Jedro

Poglavitni tožbeni očitek v zvezi z analizo podobnosti med primerjanimi znaki "EPI" ter "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" je, da je tožena stranka napačno določila besedico "EPI", ki je vsem znakom skupna, kot dominantni element, ter napačno vodila preostali besedi v znakih "LESEPREIS" in "READING BADGE", ki v prevodu pomenita bralna značka, kot opisovalni del znamke. Da je mogoče besedico "EPI" izločiti iz preostalega teksta kot njen dominantni del, je morala tožena stranka ugotoviti, da v nekem pogledu izstopa napram preostalemu delu, to je besedama "LESEPREIS" odnosno "READING BADGE"; tožena stranka je ugotovila, da je med besedami presledek, za besedico "EPI" ugotovi, da je brez pomena in torej fantazijska, besedama "LESEPREIS" in "READING BADGE" pa pripiše enoznačni pomen, to je bralna značka. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno določila te besede kot opisovalni del znakov, saj povprečnemu potrošniku tudi po mnenju sodišča lahko pomenita le to, kar je njun direktni prevod, to je bralna značka.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prijavo znamke "EPI" št. ... za nekatere prijavljene storitve iz razredov 35 in 41 po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK), ki so navedene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, postopek registracije znamke pa je nadaljevala za preostale prijavljene storitve iz razredov 35, 36, 41 in 42 NK, navedene v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 15. 5. 2003 prejela prijavo znamke "EPI", ki jo vodi pod številko ..., in sicer za storitve po NK, razvrščene v razrede 35, 36, 41 ter 42. V zakonitem roku je A.A.A., d.d., A., ki je v tem postopku stranka z interesom, vložila ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navedla, da je imetnik treh starejših besednih znamk, ki so znamke z ugledom, s podobnimi znaki (št. ... "EPICENTER", št. ... "EPI LESEPREIS" in št. ... "EPI READING BADGE" za blago in storitve, ki so deloma podobne, deloma pa različne. Ugovor je vložila na podlagi točk b) in c) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1), saj meni, da v zvezi s točko b) znamke ni mogoče registrirati vsaj za naslednje storitve: trgovina na drobno s časopisi, revijami in knjigami (razred 35 NK) in izobraževanje, pouk, razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti, izdajanje knjig, izdajanje časopisov, izdajanje revij in periodike, izdajanje nosilcev zvočnega zapisa, drugo založništvo (razen izdajanja reklamnih gradiv), razmnoževanje zvočnih zapisov in razmnoževanje video zapisov (razred 41 NK). Prijavitelj znamke - v tem upravnem sporu tožeča stranka - je v odgovoru na ugovor navedel, da znaki znamk vložnika ugovora - stranke z interesom - niso zamenljivo podobni znaku prijavljene znamke, saj je njihov edini skupni element besedica "EPI", ki pa v znakih znamk stranke z interesom ne predstavlja dominantnega elementa ter asociira na besedo "EPICENTER", medtem ko je to v prijavljenem znaku kratica za "Evropski podjetniški inštitut". Meni, da ni verjetnosti za povezovanje znamk, saj stranka z interesom ni poznana po znamki "EPI", ampak po znamki "EPICENTER" oziroma po znamkah, kjer se v znakih beseda "EPI" vedno pojavlja skupaj z drugimi besedami. Predlaga, da tožena stranka ugovor zavrne in registrira prijavljeno znamko v celoti. Na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da je le-ta delno utemeljen in da znamke ne sme registrirati za nekatere storitve iz razredov 35 in 41 NK, razvidne iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se je izrekla o razlogih za delno zavrnitev znamke, in sicer je navedla, da se zlasti ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je prijavljeni znak zamenljivo podoben znakoma dveh znamk stranke z interesom. Meni, da povprečni slovenski potrošnik ne pozna dovolj angleškega