Jedro

Prištevnost je pravni pojem, zato ocena o tem sodi v pristojnost sodišča in ne morebiti izvedencev psihiatrov. Odrejena naloga sodišča izvedencu ne more biti ocena obdolženčeve prištevnosti, ker gre za pravno vprašanje, na katero mora in lahko odgovori samo sodišče. Naloga izvedenca je torej lahko le ugotavljanje in ocena obdolženčeve zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. In ugotovitev oziroma podaja strokovnega izvida in mnenja prav glede teh okoliščin, je bila naloga obeh izvedencev v obravnavani zadevi, kot to izhaja iz odredb sodišča z dne 12. 5. 2017 in 22. 11. 2017. V skladu z izdanima odredbama, pa sta izvedenca tudi opravila svoji nalogi, saj sta z zapisom, da je bil obdolženi sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno zmanjšana, odgovorila na postavljeno vprašanje sodišča glede teh relevantnih okoliščin, njune strokovne ugotovitve pa so bile podlaga sodišču za oceno obdolženčeve prištevnosti. Glede na takšne enotne ugotovitve obeh izvedencev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila prištevnost obdolženega v času izvršitve kaznivega dejanja zmanjšana, a ne bistveno, te svoje ugotovitve pa je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi tehtno in prepričljivo argumentiralo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega S.J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega S.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 63. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varstveno nadzorstvo za čas enega leta in navodilo, da se zdravi zaradi odvisnosti od alkohola v Psihiatrični bolnišnici, pri čemer lahko sodišče v primeru neizpolnjevanja navodila, pogojno obsodbo prekliče. Odločilo je še, da mora obdolženi po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena tega zakona, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo le-ti v celoti znani, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa tudi stroške njegove zagovornice in stroške pooblaščenke oškodovanke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko T.J. za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v višini 6.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Glede na pritožbeni predlog, je višje sodišče, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, o seji obvestilo obe stranki in zagovornico. Slednja in višja državna tožilka sta se seje udeležili, obdolženi pa kljub izkazanemu vabilu ne, zato je bila seja, v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP, opravljena v njegovi odsotnosti.

4. V skladu z določbami šestega odstavka 378. člena v zvezi z 295. do 297. členom ZKP, je bila javnost na seji izključena, kot že v postopku na prvi stopnji.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po stališču zagovornice je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba v nobenem delu ne vsebuje razlogov odločilnega pomena, to je kako je sodišče ugotovilo, da obdolženčeva prištevnost v času očitanega dejanja ni bila bistveno zmanjšana, temveč le zmanjšana.

7. Vendar zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in konkretne razloge, da je obdolženčevo prištevnost v času očitanega kaznivega dejanja ugotavljajo in ocenjevalo s pomočjo strokovnih ugotovitev dveh izvedencev za medicino - psihiatrijo in na podlagi njunih strokovnih ocen zaključilo, da je bila obdolženčeva prištevnost sicer zmanjšana, vendar ne bistveno. Očitana kršitev torej ni podana.

8. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po pritegnitvi novega izvedenca psihiatra, je po pritožbenih trditvah zagovornice sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo ustavno pravico iz 29. člena Ustave do izvajanja dokazov v njegovo korist. 9. Očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo dokazni predlog zagovornice za določitev novega, še tretjega izvedenca psihiatra, z utemeljitvijo, da sta bila dosedanja izvedenca v svojih mnenjih in tudi neposrednih izpovedbah o obdolženčevi prištevnosti enotna, in da je bilo zato dejansko stanje glede te okoliščine dovolj razčiščeno. Tem razlogom pritrjuje tudi višje sodišče in dodaja, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih, pa je tudi v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi enotnih ugotovitev obeh izvedencev že ugotovilo odločilno dejstvo glede obdolženčeve prištevnosti, je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornice za določitev še tretjega izvedenca.

