Jedro

Zahtevka na izročitev nepremičnine - funkcionalnega zemljišča ni mogoče utemeljeno opreti le na dejstvo, da prodani stavbi pripada premalo funkcionalnega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke terjal, da mu prepusti pravico uporabe parcele št. 281/3 in severovzhodnega dela parcele št. 276/17, kot funkcionalnega zemljišča k njegovi stavbi, proti ustreznemu plačilu, kar naj bi posledično nalagalo toženi stranki, da izstavi za vknjižbo v zemljiški knjigi sposobno listino. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z ogledom na kraju samem bi se bilo mogoče prepričati, da tožnik nujno potrebuje še del zemljišča kot funkcionalno zemljišče k stavbi, pa tudi del zemljišča ob drvarnici. Sporno zemljišče je tožnik imel več let v najemu, ker ga je nujno potreboval. Pravno nerelevantno je sklicevanje izpodbijane sodbe na odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem sporu v neki podobni zadevi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek pravilno opredelilo kot zahtevek na izročitev stvari in s tem kot vindikacijsko ("lastninsko" - čeprav gre le za prenos pravice uporabe na družbeni lastnini) tožbo, posebej zato, ker terja od tožene stranke tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis pravice uporabe na svoje ime. Revizijski očitek, da ni relevantno sklicevanje na podobno zadevo v upravnem sporu, zaradi določitve funkcionalnega zemljišča, je torej brez podlage. Izhodišče za pravno presojo v tej stvari torej ni problem določitve funkcionalnega zemljišča k tožnikovim stavbam (ne glede na lokacijo greznice ob hiši), temveč iskanje ustrezne pravne podlage, po kateri bi tožnik od tožene stranke lahko utemeljeno terjal izročitev vtoževanega zemljišča. Te pravne podlage tožnik, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, niti ne zatrjuje, saj ne navaja dejstev, ki bi se nanjo nanašala (mimo pravnega naslova še pridobitni način). V tem okviru pa seveda ni pomembno, ali je imel in koliko časa je imel tožnik zahtevani zemljišči v zakupu in zakaj. Končno pa obvelja stališče izpodbijane sodbe, da predmet te pravde ni bilo (zaradi zatrjevanja o lokaciji greznice na delu zahtevanega zemljišča) vprašanje obstoja morebitne tožnikove pravice na tuji stvari.

Po povedanem je dokazni predlog za ogled na kraju samem ne glede na prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v revizijskem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP), glede na pravno podlago, ki je v tej pravdi edina upoštevna, brez povezave s tožbenim zahtevkom.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti napak, na katere se sklicuje revizija, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).