in nemškega jezika, da bi v delih znakov "LESEPREIS" in "READING BADGE" prepoznal opisovalne pojme, zaradi česar naj bi bil najbolj dominantni del teh znakov besedica "EPI". Meni, da si tudi blago/storitve niso podobne ter predlaga zavrnitev ugovora. Tožena stranka je opravila primerjavo znakov ter je ugotovila, da so za del prijavljenih storitev podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL, saj je del storitev pri prijavljeni znamki podoben blagu in storitvam pri znamkah stranke z interesom, prav tako pa je znakom nekaterih znamk stranke z interesom zamenljivo podoben tudi znak prijavljene znamke. Tožena stranka je znake primerjala z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Najprej je ugotovila, da je v znakih znamk stranke z interesom "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" dominantni del besedica "EPI", ker sta "LESEPREIS" in "READING BADGE", ki pomenita v slovenskem jeziku bralna značka, opisovalna dela. Kljub temu, da gre za tuje besede, tožena stranka meni, da so ti pojmi povprečnemu slovenskemu potrošniku znani, saj je v stik z angleškim jezikom, delno tudi z nemškim, prišel vsak, ki se je vsaj malo izobraževal, navedeni pojmi pa mu niso neznani, tudi če se nikoli ni udeleževal akcije za bralno značko. Besedica "EPI" sama po sebi nima nobenega znanega pomena in je zato povsem fantazijska, zato ima veliko razlikovalno moč. V znaku znamke stranke z interesom "EPICENTER" njenega edinega sestavnega dela - besede "EPICENTER" ne moremo razdeliti, zato je le-ta tudi najbolj dominanten del znaka. Prijavljeni znak pa je sestavljen le iz besede "EPI", ki je hkrati njegov dominantni del. Pri vizualni primerjavi znakov je tožena stranka ugotovila, da so znaki vseh znamk stranke z interesom sestavljeni iz več besed ali vsaj več črk kot prijavljeni znak, pri vseh pa so prve tri črke E, P in I, ne glede na to, ali so združene v samostojno besedo ali pa le del druge (daljše) besede. Ne glede na dejstvo, da se beseda "EPICENTER" začne z enakimi tremi črkami, kot je prijavljeni znak ("EPI"), je povprečni slovenski potrošnik ne bo dojemal zamenljivo podobno z vizualnega vidika. Drugače pa je z znakoma znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", pri katerih je beseda "EPI" tudi vizualno zelo izpostavljena, ker je samostojna beseda in na prvem mestu v znakih. Tožena stranka meni, da potrošnik zazna (tudi v vizualnem smislu), da gre za znak, ki je enak delu znakov drugih znamk - deluje kot znak ene izmed znamk stranke z interesom (kot znak njegove izhodiščne znamke), zaradi česar tožena stranka meni, da obstaja vizualna podobnost med prijavljenim znakom in znakoma "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE". Pri fonetični primerjavi je tožena stranka ugotovila, da je med vsemi znaki določena stopnja fonetične podobnosti, saj je pri vseh znakih na prvem mestu beseda "EPI", ki deluje samostojno (je fonetično ne povezujemo z drugimi zlogi). Vendar je pri znakih znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" bolj poudarjeno samostojna, medtem ko je pri znaku znamke "EPICENTER"med zlogoma le kratek premor in je že iz izgovorjave razvidno, da gre za eno besedo. Zato je fonetična podobnost prijavljenega znaka večja v primerjavi z znaki znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", kot v primerjavi z znakom znamke "EPICENTER", saj tudi v fonetičnem smislu deluje kot ena izmed znamk stranke z interesom z elementom "EPI". Pri pomenski primerjavi tožena stranka navaja, da besedica "EPI" nima samostojnega pomena, se pa uporablja kot predpona in je kot taka del številnih besed z različnimi pomeni. Tako je tudi v primeru besede "EPICENTER", ki pomeni žarišče nečesa ali potresno središče na zemeljski površini. Ker beseda "EPI" nima prepoznavnega pomena, je s pomenskega vidika povsem fantazijska, ker pa daje kot predpona