Jedro

Oddaja v samico je skrajni ukrep in se lahko izreče le v postopku odločanja o disciplinskem prestopku in za določen čas (86., 87. in 88. člen ZIKS-1). Kriminalna preteklost in sklepanje o značajskih lastnostih, na katere se opira pritožba, ne zadostujejo.

Po oceni, da okoliščine konkretne ogroženosti tožnika s strani A. A. pravosodnim policistom niso bile znane in jim niso mogle biti znane, da niso bile ugotovljene nepravilnosti glede hrambe pribora v sobi in da ukrepanje policistov ob napadu ni bilo nepravočasno ali neustrezno, je pravilen tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da toženka ni opustila dolžnega nadzora in da zato njeno ravnanje ni bilo protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 15.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bil A. A. le devet dni pred napadom na tožnika nameščen v poseben strožji režim prestajanja kazni v prvem oddelku obsojencev, ker je bil nevaren in je s fizičnim napadom na soobsojenca ogrožal življenje in zdravje drugih, in da je že prej storil številna kazniva dejanja zoper življenje in telo in iz banalnih razlogov (npr. zaradi kajenja) napadal druge obsojence. Šlo je torej za človeka, ki je vedenjsko neprilagojen, nepredvidljiv in kot tak ne bi smel biti nameščen v isti sobi z drugimi obsojenci. Nadzor trikrat dnevno na posebej varovanem oddelku ni zadosten. Oseba s tako kriminalno preteklostjo in značajskimi lastnostmi bi morala biti osamljena.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je nedopustno, da imajo tako nevarni in nestabilni obsojenci v posesti kovinske nože in vilice, s katerimi lahko poškodujejo obsojence. Predvidljivo je, da bo nekdo ob taki kriminalni zgodovini v primeru dostopa do hladnega orožja (kar nož je) lahko posegel po njem že ob najmanjši provokaciji. Pravosodni policisti ne bi smeli dopustiti, da imajo obsojenci po zaužitju hrane v sobah pribor. Splošno znano je, da si zaporniki izdelujejo nevarna orožja iz najrazličnejših materialov. Argument sodbe, da A. A. ni bil nameščen na prvi oddelek, ker bi bil nevaren, ampak zaradi hudega motenja soobsojencev in delavcev zavoda, ni pravilen. Ker je huje motil druge, je pričakovati, da bo huje motil tudi tožnika. Glede puščanja pribora v sobah bi moral biti zavod še bolj previden, ker se osebe na prvem oddelku ne morejo gibati izven sob, kar ob siceršnjih osebnostnih lastnostih povzroča dodatne napetosti in se povečuje možnost agresivnih napadov.

Sodišče se je oprlo na tožnikovo izpovedbo, da s A. A. pred škodnim dogodkom ni bil v konfliktu in s policisti ni govoril o premestitvi, spregledalo pa je njegovo večkratno izpoved, da ima težave s spominom. Oprlo se je na izpovedbe pravosodnih policistov, ne da bi navedlo, zakaj kljub dejstvu, da se presoja njihovo ravnanje, ni podvomilo o njihovi verodostojnosti. Ker niso navedeni razlogi, zaradi katerih je sledilo tem dokazom, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Četudi je tožnik večkratni specialni povratnik in je bil zaradi svojega nasilnega obnašanja večkrat premeščen, še ne pomeni, da so pravosodni policisti ukrepali dosledno v skladu z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Ni izkazano, da bi te okoliščine prispevale k škodnemu dogodku. Pravosodni policisti so sami povedali, da se vračanje pribora v kuhinjo ne nadzoruje najbolje in da pribor pogosto ostaja v sobah. Upoštevaje izpovedbo D. V. o številu dnevnih obhodov (trikrat dnevno in po potrebi, če gre za obiske, razgovore, obiske ambulante) je to še dodaten razlog, da se v sobah ne bi smeli nahajati predmeti, s katerimi se lahko povzroči hudo poškodbo.

Kljub temu, da si izpovedbe pravosodnih policistov med seboj nasprotujejo, je v sodbi navedeno, da so skladne. Povzelo je le izpoved tistega, ki je najbolj ustrezalo odločitvi v tožnikovo škodo.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnika 14. 4. 2018 napadel sozapornik, s katerim sta bivala v isti sobi, da ga je s silo telesa podrl na posteljo, z jedilnimi vilicami večkrat zamahnil proti njegovemu obrazu in mu grozil, da mu bo izkopal oko, in da je tožnik utrpel opraskanine po glavi in levi nadlahti ter več udarnin in odrgnin. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na presoji, da toženka ni opustila dolžnega nadzora nad zaporniki. Sodišče prve stopnje se je pri presoji o obsegu dolžnega nadzorstva oprlo na 13. člen Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov1 ter druge določbe tega pravilnika in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Po navedeni določbi Pravilnika pravosodni policist skrbi za varnost obsojencev tako, da spremlja razmere med njimi ter nadzoruje in varuje obsojence pri delu in bivanju v zavodu, in pri tem preprečuje spore med obsojenci, storitve disciplinskih prestopkov, prekrškov, kaznivih dejanj in drugih nedovoljenih dejavnosti.

6. V sodbi je ugotovljeno, - da pravosodni policisti niso vedeli, da je A. A. visoko rizična oseba, da je nevaren in konflikten, da ima do tožnika zamere in da je večkrat grozil tožniku in soobsojencem s fizičnim napadom, - da dopuščanje pribora v sobah ni bilo nedopustno in da ni bilo razloga, da A. A. ne bi bilo dovoljeno imeti ga v sobi, - da ni izkazano, da bi bile psihične težave A. A. take, da so narekovale strožje ukrepe, - da so se pravosodni policisti po sproženem alarmu in trkanju takoj odzvali.

