Jedro

Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati.

Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani stroškovni sklep v II. točki izreka sodbe spremeni tako, da se znesek 420,77 EUR zniža na znesek 371,27 EUR.

II. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2016 in sklep št. ... z dne 28. 10. 2015 v delu, s katerim je bila zahteva za ponovno odmero pokojnine zavržena in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 420,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z višino odmerjenih in priznanih stroškov postopka. Potrebno je namreč zmanjšati obveznost vračila stroškov postopka, in sicer za stroške sodne takse v znesku 49,50 EUR. Pri tem se sklicuje na določbo 71. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1, kjer je določeno, da se sodne takse ne plačujejo v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialnega varstva. Tudi predmetni spor je izključno socialne narave, saj se odloča o ponovni odmeri pokojnine, torej o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V teh sporih pa se sodne takse ne plačujejo. Glede na navedeno tožnica ni bila zavezanka za plačilo sodne takse in priglašena sodna taksa tudi ni potreben strošek v smislu 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem stroškovnem delu znesek priznanih stroškov postopka v višini 420,77 EUR zniža na znesek 371,27 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru poudarja, da ji je bilo s plačilnim nalogom naloženo plačilo sodne takse v znesku 49,50 EUR, kar je tožnica 18. 4. 2017 tudi poravnala. To pomeni, da je bila tožnica zavezanka za plačilo sodne takse, že plačana sodna taksa pa je strošek postopka po 155. členu ZPP. V kolikor pa bi sodišče smatralo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, pa tožnica predlaga, da se znesek že plačane takse vrne na račun pooblaščenke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje kršilo določbo 155. člena ZPP v zvezi z 71. členom ZDSS-1. 6. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je namreč podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati.

7. Za takšno dejansko stanje gre tudi v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 28. 10. 2015. Tožnica je namreč v predsodnem upravnem postopku zahtevala revizijo in ponovno odmero pokojnine in sicer na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3. V tem primeru pa gre za sodno socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa upoštevaje 71. člen ZDSS-1 ni taksne zavezanosti. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v drugi zadevi4. Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek 49,50 EUR, ki pa ga glede na že citirano določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa kljub uspehu v sporu o glavni stvari, tudi ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi 71. člena ZDSS-1 v zvezi s 155. členom ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano stroškovno odločitev v prvostopenjski sodbi sodišča (II. točka izreka) spremenilo tako, da je dosojeni znesek 420,77 EUR znižalo na znesek 371,27 EUR.

9. Tožničine zahteve iz odgovora na pritožbo ni mogoče uspešno rešiti v tem pritožbenem postopku. Napako je dolžno odpraviti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti tako, da tožnici vrne znesek, prejet na podlagi nezakonitega plačilnega naloga.

10. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni v ničemer prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Glej Psp 195/2017 z dne 24. 8. 2017.