besedam nov oziroma pravi pomen, je pomensko ne moremo obravnavati ločeno od ostalega dela besede. Na osnovi pomenske primerjave besed "EPICENTER" in "EPI" tožena stranka ugotovlja, da si besedi pomensko nista podobni, drugače pa je v primeru znakov znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", v katerem imajo prepoznaven pomen le besede "LESEPREIS" in "READNIG BADGE", sama besedica "EPI" pa ne; vsi navedeni znaki imajo skupen element ("EPI"), torej je prijavljeni znak vsebovan v teh znakih stranke z interesom. Iz znakov samih ni razvidno, da bi bila besedica "EPI" v znakih znamk stranke z interesom skrajšana oblika besede "EPICENTER", kot trdi tožeča stranka, niti da bi bil njen znak kratica za "Evropski podjetniški inštitut". V vseh znakih je "EPI" povsem fantazijska beseda in kot taka predstavlja tudi najbolj razlikovalni in zato dominantni del znakov. Prijavljeni znak zato pomensko deluje kot znak ene izmed znamk stranke z interesom, celo njegove osnovne znamke, iz katere izhajajo druge. V sklepnem delu primerjave znakov tožena stranka navaja, da prijavljeni znak vsebuje besedo "EPI", ki je (razlikovalni in tudi dominantni) del znakov dveh znamk stranke z interesom. Besedica nima pomena in je zato povsem fantazijska, prijavljeni znak, ki je sestavljen le iz tega elementa, pa deluje kot znak še ene izmed znamk stranke z interesom (celo osnovne), in sicer v vseh vidikih primerjave, kar pa ne velja za znamko "EPICENTER", s katero ima prijavljeni znak sicer manjšo vizualno in fonetično podobnost, nima pa prav nobene pomenske podobnosti. Tožena stranka zato meni, da je prijavljeni znak zamenljivo podoben znakoma "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", ne pa tudi znaku "EPICENTER". Pri primerjavi blaga in storitev tožena stranka navaja, da naj bi tožeča stranka s prijavljeno znamko označevala storitve iz razredov 35, 36, 41 in 42 NK, v razredu 35 NK med drugim tudi trgovino na drobno s časopisi, revijami, knjigami, zvezki in artikli, ki se prodajajo v papirnicah in knjigarnah ter trgovino na drobno po pošti. S svojimi znamkami stranka z interesom označuje blago v razredu 16 NK, med drugim knjige, revije, časopise, tudi zvezke in sploh artikle, ki se prodajajo v papirnicah in knjigarnah (papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; pisarniški material; priročniki, učbeniki, delovni zvezki, zloženke in zgibanke, koledarji, posterji, fotografije, tiskovine - obrazci). Čeprav gre v enem primeru za blago, v drugem pa za storitve, lahko govorimo o njihovi komplementarnosti - tožena stranka meni, da bi v primeru registracije prijavljene znamke za te storitve lahko obstajala verjetnost zmede in povezovanja znamk. Popolnoma istovetne pa so naslednje storitve iz razreda 41 NK: izobraževanje, pouk, razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti, izdajanje knjig, prirejanje razstav, sejmov in kongresov v nekomercialne namene, izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje in storitve knjižnic. Nekatere storitve pri prijavljeni znamki so podobne storitvam iz seznama blaga in storitev pri znamkah stranke z interesom, in sicer so to v razredu 35 NK: prirejanje razstav, sejmov in kongresov v komercialne namene ter storitve v zvezi z organizacijo in izvajanjem sejmišč - za komercialne ali reklamne namene, v razredu 41 NK pa storitve v zvezi z organizacijo in izvajanjem kulturnih prireditev, sejmišč in zabaviščnih parkov - za kulturne ali izobraževalne namene - primerjamo jih lahko s prirejanjem razstav, sejmov in kongresov v nekomercialne namene, saj je med sejmi, kongresi in podobnimi zvrstmi predstavitev v komercialne in nekomercialne namene lahko majhna razlika, saj vsi vsebujejo tako izobraževalne, predstavitvene kot komercialne komponente, gre le za razmerje med njimi, zahtevajo enake materialne kot človeške elemente, dogajajo