Jedro

Za zakonitega zastopnika se tudi v primeru, če je v zvezi z njegovim imenovanjem spor, šteje oseba, ki je kot zastopnik društva vpisana v register.

Pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri oblikovanju kondikcijskega zahtevka, ki ga je uveljavljala zoper izvajalca, vezana na določila glede cene iz gradbene pogodbe, niso utemeljene, saj je bila gradbena pogodba razvezana. Z razvezo gradbene pogodbe pa je tožnica zoper izvajalca pridobila kondikcijski zahtevek (tretji odstavek 190. člena OZ). Če se je tožnica kljub svojemu obračunu vrednosti dejansko opravljenih del izvajalca, po katerem je bil znesek preplačila za dejansko opravljena dela izvajalca višji od zneska, ki ga je terjala od izvajalca, s katerim je sklenila sodno poravnavo, je tožnica tista, ki si je s takšnim ravnanjem sama povzročila zatrjevano škodo. Posledično pa je vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem toženca izključena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 23.229,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2013 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.193,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je stališče sodišča, da je bila z gradbeno pogodbo dogovorjena samo skupna cena in ne cena na enoto. V pogodbo je bila res vpisana samo vsota, vendar to ne pomeni, da ni bila dogovorjena tudi cena po enoti. V nasprotju s pogodbo in predloženo dokumentacijo je ugotovitev sodišča, da je bil izvajalec dolžan za pogodbeno ceno zgraditi objekt in opraviti druga gradbena dela ne glede na potrebne količine. Izvajalec je bil dolžan izvesti samo tista dela, ki so bila zajeta v ponudbi, in tistih količinah, ki so bile tam navedene, za presežke pa bi moral dajati dodatne ponudbe, kar je razvidno tudi iz listin. To, da niso bila opravljena vsa dogovorjena dela, še ne pomeni, da niso bila opravljena nikakršna dela, pač pa je bila opravljena delna izpolnitev, ki jo je bil tožnik tudi dolžan plačati. Ceno za te delne izpolnitve določa pogodba, ki jo je sklenil toženec. Pogodba ni v celoti prenehala, še zlasti ni prenehala v delu, v katerem so bile določene cene. Napačno je stališče sodišča, da bi moral tožnik prikrajšanje iztožiti od izvajalca ter očitek, da ne bi smel pristati na izračun izvajalca, saj ni imel druge možnosti, kot da je ceno posameznih del (na enoto) ovrednotil po višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo. Razliko med pogodbeno dogovorjeno ceno in pošteno vrednostjo (torej nastalo škodo) pa je mogoče uveljaviti samo od toženca. Sodišče hkrati očita tožnici, da ni konkretizirala, kako je neizročitev gradbene dokumentacije povezana s škodo, hkrati pa izvaja, kako bi moral tožnik ugotavljati dejansko vrednost del. Vzročna zveza je vzpostavljena prav v tem obsegu, ker tožnica ni razpolagala z dokumentacijo, ki bi jo moral zagotoviti toženec, je bilo njeno pogajalsko izhodišče šibko. Prav tako pritožnica z obširnimi razlogi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca pri sklepanju gradbene pogodbe ni bilo protipravno. Glede tega izpodbija tudi zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje članov upravnega odbora, prič T., H., V., D. in G. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič D. in Ž. ter zaslišanje cenilca I. Pritožba izpostavlja, da je bil toženec tisti, ki se je še pred postopkom zbiranja ponudb odločil, da bo izvajalec del po gradbeni pogodbi družba U., d.o.o., o čemer se sodišče ni izjasnilo. Prav tako je neutemeljeno očitalo tožnici, da ni konkretizirala svoje trditve, da toženec ni storil ničesar za izterjavo dolga. V zvezi z obstojem odgovornosti toženca je sodišče napačno uporabilo 17. člen Statuta tožnice, saj je odgovornost toženca za sklenitev gradbene pogodbe podana na podlagi 17. in 19. člena Statuta. Glede protipravnega ravnanja toženca je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako je sodišče napačno povzelo navedbe tožnice glede toženčevih pooblastil o določanju nalog komisiji ter je napačno ugotovilo, da tožnica ni prerekala prehoda odgovornosti toženca na tretje osebe.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala. V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2018 pa je pritožbenemu sodišču sporočila, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1409/2015 z dne 10. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2223/2017 z dne 21. 3. 2018 odločeno, da sta bila odločba disciplinske komisije 1. stopnje. št. 1-2/6 - 2014 z dne 2. 6. 2014 in sklep disciplinske komisije z dne 13. 11. 2014, s katerim je bil toženec iz tožnice trajno izključen, razveljavljena, zaradi česar se postavlja vprašanje zakonitosti zastopanja tožnice v postopku, saj E. D. zakonitega pooblastila za zastopanje tožnice ni mogel podeliti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistveno kršitev določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej, če je stranko, ki je pravna oseba, zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Ker se kot zakonitega zastopnika tudi v primeru, če je v zvezi z njegovim imenovanjem spor, šteje oseba, ki je kot zastopnik društva vpisana v register1, tožnico pa je v postopku zastopal E. D., ki je bil na podlagi začasne odločbe Upravne enote ... (A94) določen za začasnega zastopnika in v register vpisan kot zastopnik društva (A95 in A99), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnica v tem postopku pravilno zastopana. E. D. je kot zastopnik za zastopanje tožnice v pravdnem postopku veljavno pooblastil pooblaščenko (pooblastilo v prilogi A1, A97 in A98).

