Jedro

100. čl. ZIL daje upravičencu pravico s tožbo zahtevati, naj sodišče ugotovi podobnost tuje znamke z njegovim znakom, hkrati pa, naj sodišče njega razglasi za nosilca znamke, ne daje pa mu pravice zahtevati razveljavitev znamke.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka in je pod št. 9670190 vpisana v register blagovnih znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri tožena stranka ne bi smela prodajati kuhinjskega pohištva pod blagovno znamko "KUHINJE GABER" niti tega pohištva oglaševati, reklamirati ali na trgu predstavljati, sicer bi morala za vsako kršitev plačati 1,000.000,00 SIT denarne kazni. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške ter hkrati zavrnilo predlog tožene stranke za določitev varščine. Ugotovilo je, da je ime "Gaber" za označevanje svojih kuhinj (še pred začetkom stečajnega postopka) uporabljala družba Brest d.o.o., družba Brest Gaber d.o.o.- v stečaju pa le kot del označbe firme. Ocenilo je, da tožeča stranka na podlagi kupne pogodbe z dne 18.3.1996 in aneksa z dne 5.8.1996 za nepremičnine in premičnine (s tehnično dokumentacijo za izdelavo programa 3000), ki ju je sklenila s stečajnima upraviteljema obeh družb (B. d.o.o v stečaju in B.G. d.o.o. - v stečaju), ni postala pravna naslednica teh dveh družb. Zato ni aktivno legitimirana za tožbo, pa tudi upravičenj iz 100. čl. ZIL nima ona, pač pa kvečjemu stečajna upravitelja teh dveh družb. Sicer pa je svojo blagovno znamko prej začela uporabljati tožena stranka, kot tožeča svoj znak, saj je imela v najemu premično in nepremično premoženje obeh stečajnih dolžnikov še predno ga je kupila tožeča stranka.

Proti sodbi in sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Strinja se s prvostopno ugotovitvijo, da ob nakupu premoženja obeh stečajnih dolžnikov zadevna blagovna znamka še ni bila registrirana, in ponavlja, da jo je tožena stranka pri registraciji prehitela. Vztraja pri svojem stališču, da ji pravico do tožbenega zahtevka daje omenjena pogodba z aneksom in kritizira stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka sporno znamko dlje uporabljala v gospodarskem prometu kot tožeča stranka svoj znak.

Meni, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, zakaj pravica do izpodbijane znamke prej pripada toženi stranki kot tožeči. Pritožba zoper sklep ni obrazložena.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določila 1. odst. 100. čl. ZIL ima tisti, ki v gospodarskem prometu uporablja za označevanje svojega blaga oz.

storitev znak, ki je bil splošno znan kot oznaka za njegovo blago oz.

storitve, še predno je nekdo drug prijavil istovetno ali podobno znamko za označevanje svojega blaga oz. storitev iste ali podobne vrste, sledečo pravico: s tožbo lahko zahteva, naj sodišče ugotovi podobnost tuje znamke z njegovim znakom, hkrati pa, naj sodišče njega razglasi za nosilca znamke. Nima pa pravice zahtevati razveljavitve znamke. Ob zatrjevani dejanski podlagi, da je tožena stranka za označevanje svojih kuhinj registrirala blagovno znamko, ki je bila kot znak splošno uveljavljena za označevanje kuhinj tožeče stranke, tožeča stranka zahteva prav razveljavitev blagovne znamke tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da njen tožbeni zahtevek ni sklepčen in je že na tej podlagi neutemeljen.

Po določilu 1. odst. 186. čl. ZPP/77 mora tožnik v tožbi navesti tista pravotvorna dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek.

Samo tak zahtevek je sklepčen. Sklepčnost torej pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu izhaja že iz golih pravno relevantnih trditev, ki jih v naraciji tožbe zatrjuje tožeča stranka. Zato zahtevek, ki ni sklepčen, ni utemeljen.

Zahtevek na razveljavitev blagovne znamke, kot ga je postavila tožeča stranka, sicer zakon daje zainteresiranim osebam za določeno blagovno znamko pod določenimi pogoji (prim. dol. 90. čl.ZIL), vendar teh pogojev tožeča stranka ni zatrjevala. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe izgubile svoj pomen, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (1. odst. 375. čl. ZPP/77).

Prvostopno sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, pa čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Ker torej pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in je materialnopravno odločitev pravilna, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker pritožba zoper sklep ni obrazložena, ga je pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa iz 2. odst. 365. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP/77. Ob tem ni zasledilo niti absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niti nepravilne uporabe materialnega prava. Zato je tudi pritožbo zoper sklep zavrnilo in le-tega (ker ni verjetno izkazan obstoj terjatve) potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77.