se v istih prostorih, enako se tržijo, enak je delovni proces, nekoliko različen je le osnovni namen. Prav tako so podobne storitvam izdajanja knjig, časopisov, revij in periodike, izdajanja nosilcev zvočnega zapisa in drugega založništva (razen izdajanja reklamnih gradiv) iz razreda 41 NK - gre za enake principe izvajanja teh storitev, le vrsta blaga je druga. Podobno je tudi razmnoževanje zvočnih in video zapisov iz razreda 41 NK in video in audio kasete, diskete, zgoščenke, magnetni nosilci zapisov, ki jih je v okviru svojih znamk zaščitila stranka z interesom - gre spet za komplementarnost blaga in storitev. Iz navedenih razlogov je tožena stranka prijavo znamke zavrnila za nekatere storitve, razvrščene v razreda 35 in 41 NK, navedene zgoraj, ker se prijavljenega znaka glede na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zanje ne sme registrirati kot znamko. Tožena stranka pa ni mogla preizkusiti zavrnilnih razlogov iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, saj stranka z interesom ni podala dokazov, da gre pri njenih znamkah za znamke z ugledom, niti ni navedla razlogov ali celo dokazov, da bi uporaba prijavljene znamke oškodovala razlikovalni značaj in ugled njenih znamk oziroma oškodovala njene interese. Kot dokazno gradivo je posredovala le izpise internetnih strani vložnika ugovora, kjer so omenjene njene znamke, kar pa ni dokaz, da so njene znamke znamke z ugledom - predvsem pa gre za podatke iz notranjega vira.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe in uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi trdi, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da je prijavljena znamka "EPI" zamenljivo podobna znamkam "EPICENTER", "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", saj meni, da je edini skupni element vsem navedenim znakom beseda "EPI", ki pa v znakih znamk stranke z interesom ne predstavlja dominantnega elementa. Ta besedica v znakih znamk stranke z interesom asociira na besedo "EPICENTER", medtem ko iste črke predstavljajo v prijavljenem znaku kratico za "EVROPSKI PODJETNIŠKI INŠTITUT", poleg tega pa stranka z interesom ni poznana po znamki "EPI", ampak po znamki "EPICENTER" oziroma po znamkah, kjer se besedica "EPI" vedno pojavlja skupaj z drugimi. Tožena stranka je pri primerjavi znakov prišla do napačnih zaključkov, saj bi ob upoštevanju znakov kot celote, tako z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika morala ugotoviti, da imajo znaki "EPICENTER", "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" v primerjavi z "EPI" identičen le manjši del črk. Glede znamke "EPICENTER" je že tožena stranka ugotovila, da razlogi za zamenljivost ne obstojijo ne v vizualni, fonetični kot tudi v pomenski primerjavi. Glede primerjave znakov "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" pa je tožena stranka v navedenem primeru napačno uporabila predpostavko, da sta velika dela znamk, namreč "LESEPREIS" in "READING BADGE" samo opisovalna dela in navedba, da so ti pojmi povprečnemu potrošniku znani, ne drži. Angleški in nemški jezik namreč nista uradna jezika, niti ne jezika manjšin v Sloveniji. Skladno z namenom pa je v Sloveniji obvezno uporabljati uradni jezik, torej navedbi "LESEPREIS" in "READING BADGE" nikakor ne moreta funkcionirati kot opisni in zato tudi ne kot nepomembni del znamke, temveč gre za enakopravni, močni, razlikovalni sestavni del v navedenih znamkah. Prav tako tudi ne drži trditev, da so ti pojmi povprečnemu potrošniku dobro znani, ker naj bi se že od otroštva srečevali z njimi. Velika večina povprečnih potrošnikov ni za ti dve znamki še nikoli slišala in nikakor ne bi zamenjevala znamke "EPI", "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE". Besedica "EPI" se namreč pri stranki z interesom nikoli ne pojavlja samostojno, temveč se vedno pojavlja, oglašuje in uporablja