Jedro

V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava, še ne pomeni protipravnosti in naslova civilnega delikta. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih strank šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je center za socialno delo pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

III. Toženi stranki nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da sta ji prvo in drugo tožena stranka iz naslova premoženjske škode dolžni plačati odškodnino v znesku 29.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter izreklo, da krije sama svoje stroške postopka (I. in II. tč. izreka). Hkrati je tožnico zavezalo, da prvo toženi stranki v 15 dneh povrne 2.171,22 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka), drugo toženi stranki pa 3.267,36 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka). Zaključuje, da toženima strankama ni mogoče očitati protipravnosti za očitan civilni delikt pri izdaji odločbe dne 4. 11. 2003, po kateri tožnica ni upravičena do dodatka za nego otroka.

2. Pritožuje se tožnica po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Enako kot v tožbi izpostavlja, da ji je bil z odločbo z dne 27. 2. 2002 odobren dodatek za nego hčerke A.A., z odločbo z dne 4. 11. 2003 pa od 1. 5. 2003 dalje pravica ukinjena in da je vrnila 805,16 EUR. Ob ukinitvi pravice ji je bilo povedano, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta. Ker je prava neuka stranka, je takšnemu pojasnilu verjela ter se zoper ukinitveno odločbo ni pritožila. Sklicuje se na elektronsko korespondenco z dne 2. 10. 2003 ter 15. 10. 2003 in navaja, da do 4. 4. 2018 z njo ni razpolagala. Korespondenca naj bi potrjevala, kaj ji je bilo ob prejemu odločbe z dne 4. 11. 2003 pojasnjeno. Pravici se ni odpovedala, ampak je bila prisiljena sprejeti trditev predstavnikov drugo tožene stranke. Prostovoljno nikoli ne bi sprejela odločitve, če vanjo ne bi bila prisiljena. Izpostavlja sodbo Psp 92/2012, po kateri se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo ne izključujeta, ne soglaša s stališčem sodišča, da sodba zanjo ne velja in si zastavlja vprašanje, kako se sploh spoštujejo pravnomočne sodbe. Sodišče zmotno zaključuje, da tožečima strankama ni mogoče očitati protipravnosti, saj že iz 26. člena Ustave RS izhaja pravica do povračila škode, ki jo povzročajo uslužbenci državnega organa. Država se mora vzdržati protipravnega ravnanja, kar se v navedenem primeru ni zgodilo, saj so njeni organi samovoljno, brez kančka vesti odvzeli dodatek za nego ranljivim skupinam in svoje napake nimajo namena popraviti (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 124/2014, U-I 45/14 z dne 28. 5. 2015). Opozarja na oddajo B. na televizijskem programu C. dne 18. 6. 2015, v kateri je D.D. napovedal odpravo napak, vendar iz sodbe izhaja, da toženki tega namena nimata.

Elektronska korespondenca v drugačno luč postavlja zaključek sodišča, da je drugo tožena od prvo tožene stranke dobila tehnična navodila in da nanje ni vezana. Prvo toženka je kreator odločitev, ki se implementirajo v zakonodaji, zato se zastavlja vprašanje, zakaj je drugo toženka dosledno spoštovala njena navodila, če niso zavezujoča. Pritožbe zoper ukinitveno odločbo ni vložila, ker so ji povedali, da se pravici izključujeta, ter da bi bila brezpredmetna. Napako bi stranki morali odpraviti, ne pa da se kot podaljšana roka države sklicujeta na to, da ni bila vložena nova vloga. Ne drži, da bi se zakoniti zastopnik ndl. A.A. pravici do dodatka odpovedal, saj ni bil stranka v postopku.

3. V odgovoru na pritožbo prvo tožena stranka prereka navedbe tožnice, vztraja pri dokazih, ki so botrovali zaključku prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov postopka. Bistveno je, da se tožnica zoper odločbo z dne 4. 11. 2003 o prenehanju pravice do dodatka za nego otroka kljub pravilnemu pravnemu pouku ni pritožila. Ker ni uveljavljala pravnih sredstev, ne more uspešno zatrjevati protipravnosti.

4. Drugo tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa neutemeljene. Pritožba delno ni razumljiva niti jasna. Hkrati navaja nova dejstva oz. se sklicuje na nove dokaze v nasprotju s 377. členom ZPP, kar ni dopustno, če niso izpolnjeni pogoji iz 286. člena ZPP. Elektronski sporočili z dne 2. 10. 2003 in 15. 10. 2003 sta bili priloženi že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je te listinske dokaze upoštevalo in ovrednotilo. Pritožničine navedbe, da se je z njimi seznanila šele po prejemu sodbe, nisi utemeljene. Enako velja za zatrjevanje, zakaj zoper odločbo z dne 4. 11. 2003 ni vložila pritožbe. Očitno o čem takem ni razmišljala, kar potrjuje tudi vračilo preplačila. Neutemeljen je očitek o gospodarjenju z javnimi sredstvi v škodo ranljivih skupin, niti ni bistveno sklicevanje na sodbo Psp 92/2012. Niso relevantne navedbe, da zakoniti zastopnik ndl. A.A. - tožničin mož, ni bil stranka v postopku, niti ni upoštevno sklicevanje na oddajo B. na televizijskem programu C. z dne 18. 6. 2015, saj predstavlja nedopustno novoto.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožničina izvajanja poudarja predvsem naslednje.

7. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini neizplačanih zneskov dodatka za nego otroka od 1. 5. 2003 do 30. 6. 2015. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica po odločbi drugo tožene stranke (v nadaljevanju: CSD) z dne 27. 2. 2002 upravičena do dodatka za nego ndl. hčerke A.A. od 1. 2. 2002 dalje, da je po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 3. 2003 pridobila pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 4. 2003 dalje po ZPIZ-1, in da je CSD posledično z odločbo z dne 4. 11. 2003 izrekel, da od 1. 5. 2003 dalje več ni upravičena do dodatka za nego otroka. Pravica do dodatka je bila tožnici na podlagi zahteve, vložene 17. 6. 2016 z upravno odločbo z dne 14. 7. 2015 ponovno priznana za čas od 1. 7. 2015 do 30. 6. 2018. 8. Ni nobenega dvoma, da tožnica zoper odločbo CSD št. ... z dne 4. 11. 2003, da od 1. 5. 2003 dalje več ni bila upravičena do dodatka za nego otroka, kljub ustreznemu pravnemu pouku ni vložila pritožbe. Torej ni uveljavljala rednega pravnega sredstva niti sodnega varstva pravic. Že zaradi tega dejstva pa ni mogoče uspešno dokazati protipravnega ravnanja toženih strank. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da je za razsojo zadeve odločilno, da tožnica zoper ukinitveno odločbo CSD, ni uveljavljala varstva pravic kljub pravilnemu pravnemu pouku. V tem pritožbenem postopku ne more uspešno zatrjevati, da naj bi bila v to prisiljena. Gre za opustitveno ravnanje tožnice, ki razen pavšalno zatrjevanje „prisiljenosti“, ni z ničemer dokazano. Sicer lahko stranka, ki s posamičnim upravnim aktom ni zadovoljna, ob primerni skrbnosti vedno vloži redno pravno sredstvo, zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo pa izpodbojno tožbo pred socialnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, bi lahko v sodnosocialnem sporu dosegla presojo, enako zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka, ne izključujeta. Seveda navedena sodna odločba za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna2, kot pravilno zaključuje in utemeljuje že sodišče prve stopnje in pritožba v tej smeri ne more biti uspešno.

9. V obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 148. člena Obligacijskega zakonika3 (OZ), po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij po splošnih pravilih odškodninskega prava. V skladu s 1. odst. 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za povračilo premoženjske škode morajo biti izpolnjene štiri, komulativno predpisane predpostavke. Torej nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja.

10. V ustaljeni sodni praksi4 so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava, še ne pomeni protipravnosti in naslova civilnega delikta. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih strank šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je CSD pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost. Kaj takega mu v okoliščinah konkretnega primera že zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic ni mogoče očitati. Kljub temu, da je pri odločanju v upravnopravnih zadevah leta 2003 veljalo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena, tožnica zaradi opustitve uveljavljanja rednega pravnega sredstva in sodnega varstva pravic, toženima strankama ne more uspešno očitati protipravnosti iz naslova civilnega delikta.

11. Pravno irelevantno in neupoštevno je nadalje pritožničino zatrjevanje, da do 4. 4. 2018 ni razpolagala z e-korespondenco z dne 2. 10. 2003 in 15. 10. 2003. V skladu s 337. členom ZPP sme stranka v pritožbenem postopku navajati nova dejstva in nove dokaze predlagati le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti ali predložiti do prvega naroka, oz. do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ne samo, da v zvezi z navedeno procesno zahtevo pritožnica ne navaja nobenega opravičljivega razloga, je tudi sicer zatrjevanje, da z e- korespondenco ni razpolagala do 4. 4. 2018 protispisno, oz. ga je mogoče pripisati izključno neskrbnemu uresničevanju procesnih pravic po načelni določbi 11. člena ZPP. Elektronsko sporočilo z dne 2. 10. 2003 in 15. 10. 2003 je bilo na razpolago v sodnem spisu že od 24. 3. 2016 dalje, ko ga je predložila tožena stranka k pisnemu odgovoru na tožničino tožbo (priloga B/4).

12. Glede na to, da niti preostala pritožbena izvajanja, od sklicevanja na oddajo B. na televizijskem programu C., narave navodil prvo tožene stranke na upravno odločanje CSD in nekatera druga za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, oz. so glede na pravilne razloge prvostopenjske sodbe neutemeljena, je potrebno pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilni del sodbe iz spora o glavni stvari. Enako velja za stroškovni odločbi, saj je tožnica zaradi neuspeha v sporu zakonito zavezana k povračilu stroškov prvo in drugo toženi stranki.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP bilo potrebno odločiti, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Ob uporabi 165. člena v zvezi s 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da tudi prvo in drugo tožena stranka nosita sami svoje stroške odgovora na pritožbo, saj nista v ničemer pripomogli k pritožbeni rešitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana, in sicer Psp 160/2018, Psp 316/2018 itd. 3 Ur. l. RS št. 81/2001 s spremembami 4 VIII Ips 76/2017, VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013 itd.