Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2015, v odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2014 pa se znesek 193,10 EUR nadomesti z zneskom 249,30 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 22. 1. 2015 in 14. 10. 2014 ter, da se tožniku prizna nadomestilo za invalidnost v višjem znesku. Štelo je, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi pri zadnjem delodajalcu odpovedana z njegovo privolitvijo oziroma po njegovi krivdi. Tožnik delodajalca pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni seznanil z dejstvom o svojem statusu invalida in s tem, da je delno varovana kategorija ter mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana znatno prej, kot bi mu bila, če bi delodajalec moral predhodno pridobiti mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa mu morda sploh ne bi bila odpovedana.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Ne strinja se s tem, da bi na njegovi strani obstajal krivdni razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ni vedel, da mora povedati delodajalcu, da je invalid. Vseskozi je delal, do pokojnine mu ob 37 letih pokojninske dobe manjkata še dve leti in sedaj plačuje prostovoljno pokojninsko zavarovanje v znesku 225,00 EUR, dobi pa s strani tožene stranke 193,00 EUR nadomestila za invalidnost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika, ko je štelo, da mu je ta prenehala po lastni volji ali krivdi, kar je razlog za odmero nadomestila s strani tožene stranke v manjšem, 25 % znesku.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 1. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 14. 10. 2014, s katero je bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost, in sicer tako, da gre tožniku nadomestilo za invalidnost v znesku 193,10 EUR na mesec od 11. 10. 2014 dalje.

6. V predmetni zadevi se spor nanaša na višino pravice do nadomestila za invalidnost, ki je delovnemu invalidu, kot pravica iz obveznega zavarovanja, zagotovljena po 2. alineji točke b) prvega odstavka 4. člena ter po 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), upoštevajoč prvi odstavek 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami).

7. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času, od 4. 2. 2009 dalje. Tožnik se je 29. 6. 2012 zaposlil pri delodajalcu B. d.o.o., kjer mu je 10. 7. 2014 delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz potrdila o prijavi v evidenco brezposelnih oseb z dne 3. 10. 2014 je razvidno, da se je tožnik v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in bil prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 11. 7. 2014 do 10. 10. 2014. Na podlagi tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost z dne 24. 9. 2014 mu je toženec z odločbo z dne 14. 10. 2014 priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 193,10 EUR od 11. 10. 2014 dalje in odločil, da se mu to izplačuje mesečno za nazaj za čas, ko je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnikovo pritožbo je z odločbo z dne 22. 1. 2015 zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

8. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Iz prvostopenjske odločbe (drugi odstavek obrazložitve) izhaja, da naj bi tožnik dne 10. 7. 2014 prekinil delovno razmerje po lastni volji ali krivdi, kar naj bi izhajalo iz dokazila o prenehanju delovnega razmerja B. d.o.o. z dne 13. 12. 2013. V dokončni odločbi tožene stranke z dne 22. 1. 2015 je toženec navedel, da iz podatkov v dosjeju izhaja, da je delodajalec zavarovancu odpovedal delovno razmerje brez pridobitve mnenja o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga poda Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec brez privolitve zavarovanca, zavarovancu ni mogel zakonito odpovedati delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V takem primeru je potrebno upoštevati ureditev v 102. in 103. členu ZPIZ-1, kjer je pravno urejen položaj, ko delodajalec delovnemu invalidu ne more zagotavljati pravic iz invalidskega zavarovanja v skladu s 101. členom ZPIZ-1, oziroma mu teh pravic ne more več zagotavljati zaradi invalidnosti ali iz poslovnih razlogov. V teh primerih je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 in prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 4. 2014 je razvidno, da je tožniku pogodba o zaposlitvi pri podjetju B. d.o.o. prenehala 10. 7. 2014 iz poslovnih razlogov. Delodajalec pred tem ni pridobil mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva.

10. Kljub formalni pomanjkljivosti postopka, ko delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pridobil ugotovitve komisije, kot določa 103. člen ZPIZ-1, po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoč sklep, da je tožniku delovno razmerje prenehalo „po lastni volji ali krivdi“, kar bi bil razlog za odmero nadomestila v manjšem, 25 % znesku. Iz izvedenega dokaznega postopka pri sodišču prve stopnje ne izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana neodvisno od njegove volje ali krivde. Po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih tudi iz poslovnega razloga, če utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto tudi brez poklicne rehabilitacije.

