agent družbe C. in da za pogodbe, ki jih končni uporabniki sklenejo s C., prejme provizijo, zato je njegov glavni interes za uporabo aplikacije v pridobitvi potencialnih uporabnikov, s katerimi bi take pogodbe sklepal, za kar se je v pogodbi zavezal tožnici plačati za vsakega posredovanega uporabnika, s katerim je sklenil pogodbo.

15. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da končni cilj ni bil, da bi potencialne stranke dejansko zamenjale operaterja – to le ni bil tožničin cilj. Posledično neutemeljeno trdi, da naj bi bil končni cilj toženca v tem, da prevzame uporabnike in naj bi bila v tem delu njegova obveznost obligacija rezultata. Ta del pogodbene obveznosti koristi zgolj tožnici, saj Pogodba v primeru, da toženec te zaveze ne bi izpolnil, določa, da mu tožnica lahko zaračuna pogodbeno kazen. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje skladno z 250. členom OZ pravilno upoštevalo ugovorne trditve toženca, da je do zamude pri prevzemanju uporabnikov prišlo iz vzroka, za katerega toženec ne odgovarja. V takem primeru tožnica ne more zahtevati izpolnitve pogodbene kazni.1 Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pri izpolnjevanju svojih pogodbenih obveznosti naletel na številne ovire, a na strani tožnice ni bilo interesa po rešitvi nastale problematike, še več, tožnica je toženca glede obveščanja o težavah pri svojem delu le usmerila na komunikacijo z elektronskim naslovom fiktivne osebe D. D., sama pa se na toženčeve klice ni odzivala in ni bila pripravljena odstopati od dogovorov, sklenjenih v pogodbi. Tudi po oceni višjega sodišča je zato toženec pri izvajanju svojega dela pogodbenih obveznosti izkazal zadostno skrbnost. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da vse, kar toženec potrebuje za izpolnitev obveznosti, je dovolj časa in kadra. Ker je pravočasno kontaktiranje uporabnikov po tožničini lastnih trditvah zanjo bistvenega pomena, je ona tista, ki bi morala poskrbeti bodisi za zadostno število svojih sopogodbenikov bodisi se kako drugače izogibati ravnanj, ki so nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Pritožnica namreč ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožencu, za katerega iz tega pogodbenega razmerja ni bilo efektivnih poslovnih učinkov, že zaračunana pogodbena kazen v višini 22.021,00 EUR, ki jo je toženec tudi že poravnal. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja pa od udeležencev obligacijskih razmerij terja, da si ne le pri sklepanju, pač pa tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni (prim. 5. člen OZ). V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi zato bilo, če bi glavni namen izvrševanja Pogodbe začelo predstavljati zaračunavanje pogodbene kazni s strani tožnice.

16. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo in sklep VSL II Cp 750/2010 in domnevo, da je vzrok za kršitev v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. To domnevo je toženec izpodbil, kajti na tem mestu ponovno ne gre spregledati, da tožnica v postopku ni ne trdila ne dokazala, kateri uporabniki v spornem obdobju niso bili prevzeti in koliko jih je bilo ter kateri so bili s strani toženca neobdelani. Pritožbeni očitek, da je zaradi napačne odločitve o naravi pogodbe in naravi obveznosti strank sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženec v določeni meri izpolnil svojo obveznost prevzema potencialnih strank, je zato neutemeljen.

17. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Odmerjeni so po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo.

1 OZ v 250. členu namreč določa: Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.