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevane pomanjkljivosti v dokazni oceni namreč niso take, da bi onemogočile preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe.

8. Očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni in posledično zmotni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljeni. Trditev o selektivni oceni izpovedb prič ni obrazložena. V pritožbi ni navedeno, katerih delov izpovedb sodišče ni ocenilo in še manj, kako bi njihova vključitev vplivala na dokazni izid glede odločilnih ali indičnih dejstev. Neutemeljena je trditev, da je bil A. A. le devet dni pred škodnim dogodkom nameščen v posebni strožji režim, ker je s fizičnim napadom ogrožal življenje in zdravje drugih. Kot je ugotovljeno v sodbi, je bil v strožjem režimu, ker je huje motil soobsojence in delavce zavoda in ne zato, ker bi bil nevaren za druge. V zvezi z navedbo, da je pred škodnim dogodkom iz banalnih razlogov napadal soobsojence, pritožnik ni navedel, na katerih dokazih temelji, in je zato ni mogoče preizkusiti.2 Tudi pritožbeno zavzemanje za osamitev A. A. ni podprto z argumenti, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bili podani razlogi za premestitev samico. Oddaja v samico je skrajni ukrep in se lahko izreče le v postopku odločanja o disciplinskem prestopku in za določen čas (86., 87. in 88. člen ZIKS-1). Kriminalna preteklost in sklepanje o značajskih lastnostih, na katere se opira pritožba, ne zadostujejo.

9. Podobno splošne so pritožbene navedbe o nujnosti prepovedi uporabe pribora v sobi A. A. Po prvem odstavku 9. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora3 obsojenci med prestajanjem zaporne kazni ne smejo imeti pri sebi stvari oziroma predmetov, ki onemogočajo varno in funkcionalno bivanje v zavodu in motijo druge obsojence. Podrobneje so te stvari opredeljene v hišnem redu (drugi odstavek 9. člena navedenega pravilnika). Po hišnem redu, ki je bil predložen v dokaznem postopku, je navedeno, da smejo imeti obsojenci pri sebi jedilni pribor (žlico, vilice, zaobljen nož)(peti odstavek 5. člena). Ob teh določbah hišnega reda izpovedba ene od prič o pomanjkljivem nadzoru glede vračanja pribora v kuhinjo ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka v izpodbijani sodbi, da ni bilo razlogov, da A. A. ne bi smelo biti dovoljeno imeti pri sebi jedilnega pribora. Niti iz ostalih, sicer obširnih pritožbenih navedb ne izhaja, da je bila podana napaka v oceni, kako ogrožajoče je lahko ravnanje A. A. za osebo v isti sobi, in da bi moral biti na podlagi dotlej znanih okoliščin nadzor glede stvari, ki jih je smel imeti pri sebi, strožji.

10. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da tožnik pred škodnim dogodkom s A. A. ni bil v konfliktu in da s policisti ni govoril o premestitvi. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je imel A. A. do njega zamere in da mu je večkrat grozil s fizičnim napadom. V sodbi so ocenjene izpovedbe tožnika v tem in v kazenskem postopku, izpovedba priče B. B., ki naj bi ga tožnik – sledeč izpovedbi v kazenskem postopku – prosil za premestitev, a tega ni potrdil, izpovedbi še dveh pravosodnih policistov, ki sta povedala, da nista zaznala težav v odnosu med tožnikom in A. A., in uradni zaznamek, sestavljen neposredno po škodnem dogodku, da je tožnik v pogovoru s pravosodnim policistom povedal, da pred tem s A. A. nista imela konfliktov. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že v navedbah ostal pri splošni trditvi (ni navedel ničesar o razlogih za zamere in o okoliščinah, v katerih naj bi bile grožnje podane), s sklicevanjem na težave s spominom ni vzbudil dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka. Tega ne more doseči niti s posplošenim dvomom o resničnosti zapisa v uradnem zaznamku in o verodostojnosti izpovedb pravosodnih policistov. Težave s spominom so lahko mnogovrstne in različne intenzivnosti, tožnik pa ni izkazal, da bi ga ovirale pri pripravi natančneje obrazloženih tožbenih navedb.

11. Dejstvo, da je bila tožniku zaradi njegovega obnašanja v zaporu večkrat izrečena disciplinska sankcija, je sodišče pravilno ocenilo kot indic, da so v zaporu bili pozorni na kršitve, jih ugotavljali in izrekli ukrepe.

12. Po oceni, da okoliščine konkretne ogroženosti tožnika s strani A. A. pravosodnim policistom niso bile znane in jim niso mogle biti znane, da niso bile ugotovljene nepravilnosti glede hrambe pribora v sobi in da ukrepanje policistov ob napadu ni bilo nepravočasno ali neustrezno, je pravilen tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da toženka ni opustila dolžnega nadzora in da zato njeno ravnanje ni bilo protipravno.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2016. 2 Iz poročila o obnašanju A. A. med izvrševanjem pripora, v katerem je bil nekaj dni manj kot štiri mesece pred premestitvijo v zapor, izhaja, da niso zaznali izrednih dogodkov in da je pripor prestajal korektno. 3 Uradni list RS, št. 42/2016.