6. Tožnica od toženca vtožuje plačilo odškodnine 23.229,25 EUR. Trdi, da ji je škoda nastala zato, ker je toženec, ko je bil predsednik tožnice, z družbo U., d.o.o., sklenil Gradbeno pogodbo št. 00-0000-OVI (v nadaljevanju gradbena pogodba), katere predmet je bila izvedba gradbenih del rekonstrukcije in dozidave poslovnega objekta tožnice v Vodicah. Ob sklenitvi pogodbe je tožnica izvajalcu plačala avans v višini 92.917,00 EUR. Tožnica trdi, da v postopku izbire izvajalca ni bil izbran najugodnejši ponudnik, cena, ki je bila določena v gradbeni pogodbi, pa je bila za 25% previsoka, zaradi česar je tožnici zaradi sklenitve pogodbe nastala škoda 23.229,25 EUR.

7. V zvezi z gradbeno pogodbo je sodišče prve stopnje, kar med strankama ni bilo sporno, ugotovilo, da dogovorjena dela niso bila izvedena v celoti, saj je izvajalec z deli prenehal, tožnica pa opravljenih del ni prevzela. Na podlagi določila gradbene pogodbe, ki je v 4. členu izrecno določala rok, do kdaj bo izvajalec pogodbena dela dokončal, poziva tožnice na vračilo že plačane akontacije in vložene tožbe pred Okrajnem sodišču na Vrhniki, ki jo je tožnica zoper izvajalca vložila zaradi vračila preplačila ter okoliščine, da tožnica izvedenih del ni prevzela, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do razveze gradbene pogodbe. V skladu z določilom 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč v primeru, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je ne izpolni, pogodba razvezana že po samem zakonu. Zato so pritožbene navedbe, ki navedeni materialnopravni zaključek izpodbijajo, neutemeljene.

8. V skladu z določilom drugega odstavka 111. člena OZ ima v primeru razveze pogodbe stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožnica je vrnitev preplačila dejansko opravljenih del s strani izvajalca zahtevala v pravdi P 46/2015 pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, in sicer je od izvajalca zahtevala vračilo 13.596,02 EUR, za kar se je z izvajalcem tudi sodno poravnavala, medtem ko v tej pravdi trdi, da njena škoda zaradi sklenitve gradbene pogodbe znaša 23.229,25 EUR. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri oblikovanju kondikcijskega zahtevka, ki ga je uveljavljala zoper izvajalca, vezana na določila glede cene iz gradbene pogodbe, niso utemeljene, saj je bila gradbena pogodba razvezana. Z razvezo gradbene pogodbe pa je tožnica zoper izvajalca pridobila kondikcijski zahtevek (tretji odstavek 190. člena OZ). Če se je tožnica kljub svojem obračunu vrednosti dejansko opravljenih del izvajalca, po katerem je bil znesek preplačila za dejansko opravljena dela izvajalca višji od zneska, ki ga je terjala od izvajalca, s katerim je sklenila sodno poravnavo, je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica tista, ki si je s takšnim ravnanjem sama povzročila zatrjevano škodo. Posledično pa je vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem toženca izključena.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med tožnico in izvajalcem U., d.o.o., prišlo do razveze gradbene pogodbe, so posledično nerelevantne pritožbene navedbe o tem, kakšna so bila določila gradbene pogodbe o pogodbeni ceni. Če je pogodba razvezana, njena določila prenehajo veljati, kar se nanaša na vsa pogodbena določila, tudi na določila glede pogodbene cene. Pa tudi sicer so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, kakšna vrsta cene je bila določena v gradbeni pogodbi, neutemeljene. Iz 2. člena gradbene pogodbe namreč izhaja, da sta pogodbeni stranki vrednost vseh pogodbenih del ocenili na 185.834,00 EUR, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila z gradbeno pogodbo dogovorjena skupaj dogovorjena cena. Ne drži očitek pritožbe, da iz gradbene pogodbe izhaja določitev cene na enoto. Navedeno ne izhaja niti iz gradbene pogodbe, kot tudi ne, kar trdi pritožnica, iz ponudbe izvajalca (A7), saj je izvajalec U., d.o.o., v ponudbi postavil enotno ceno brez specifikacije vrednosti posameznih del. 10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med ravnanjem toženca in škodo, ki jo v tožbi zatrjuje tožnica, ni izkazana, je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem cenilca I., saj se navedeni dokazni predlog nanaša na višino škode. Glede na to, da je tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že pred sklenitvijo sodne poravnave v zadevi P 45/2015 marca 2016 razpolagala z obračunom, po katerem je vrednost dejansko opravljenih del znašala 55.249,07 EUR (avans tožnice je znašal 92.917,00 EUR), so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo pogajalsko izhodišče tožnice v pravdnem postopku P 45/2015 slabše zato, ker ni razpolagala z dokumentacijo, ki bi jo moral zagotoviti toženec. Tožnica je že v tožbi v pravdni zadevi P 45/2015 (A36) sama trdila, da je dela izvajalcu U., d.o.o., preplačala za višji znesek, kot ga je od njega s tožbo vtoževala, in sicer mu je po lastnih navedbah preplačala 37.667,03 EUR. V tožbi (A36) se je sklicevala na podatke gradbene knjige. Zato ne drži navedba pritožnice, da je bila tožnica ob sklepanju sodne poravnave v slabšem položaju, ker ni razpolagala z gradbeno dokumentacijo.

11. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem prič E. D. in D. Ž. glede spornega predmeta v postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki P 46/2015, saj je sodišče prve stopnje vsebino spornega predmeta med tožnico in izvajalcem U., d.o.o., ugotovilo že na podlagi listinskih dokazil, in sicer tožbe tožnice v prilogi A36. 12. V skladu z določilom 131. člena OZ je odškodninska odgovornost podana, če so kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravnost ravnanja, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode. Ker je v obravnavanem primeru nastanek zatrjevane škode s svojim ravnanjem povzročila tožnica, vzročna zveza med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo tožnice ni podana. Čim pa ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ne obstoji, zahtevek tožnice iz naslova odškodninske odgovornosti toženca ni utemeljen. Ker tako že neobstoj ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (131. člen OZ) utemeljuje pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka, posledično pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki obširno grajajo zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženca, ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej sklep I Up 33/2009.