11. Iz izpovedi delodajalca pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je pri delodajalcu obstajal utemeljen razlog za redno odpoved. Tožnik je bil odpuščen iz poslovnega razloga, delodajalec je opravljal delo za C. kot zunanji izvajalec za odpremo in skladiščenje blaga, kjer je tožnik opravljal delo viličarista. Ko je bilo podjetju D. prodano je novi lastnik odpovedal pogodbo za to skladišče, ki so ga imeli v najemu in podjetje B. obvestil, da se bo konec junija delo v skladišču zaključilo. Gre za poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in v zvezi s tem lahko delodajalec v skladu z 2. točko istega člena, delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Tekom postopka tožena stranka ni zatrjevala, da je bila odpoved pogodbe iz poslovnega razloga neutemeljena, trdila je le, da delodajalčeve opustitve oziroma napaka v postopku, ko razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljala komisija, kot jo določa 103. člen ZPIZ-1 ter tožnikova opustitev, to je njegovo zavestno zamolčanje ob zaposlitvi kot ob prenehanju zaposlitve, da je invalid, pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo po volji in (ali) krivdi.

12. Kot je zapisalo pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 417/2010 z dne 7. 10. 2010 imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, kot to določa 50. člen Ustave RS. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so po prvem odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki se jih lahko odvzame, zmanjša ali omeji le v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. ZDR-1 ureja tako redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo lahko podata delodajalec ali delavec. V obravnavanem primeru nedvomno ni šlo za prekinitev delovnega razmerja po krivdi delavca, saj ni bil podan noben krivdni razlog, ki ga ZDR-1 določa v 3. alineji prvega odstavka 89. člena kot kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ali kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca po 110. členu ZDR-1. Nobenih dokazov ni, da bi bila podana krivda delavca v smislu obstoja utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožniku po prepričanju pritožbenega sodišča delovno razmerje ni prenehalo po njegovi „lastni“ volji.

13. Glede prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom drugače določeno. Volja, da se delovno razmerje odpove, mora biti po prvem odstavku 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) izjavljena tako, da je moč zanesljivo sklepati, da obstoji ter mora biti svobodna in resna. Tožniku je delodajalec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu je to odpoved vročil, ob tem pa ni nikakršnih dokazov, da bi tožnik že pred tem v kakršnikoli obliki resno izrazil voljo, da mu delovno razmerje preneha ali delodajalcu sporočil odpoved, kot določa ZDR-1. ZPIZ-1 ne določa, da je tudi v primeru morebitne nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, postopek ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred arbitražo ali pristojnim delovnim sodiščem kot dopušča tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, kar v danem primeru pomeni, da je upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

14. Tožnik je po prenehanju delovnega razmerja uveljavljal pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje mu je pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tudi priznal in sicer za čas od 11. 7. 2014 do 10. 10. 2014, kar tudi kaže na to, da mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi.

15. Glede na navedeno pravno stališče pritožbenega sodišča je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeniti upoštevajoč 4. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je to storilo tako, da je odločbo tožene stranke (dokončno) z dne 22. 1. 2015 odpravilo in poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke glede samega zneska nadomestila za invalidnost. S prvostopenjsko odločbo je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 193,10 EUR, toženka je pri tem upoštevala, da se nadomestilo za invalidnost po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1 odmeri v višini 25 % odmerjene invalidske pokojnine, pri tem pa se ta odmeri najmanj v višini najnižje pokojnine iz 56. člena ZPIZ-1 upoštevajoč drugi odstavek 96. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZPIZ-1. Tožnikova dejanska pokojninska osnova na dan 4. 2. 2010 je 556,03 EUR, skupni odstotek za odmero znaša 70,5 %, tako da je znesek pokojnine 392,00 EUR. Na dan 4. 2. 2009 znaša tožnikovo nadomestilo za invalidnost, odmerjeno v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 2. alineji tretjega odstavka 94. člena), ker mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde) 243,43 EUR. Upoštevaje vse uskladitve po 4. 2. 2009 (za 1,7 %, 0,2 %, 0,4 % in 0,1 %) pa 249,30 EUR. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče znesek v prvostopenjski odločbi 193,10 EUR nadomestilo in zvišalo na 249,30 EUR.

16. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.