kot "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", kar pa nikakor ni zamenljivo z znamko "EPI". Poleg tega je ciljna skupina potrošnikov znamke vložnika ugovora popolnoma druga kot za znamko tožeče stranke, izdelki in storitve se oglašujejo, prodajajo po različnih kanalih in so namenjene zadovoljevanju popolnoma različnih potreb. V kolikor pa tožena stranka vztraja, da sta povprečnim slovenskim potrošnikom pojma "LESEPREIS" in "READING BADGE" tako dobro poznana, kot trdi sama, pa čeprav gre za izraza iz tujih jezikov, je toliko bolj verjetno, da ju potrošniki tudi ne bodo zamenjevali z znamko "EPI" in je v tem kontekstu njen argument nesprejemljiv in v nasprotju s samim seboj. Pri vizualni primerjavi znaki glede na število in dolžino besed ne morejo biti zamenljivi ne glede na to, da predstavlja beseda "EPI" tudi v primerih znamk stranke z interesom samostojno besedo, ki je na prvem mestu v znakih in je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da gre v navedenem primeru za zamenljivost pri izrazih, kjer se ujemajo le tri od petnajstih ali dvanajstih črk. Iz tega vidika je tudi fonetična primerjava, kot jo je izvedla tožena stranka nesprejemljiva, saj je pri izrazih, kjer se ujema le tako majhno število črk, torej tri od petnajstih ali dvanajstih, ne glede na premor pri izgovorjavi nemogoče trditi, da gre za zamenljivost. Predvsem upoštevajoč argument, ki ga je uporabila sama tožena stranka, torej da večina potrošnikov izraza "LESEPREIS" in "READING BADGE" razume, je torej logično, da si bo potrošnik zapomnil predvsem ta dva izraza in ne neko fantazijsko besedo, ki naj bi beseda "EPI" bila. Navedeno pa je tudi bistveno pri ugotavljanju zamenljivosti ne glede na vse vizualne, fonetične in pomenske primerjave znamk, ki v tem primeru tako ali tako ne zadostujejo razlogom za zavrnitev znamke iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, temveč se šteje le dejstvo, da ne povzroča zmede v javnosti, predvsem pa v tem primeru ni dokazana verjetnost, da bi povezovali znamko z znamkami vložnika ugovora. Predvsem je potrebno izpostaviti fonetično primerjavo prijavljene znamke "EPI", ki je tožena stranka sploh ni pravilno ugotovila, saj je izgovorjava besede "EPI" pri znamkah "EPI LESEPREIS" (epi lezeprajs) in "EPI READING BADGE" (epi ridin bedž) takšna, da se beseda prebere skupaj z naglašeno črko e, medtem ko se znamka "EPI" (e pe i) prebere kot kratica, torej vsaka črka posebej, saj gre v bistvu za kratico, ki označuje "EVROPSKI PODJETNIŠKI INŠTITUT". Prav tako je nesprejemljiva primerjava blaga in storitev, kot jo je izvedla tožena stranka, ki je namreč ne glede na to, da gre v enem primeru za blago, v drugem pa za storitve ocenila, da gre za komplementarnost blaga in storitev in da bi lahko v primeru registracije znamke "EPI" za storitve obstajala verjetnost zmede in povezovanja znamk. Tožeča stranka v tej zvezi poudarja, da je ciljna skupina potrošnikov povsem druga in da se izdelki oglašujejo in prodajajo po različnih kanalih, storitve pa so namenjene zadovoljevanju povsem različnih potreb. Verjetnost podobnosti v smislu primerjave blaga in storitev sploh ne obstoji, saj je "EPI", kakor že zgoraj navedeno, koriščena znamka za "EVROPSKI PODJETNIŠKI INŠTITUT" in je to tako močan razlikovalni znak, ki je tudi fonetično drugačen, da ni med njim in navedenima znamkama vložnika ugovora nobene podobnosti in tudi ne nobene verjetnosti, da bi znamke povzročale zmedo v javnosti in kakršnokoli povezovanje med njimi. Dejavnosti inštituta so na področju podjetništva, znanosti in raziskovanja ter izpopolnjevanja in v tej funkciji bo tudi opravljal storitve, zato v konkretnem primeru ne more priti do nobene zamenjave predvsem ob upoštevanju, da gre za popolnoma drugačno ciljno publiko. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe, registrira prijavljeno znamko za storitve, navedene v 1. točki njenega izreka ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se izvede postopek registracije prijavljene znamke za storitve, navedene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Navaja, da pri odločanju o registrabilnosti prijavljenih znamk uporablja veljavno zakonodajo, pa tudi načela, priporočila, splošno znana dejstva, podatke, informacije, znanja itd., ki se nanašajo na področje prava znamk in tudi širše. Zato vprašanja uporabe tujih jezikov v tekstualnih delih znamk ne more skrčiti le na formalno zakonodajo glede uradnega jezika in jezikov manjšin, ki se uporabljajo v Republiki Sloveniji; če angleški in nemški jezik v Sloveniji nista uradna jezika, še ne pomeni, da povprečni (relevantni) potrošnik nima nobenega znanja iz teh dveh jezikov. V svojih odločbah je tožena stranka večkrat zapisala, da je v Sloveniji znanje tujih jezikov na relativno visoki ravni, da celo ljudje, ki se tujih jezikov sploh niso učili, poznajo nekaj besed v različnih tujih jezikih. V Sloveniji to posebej velja za angleški jezik, pa tudi za nemški, italijanski in nekatere druge. Znanje tujih jezikov se da namreč pridobiti s pomočjo gledanja filmov in televizije, reklam, uporabe računalnikov, interneta, na potovanjih in podobno, učenje tujih jezikov pa je že dolgo obvezno na vseh vrstah šol, od osnovne naprej, tako da - kar se tiče znanja tujih jezikov - ne moremo govoriti o kakšni večji neizobraženosti. Predvsem pa samo dejstvo, da je del teksta pri znamkah vložnika ugovora v tujem jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, še ne pomeni avtomatsko, da taki deli tekstov ne morejo funkcionirati kot opisni, kot v tožbi navaja tožeča stranka. Pa tudi, če bi popolnoma držale trditve tožeče stranke, da je znanje tujih jezikov pri slovenskem povprečnem potrošniku na izjemno nizkem nivoju, še vedno ostaja dejstvo, da predstavlja beseda "EPI" del znakov znamk stranke z interesom, kar pomeni, da gre tako rekoč za "znamko v znaki". To velja še toliko bolj, ker sama beseda "EPI" nima prav nobenega samostojnega znanega pomena in je zato zelo fantazijska, "močna". Navajanje tožeče stranke, da je v njenem znaku "EPI" kratica za "EVROPSKI PODJETNIŠKI INŠTITUT", znamke stranke z interesom pa imajo povsem drug izvor in pomen, je po mnenju tožene stranke za potrošnike irelevantno, saj gre v vseh primerjanih znakih za popolnoma enako napisano besedo (vsaj glede na prijavljeno oziroma registrirano obliko znakov - vsi primerjani znaki so v obliki besed z običajnimi črkami, povsod so uporabljene celo velike tiskane črke, tako da ni razvidna prav nobena razlika v zapisu besede "EPI") in ni razloga, da bi jo potrošniki dojemali na različne načine - tožena stranka bi take argumente morda sprejela, če bi bil prijavljeni znak zapisan v kakšni drugi obliki, kot na primer "E.P.I.", iz katere bi bilo takoj razvidno, da gre za nek drug pojem oziroma kratico. V tožbi se je tožeča stranka sklicevala tudi na ciljno skupino potrošnikov svojih storitev, kar naj bi bilo razvidno iz same opredelitve storitev v seznamu. Pojasnilo, da so storitve, ki naj bi bile označene z znamko "EPI", namenjene drugi populaciji, kot blago in storitve pri znamkah stranke z interesom, oziroma da relevantni potrošniki blaga in storitev primerjanih znamk niso isti, ne more nadomestiti konkretnih navedb v seznamu, ki so splošne in se ne nanašajo na kakšno ciljno skupino potrošnikov. Tožena stranka mora namreč pri ugotavljanju podobnosti blaga ali storitev, kot tudi znakov znamk, upoštevati le podatke iz prijav oziroma registra znamk. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

V odgovoru tožeče stranke na odgovor tožene stranke na tožbo tožeča stranka še navaja, da ne glede na učenje tujih jezikov v šoli in razgledanost Slovencev, konkretna izraza "LESEPREIS" in "READING BADGE" nista izraza, ki bi bila pogosto uporabljena v vsakodnevnem jeziku ter, da ni pričakovati, da pri osnovnem znanju tujih jezikov povprečen potrošnik ta izraza tudi pozna. Predvsem pa ne gre spregledati dejstva, da smo potrošniki zelo površni, kadar gre za pomensko razumevanje izrazov oziroma blagovnih znamk, ki jih srečujemo v vsakodnevnem življenju. Da bi tuja beseda ali besedna zveza lahko funkcionirala kot opisni del teksta, je nujno potrebno, da če ne že vsak, vsaj povprečni potrošnik pozna njen pravi pomen. V konkretnem primeru tožeča stranka trdi, da izraza "LESEPREIS" in "READING BADGE" nista izraza, katerih pomen bi povprečni potrošnik lahko vsebinsko razumel, iz česar gre nadalje sklepati, da gre za enakopravne, močne razlikovalne sestavne dele znakov znamk, zaradi česar ne more priti do zamenjave primerjanih znamk. V kolikor pa bo sodišče sledilo razlagi tožene stranke in bo obravnavalo izraza "LESEPREIS" in "READING BADGE" kot opisno razlago znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", pa vsekakor ne sme spregledati, da v kolikor gre pri Slovencih res za takšno poznavanje tujih jezikov in razumevanje navedenih izrazov, bi potem povprečen slovenski potrošnik tudi zlahka ločil med znamkami že glede samega pomena; torej v tej zvezi navedbe tožene stranke sploh niso več relevantne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je, ali je znak izpodbijane znamke ''EPI'' zamenljivo podoben dvema znakoma znamk stranke z interesom "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE", ter ali so storitve tožeče stranke v razredih 35 in 41 NK, za katere je tožena stranka prijavo znamke zavrnila, zamenljivo podobne blagu in storitvam, ki jih ima stranka z interesom registrirane v razredih 9, 16 in 41 NK.

Materialnopravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06), po katerih se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po zgoraj citirani zakonski določbi morata biti hkrati iz polnjena oba pogoja: enakost oz. podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oz. podobnost blaga/storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Za podobne je v smislu citirane določbe potrebno šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom različnih proizvajalcev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago različnih proizvajalcev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, upoštevajoč pri tem vse sestavne elemente.

Tožena stranka je znak izpodbijane znamke "EPI" primerjala z vsemi znaki znamk stranke z interesom "EPICENTER", "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, ter ugotovila, da si izpodbijani znak ni zamenljivo podoben z znakom znamke "EPICENTER", pač pa si je (v vseh vidikih primerjave) zamenljivo podoben z znakoma znamk "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE". Tožeča stranka pa meni, da tudi slednja znaka nista zamenljivo podobna njenemu znaku "EPI". Poglavitni tožbeni očitek v zvezi z analizo podobnosti med primerjanimi znaki "EPI" ter "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" je, da je tožena stranka napačno določila besedico "EPI", ki je vsem znakom skupna, kot dominantni element, ter napačno vodila preostali besedi v znakih "LESEPREIS" in "READING BADGE", ki v prevodu pomenita bralna značka, kot opisovalni del znamke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka opravila celovito analizo podobnosti in prepričljivo utemeljila, zakaj ima beseda "EPI" lastnost dominantnega, besedi "LESEPREIS" in "READING BADGE" pa opisovalnega dela znaka. Besede znaka znamke tožeče stranke "EPI" ne obravnava kot kratico za "Evropski podjetniški inštitut", kar je po mnenju sodišča upravičeno zlasti zaradi načina zapisa (pisano skupaj, brez pik na koncu vsake črke, kar bi bilo za kratice značilno), upošteva pa tudi dejstvo, da je beseda sama brez pomena. Zato je tudi neutemeljen tožbeni očitek, da je tožena stranka pri fonetični primerjavi nepravilno ugotovila izgovorjavo prijavljene znamke, ker naj bi se le-ta izgovorila kot kratica. Po mnenju sodišča tudi ni osnove za trditev tožeče stranke, da bi besedica "EPI" v znakih znamk stranke z interesom "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" asociirala na besedo "EPICENTER", saj to iz znakov samih ne izhaja, kot ugotavlja tožena stranka. Da je mogoče besedico "EPI" izločiti iz preostalega teksta kot njen dominantni del, je morala tožena stranka ugotoviti, da v nekem pogledu izstopa napram preostalemu delu, to je besedama "LESEPREIS" odnosno "READING BADGE"; tožena stranka je ugotovila, da je med besedami presledek, za besedico "EPI" ugotovi, da je brez pomena in torej fantazijska, besedama "LESEPREIS" in "READING BADGE" pa pripiše enoznačni pomen, to je bralna značka. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno določila te besede kot opisovalni del znakov, saj povprečnemu potrošniku tudi po mnenju sodišča lahko pomenita le to, kar je njun direktni prevod, to je bralna značka, sodišče pa tudi ne dvomi, da bi povprečni potrošnik v Sloveniji izraza tudi razumel. Ker je tožena stranka torej dela znakov stranke z interesom "LESEPREIS" in "READING BADGE" vodila kot opisovalni del znakov, se je pravilno osredotočila na začetni (dominantni, distinktivni) del obeh znamk, ki pa je identičen znamki tožeče stranke "EPI". Kljub temu, da je tožena stranka določila dominantni in opisni del znamk, ter da ni možna drugačna ugotovitev, kot da je "EPI" pač enako "EPI", je tožena stranka opisovalni del obeh znamk stranke z interesom v analizo ustrezno vključila, ko je ugotovila, da izpodbijani znak "EPI" tako v vizualnem, fonetičnem in pomenskem smislu deluje kot znak ene izmed znamk stranke z interesom, najverjetneje njene izhodiščne znamke. S to ugotovitvijo se strinja tudi sodišče, ki hkrati meni, da se je tožena stranka s tem opredeljevala do celotnih znamk stranke z interesom in ne le do njunega dela "EPI", ki ga je določila za dominantnega, pri tem pa je ravnala pravilno, saj je tudi opisovalne elemente, ki sicer sami po sebi do varstva ne bi bili upravičeni, pri presoji podobnosti potrebno primerno upoštevati. Vendarle pa se primerjava znakov znamk v primeru, ko se da določiti dominantne odnosno opisovalne dele znaka, osredotoča predvsem na ugotovljene dominantne dele primerjanih znakov, zato se v takem primeru, kot je tudi obravnavani, ne opravi črkovne analize pri vizualni primerjavi znakov na enak način, kot takrat, ko dominantni odnosno opisovalni deli znakov niso določeni. Zato je neutemeljena tožbena trditev, da je nesprejemljivo stališče tožene stranke, ko je ugotovila, da gre za zamenljivost med izrazi, kjer se ujema le majhno število črk, to je tri od petnajstih ali dvanajstih črk. Ni pa tudi utemeljen tožbeni ugovor, da bi bila nesprejemljiva primerjava blaga in storitev, kot jo je izvedla tožena stranka, češ da gre v enem primeru za blago, v drugem pa za storitve. Povsem gotovo je, da so si lahko podobni blago in storitve, poleg tega pa registracija za blago ali storitve, ki spadajo v različne razrede po NK, nujno ne pomeni, da si blago ali storitve niso podobni, saj je vprašanje podobnosti stvar materialnega prava. Tožena stranka je po oceni sodišča pravilno opravila primerjavo blaga, in sicer je primerjala blago in storitve tako, kot so prijavljene.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj v postopku ni uspela. Zakon o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list št. 73/07) po katerem se odloči o stroških postopka v upravnem sporu na podlagi določb 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS), v 1. odstavku 154. člena določa obveznost povrnitve stroškov postopka le stranki, ki v pravdi uspe.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.