10. Iz vsebine pritožbenih navedb sicer izhaja nestrinjanje zagovornice s strokovnimi ugotovitvami obeh izvedencev, glede obdolženčeve zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje ter posledično dokazno oceno sodišča glede teh okoliščin oziroma prištevnosti obdolženca. S temi navedbami zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Tudi ta pritožbena graja je neutemeljena. Pravilno sicer zagovornica navaja, da je prištevnost pravni pojem in da ocena o tem zato sodi v pristojnost sodišča in ne morebiti izvedencev psihiatrov. Prav ima, da zato odrejena naloga sodišča izvedencu ne more biti ocena obdolženčeve prištevnosti, ker gre za pravno vprašanje, na katero mora in lahko odgovori samo sodišče. Naloga izvedenca je torej lahko le ugotavljanje in ocena obdolženčeve zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. In ugotovitev oziroma podaja strokovnega izvida in mnenja prav glede teh okoliščin, je bila naloga obeh izvedencev v obravnavani zadevi, kot to izhaja iz odredb sodišča z dne 12. 5. 2017 in 22. 11. 2017. V skladu z izdanima odredbama, pa sta izvedenca tudi opravila svoji nalogi, saj sta z zapisom, da je bil obdolženi sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno zmanjšana, odgovorila na postavljeno vprašanje sodišča glede teh relevantnih okoliščin, njune strokovne ugotovitve pa so bile podlaga sodišču za oceno obdolženčeve prištevnosti.

12. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da izvedenca na neposrednem zaslišanju nista znala pojasniti razlike med zmanjšano prištevnostjo in bistveno zmanjšano prištevnostjo, saj sta bila pri oceni obdolženčeve zmožnosti razumevanja svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje enotna, da na te okoliščine vpliva več dejavnikov in ne le stopnja alkoholiziranosti obdolženca v času izvršitve dejanja. Kot je povedal izvedenec dr. K., ljudje različno odreagirajo na uživanje alkohola, tako imenovana toleranca ni enaka pri vseh, pomembno je tudi ali pijemo s hrano ali brez hrane in cel sklop nekih dejavnikov, ki vplivajo na opitost, zato so tabele o stopnjah alkoholiziranosti in vplivu na posameznikovo obnašanje in odzivanje, le splošni kriteriji, vse ostalo pa je individualni odziv. Pomemben dejavnik za obravnavanega obdolženca je, da gre za duševno zdravo osebo, brez prisotnosti akutne faze katerekoli druge duševne motnje v ozadju, ki bi lahko privedla do nekih bistvenih sprememb. Enake ugotovitve izhajajo tudi iz izpovedbe izvedenca P., da je torej poleg stopnje alkoholiziranosti pomembna tudi osebnost preiskovanca in obstoj morebitne duševne bolezni ali duševnih motenj, ki pa jih pri obravnavanem obdolžencu ni ugotovil. Na oceno razumevanja dejanja in obvladovanja ravnanja vpliva tudi telesna teža ter dejstvo, da je obdolženec vajen alkohola, zato vse ugotovljene okoliščine, ob upoštevanju najvišje ugotovljene stopnje oziroma koncentracije alkohola v krvi obdolženca v vrednosti 2,07 g/kg, ne spreminja ocene, da je bila obdolženčeva zmožnost obvladovanja svojega ravnanja zmanjšana, a ne bistveno. Glede na takšne enotne ugotovitve obeh izvedencev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila prištevnost obdolženega v času izvršitve kaznivega dejanja zmanjšana, a ne bistveno, te svoje ugotovitve pa je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi tehtno in prepričljivo argumentiralo. Pritožbene navedbe zagovornice, ki tej dokazni oceni sodišča nasprotujejo, so torej neutemeljene.

13. Po mnenju zagovornice je višina določene zaporne kazni obdolžencu, glede na njegovo nekaznovanost in akutni alkoholni opoj v kritičnem času, prestroga. Višje sodišče se z njo ne strinja, temveč nasprotno ugotavlja, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za spremembo višine določene zaporne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih ga je storil, njegove dosedanje nekaznovanosti in dejstvu, da skrbi za mladoletnega otroka, izreklo zgolj kazensko sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere mu je določilo povsem primerno višino zaporne kazni, v spodnji meji predpisane za očitano kaznivo dejanje. Ob tem je obdolžencu utemeljeno izreklo tudi varstveno nadzorstvo in ob soglasju obdolženca tudi navodilo, da se zdravi zaradi odvisnosti od alkohola v Psihiatrični bolnišnici.

14. Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, z navedbami, da obdolženec takšnega finančnega bremena ob upoštevanju višine njegove bruto mesečne plače, kot tudi plače njegove zunajzakonske partnerke, ne zmore. Vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejstvu, da je obdolženec zaposlen, pravilno odločilo o dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa bo lahko sodišče prve stopnje na njegov predlog s posebnim sklepom odločilo o morebitni oprostitvi, odložitvi plačila ali plačila teh stroškov v obrokih. Tak predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče (četrti odstavek 95. člena ZKP).

15. Po obrazloženem in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife.