Jedro

Toženka pravnorelevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev v zavrnilnem delu oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika do določenega časovnega obdobja priznala že tožničinemu očetu. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnica upravičena do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je vlagatelj bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem ali invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Izrek

Tožbi se ugodi, 3. točka izreka sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-26/2020/7 z dne 22. 12. 2020 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom priznala tožnici status bivše politične zapornice (tč. 1 izreka) in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 (tč. 2 izreka), zahtevo tožnice za priznanje statusa bivše politične zapornice in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 8. 1945 do 6. 8. 1960 pa je zavrnila (tč. 3 izreka) in sklenila, da v postopku niso nastali posebni stroški (tč. 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica zahtevala status in pravico do odškodnine, ker je bil njen oče A. A. domobranec, zaradi česar je bil leta 1945 tri mesece zaprt v zaporu Šentvid pri Ljubljani. Zaradi stigme domobranstva je trpela celotna družina, bili so ponižani in zasramovani. Toženka je iz vpogleda v svoj arhiv ugotovila, da je Komisija s sklepom št. 130-382/2015 z dne 22. 11. 2006 tožničinemu očetu že priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzetja prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 in vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Tožničini vlogi je bilo delno ugodeno ob sklicevanju na določila Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), njena zahteva pa je bila v ostalem zavrnjena, ker so status in pravice, ki iz tega izhajajo, že bili priznani tožničinemu očetu do 10. 8. 1945, otroci pa delijo usodo svojih staršev, zato tožnici ni bilo mogoče priznati statusa in pravic dlje kot do tega datuma.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu, in sicer zoper tretjo točko izreka. Navaja, da izpodbijani sklep nima obveznih sestavin, ki jih mora vsebovati v skladu s 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pomanjkljiva je obrazložitev toženke, saj ni razvidno, zakaj in na kateri pravni podlagi je tožničino zahtevo zavrnila, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Ne strinja se, da je podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sklep, ki se nanaša na njenega očeta. Toženka v zahtevi navedenih dejstev sploh ni preučila in se do njih ni opredelila. Izpostavlja tudi, da je izrek izpodbijanega sklepa sam s seboj v nasprotju, saj se tožnici sprva status priznava brez kakršnekoli časovne omejitve (tč. 1 izreka), nato po se ji v zavrnilnem delu status odreka za tam opredeljeno časovno obdobje (izpodbijana tč. 3 izreka). Tožnica se sklicuje tudi na načelo enakosti in terja zase enakovrstno odločitev, kot je je bila deležna polsestra moža pokojne tožničine sestre, B. B., v zvezi s čimer sodišču tudi predloži sklep o priznanju statusa in pravice do odškodnine ter vštetju v pokojninsko dobo, ki je bil izdan dotični fizični osebi. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. Toženka je v odgovoru nasprotovala navedbam tožbe in vztrajala pri odločitvi. Poudarila je, da odloča na podlagi ZPKri in ne na podlagi Zakona o plačilu žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Poudari še, da odločitev v eni zadevi, čeprav so bile dejanske okoliščine precej enake, ne more biti avtomatično in neposredno uporabljiva v drugi zadevi, saj gre za drugačno dejansko stanje.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po 10. členu ZPKri komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Upravičena oseba po tem zakonu je bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Če je upravičena oseba iz prejšnjega odstavka umrla pred vložitvijo zahteve, sme zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi. Če ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi iz 1. člena ZPKri izhaja, da ureja pravice bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Po sodni praks1 v tem zakonu ni pravne podlage za priznanje statusa političnega preganjanca oziroma status svojca pokojnega političnega zapornika.

7. Relevantna dejstva za odločitev so torej, ali je prosilec bivši politični zapornik ali svojec žrtve, ki ji je bilo življenje protipravno odvzeto. Če je ugotovljeno, da izpolnjuje katerega od teh pogojev, je treba zahtevi ugoditi, sicer pa jo zavrniti. Sodišče pri tem opozarja, da je v primeru, ko toženka sprejme odločitev v enostopenjskem postopku, potrebna še dodatna skrbnost pri pravilni in popolni ugotovitvi dejstev, pomembnih za odločitev, saj dokaznega postopka in razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ2. Dejanskega stanja tudi ne more dopolniti sodišče, saj bi bila s tem kršena pravica stranke do pravnega sredstva, v tem primeru do tožbe.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravnorelevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev v zavrnilnem delu oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika do določenega časovnega obdobja priznala že tožničinemu očetu. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnica upravičena do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je vlagatelj bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora torej, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je bila tožnica politični zapornik oziroma svojec osebe, ki ji je bilo življenje protipravno odvzeto, ali pa teh pogojev ne izpolnjuje. Tozadevno je sodišče v tej zadevi odločilo ob upoštevanju že predhodno zavzetih stališč v sodbi I U 197/2021, ki je bila izdana v povezani zadevi.

9. Sodišče tožnici pritrjuje tudi glede izpostavljenega notranjega nasprotja v izreku izpodbijanega sklepa, saj se tožnici status najprej (časovno neomejeno) priznava (tč. 1 izreka), nato po se ji v zavrnilnem delu status in pravica do odškodnine za čas od 11. 8. 1945 do 6. 8. 1960 odrekata (izpodbijana tč. 3 izreka), kar je tudi po presoji sodišča kontradiktorno.

10. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt v napadenem delu odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

11. Tožnica povračila stroškov upravnega spora ni zahtevala.

1 I Up 771/2002, I Up 611/2002, I U 6/2004. 2 Glej III U 144/2017.