31. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 143/2001 z dne 25. 9. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 830/2000 z dne 14. 12. 2000 in s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Kr 19/2000 z dne z dne 16. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izpodbijane sodne odločbe so bile izdane v postopku odločanja o pritožnikovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Kazenski postopek je bil zoper pritožnika končan s pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Pritožniku sta bili izrečeni kazen dveh mesecev in dvajsetih dni zapora ter stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Okrajno sodišče je na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) pritožnikovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, Višje sodišče pa je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje in nezadovoljstvo s potekom in izidom kazenskega postopka in postopka o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Po navedbah pritožnika je ključni problem ta, da je prestal kazen zapora, ne da bi bil obsojen s prepričljivo argumentacijo. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da izpodbija sodne odločbe, izdane v postopku o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno obsodilno sodbo in odločbo o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni. V zvezi z navedenimi akti zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo določb ZKP in Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP), kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave ter 45. in 47. člena Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije (v nadaljevanju Listina). Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj "neposredno dovoli obnovo kazenskega postopka oziroma naj ga spozna za nedolžnega očitanega mu kaznivega dejanja".

B.

3.Predmet presoje v okviru te ustavne pritožbe so le v izreku navedene sodne odločbe, ki so bile izdane v postopku o zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe prava ter z nestrinjanjem glede dokazne ocene sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Po pravnomočnosti sodbe je mogoče napake, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, odpraviti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. V postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, če na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka ugotovi, da nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova (prvi odstavek 413. člena ZKP). Sodišče torej pri odločanju o obnovi kazenskega postopka ne ugotavlja le, ali so zatrjevana dejstva nova, temveč tudi materialnopravno relevantnost novih dejstev, ki morajo biti takšna, da lahko povzročijo oprostitev obsojenega oziroma obsodbo po milejšem zakonu.

5.Kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pritožnik utemeljuje z navedbami, da za enakost pred zakonom ne gre, če je ob zelo podobnih situacijah nekdo obsojen na sorazmerno hudo kazen zapora, drugi pa za dejanje sploh ne odgovarja. Pritožnik zgolj s tako pavšalnimi navedbami zatrjevane kršitve ne more izkazati. Prav tako se v postopku, katerega obnovo je zahteval pritožnik, o odgovornosti za očitano kaznivo dejanje in o višini kazni ne odloča. Zato zatrjevana kršitev tudi iz tega razloga očitno ni podana.

6.V utemeljitev kršitev 22. in 25. člena Ustave pritožnik navede, da se nobeno od sodišč, ki so odločala o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ni opredelilo do navedenih novih dejstev in predloženih novih dokazov, s katerimi naj bi izkazoval pogoje za dopustnost obnove kazenskega postopka. Prav tako naj pritožniku ne bi bilo odgovorjeno na njegove navedbe v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti.

7.Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena v okviru 25. člena Ustave tudi v pritožbenem postopku in v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu v okviru 22. člena Ustave.

8.Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, je sodišče najprej ocenilo, da pritožnik v zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodiščem, ki so odločala v kazenskem postopku, očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in da v bistvu ponavlja svoj zagovor ter pri tem očita prvostopenjskemu sodišču, da ni natančneje zaslišalo prič o hitrosti motorista. Takšna dokazna ocena sodi v polje proste sodnikove presoje v okviru odločanja o obstoju zakonitega razloga za obnovo kazenskega postopka in sama po sebi ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. V zvezi s pritožnikovimi predlogi, naj se dodatno zaslišita očividka nezgode in priča, ki je opravljala popravilo obsojenčevega avtomobila, ter naj se kot dokaz upošteva izjava pritožnikovega delodajalca, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pritožnik navedene priče predlaga izključno zato, da bi potrdile njegov zagovor glede prehitre vožnje oškodovanca. Prvostopenjsko sodišče se je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opredelilo tudi do pritožnikovega predloga za določitev drugega izvedenca prometne stroke. Pritožniku je pojasnilo, da je enak predlog obrazloženo zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Višje sodišče se je v celoti strinjalo z oceno prvostopenjskega sodišča. Tudi sámo je ugotovilo, da so predlagane priče že bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje in ocenilo, da ne bi mogle ovreči pravilnosti prvostopenjskega krivdnega izreka. Ugotovilo je tudi, da je predlog za postavitev novega izvedenca prvostopenjskega sodišča že zavrnilo in ocenilo, da v tem pogledu ne gre za nov dokaz. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da pritožnik z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija pravnomočne odločitve o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, temveč pravnomočno obsodilno sodbo. Na podlagi takšne ocene je pritožniku pojasnilo, da slednja ni predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodišča so torej svoje odločitve o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka obrazložila in se do pritožnikovih navedb opredelila. Sklepanju sodišč, da pritožnik novih dejstev ni navajal, predlagani dokazi pa očitno niso bili taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka, torej ni mogoče odreči razumne presoje. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno, ki sodi v okviru odločanja o obstoju zakonitega razloga za obnovo kazenskega postopka v polje proste sodnikove presoje, pa za izkaz kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.

9.Pritožnik ne pojasni, do katere od njegovih navedb v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti se nista opredelili Višje in Vrhovno sodišče. Zato zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da se sodišči, ki sta odločali o pravnih sredstvih, do njegovih navedb nista opredelili, zatrjevanih kršitev 25. in 22. člena Ustave ne izkaže.

10.Kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik utemelji z navedbo, da ne verjame, da je v njegovi zadevi odločalo nepristransko sodišče. Sodišča, ki so odločala o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, naj bi bila pristranska, ker se niso poglobila v pritožnikove navedbe v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti.

11.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Očitek o pristranskosti sodišča, ki se po njegovem mnenju ni poglobilo v njegove navedbe v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni utemeljen. Sodišča so se, kot izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb, opredelila do tistih navedb, ki so bile bistvene za odločitev v obravnavani zadevi. Zgolj dejstvo, da odločitev za pritožnika ni ugodna, in pritožnikovo prepričanje, da v njegovi zadevi ni odločalo nepristransko sodišče, ne zadoščata za sklep o kršitvi navedene ustavne pravice. Zato za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

12.S tem, ko je Ustavno sodišče opravilo presojo zatrjevanih kršitev z vidika 22. in 25. člena ter prvega odstavka 23. člena Ustave, je posredno opravilo tudi presojo z vidika skladnosti z določbami o človekovih pravicah v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in v Listini, na katere se sklicuje pritožnik.

13.Ustavne pritožbe pritožnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj navedena ustavna določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

14.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

15.Pritožnik je ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo in odločbo o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni že vložil. O njej je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. Up-53/01 z dne 3. 4. 2001. Zato pritožnikovih navedb, s katerimi je utemeljeval zatrjevane kršitve v zvezi s predhodno navedenima sodnima odločbama, Ustavno sodišče v tej ustavni pritožbi ni presojalo.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer