Jedro

Samoprijava na policiji, ki ni dana na pobudo policije, je dovoljen dokaz.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zviša na 5 (pet) let. II. Pritožba zagovornikov obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo pripor od 28. 9. 2016 od 8.15 ure do 30. 3. 2017 do 12. ure in hišni pripor od 30. 3. 2017 od 12. ure dalje. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun. Nadalje je odločilo, da je obtoženi dolžan na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovancu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 2.504,18 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo.

1. Zoper sodbo so vložili pritožbo: - višja državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu izreče kazen sedem let zapora; - zagovorniki obtoženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

2. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženca, ki so predlagali zavrnitev pritožbe.

3. Delno je utemeljena le pritožba državne tožilke.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolnoma ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in napravilo pravilne dokazne zaključke. Na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev je utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu kaznivo dejanje dokazano tako po objektivni kakor tudi po subjektivni plati.

K pritožbi zagovornikov

5. Pritožniki zatrjujejo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je bila izjava o obtoženčevem namenu pridobljena v nasprotju s četrtim odstavkom 148. člena ZKP oziroma v nasprotju z jamstvi, ki izhajajo iz privilegija zoper samoobtožbo in ker sodba temelji na dokazu, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti. Pritožniki namreč zatrjujejo, da se izpodbijana sodba v točki 24 obrazložitve opira na dejstvo, da naj bi se obtoženi samoprijavil na način, da je on tisti, ki je namerno zbil župana na kolesu in da se je šel prijavit zato, da bo policiji olajšal delo, pri čemer pritožniki grajajo razloge izpodbijane sodbe, ki ocenjuje izpovedbo B. B. kot verodostojno. Pritožniki zatrjujejo, da je B. B. v trenutku ko je podal obdolženi samoprijavo in ko mu je zgolj rekel "da je on tisti, ki je kolesarja povozil" nedvomno vedel, da zoper osumljenca obstojijo utemeljeni razlogi za sum in bi mu moral dati ustrezni pravni pouk v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. Takšno razlogovanje pritožnikov je zmotno. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da uradni zaznamek z dne 28. 9. 2016, ki se v spisu nahaja na list. št. 5, ne predstavlja dokaza, ki bi moral biti izločen iz spisa. Tekom predmetnega postopka je bilo namreč že odločeno o tem, da samoprijava obdolženca ne predstavlja dokaza, ki bi ga bilo potrebno izločiti. Ustava v 29. členu zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. V skladu s 4. alinejo tega člena mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznate krivde (privilegij zoper samoobtožbo). Privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj bo kazenski postopek formalno uveden (tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011). Bistvo je osredotočenost suma na določeno osebo, torej ko policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, ji mora preden začne od nje zbirati obvestila, dati pravni pouk, ki vsebuje pravico do molka (četrti odstavek 148. člena ZKP). Samoprijava kaznivega dejanja, ki ni posledica kakršnekoli policijske prisile, zagotovo ni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločati (tako tudi sodba VS RS XI Ips 40885/2016 z dne 27. 10. 2016). Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da je priča B. B. o okoliščini zapisa navedene izjave ves čas postopka izpovedoval enako. Pred preiskovalno sodnico je izpovedal, da je ob 07.29 uri od OKC prejel obvestilo, da je na stari cesti prišlo do prometne nesreče med voznikom osebnega vozila in kolesarjem in da je voznik osebnega vozila odpeljal s kraja, o čemer je obvestil patruljo. Nato je na policijsko postajo prišel obtoženi in rekel: "Prišel sem se prijavit, jaz sem tisti, ki je namerno zbil župana na kolesu." Priča ga je nato napotil v prostor za razgovore s pojasnilom, naj počaka. Tudi na glavni obravnavi je priča vztrajal pri tej izpovedbi in ponovno potrdil, da je obdolženi vstopil na policijsko postajo in rekel: "Prišel sem se prijavit, jaz sem tisti, ki je namerno zbil župana na kolesu. Prišel sem se prijavit, da vam olajšam delo, da me ne boste iskali". Pri svoji izpovedbi je priča vztrajal tudi po opravljenem soočenju z obtoženim. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve navedlo določne razloge, zakaj ocenjuje, da je izpovedba B. B. bolj verodostojna kot zagovor obtoženca in te razloge sprejema tudi sodišče druge stopnje. Glede na povedano, je zaključek izpodbijane sodbe, da izjava, ki jo je podal obtoženi policistu B. B. ni bila pridobljena v nasprotju s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, pravilen in posledično zatrjevana kršitev iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Pritožnik brezuspešno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obtoženčevo sposobnost razumevanja okolice in svojega ravnanja, ugotovilo nepopolno ter da je zaradi tega, ker je dve različni stališči izvedenk simultano povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je o odločilnem razlogu navajalo dejstva, ki so si medsebojno nasprotna. Sodišče prve stopnje je v točkah 29 do 43 navedlo določne razloge o tem, zakaj zaključuje, da je bil obtoženi v času izvršitve kaznivega dejanja v stanju, ki ga opredeljuje tretji odstavek 29. člena KZ-1, torej v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Razloge izpodbijane sodbe glede tega vprašanja, sprejema tudi sodišče druge stopnje. Navedbe pritožnikov, da obtoženi v času izvršitve očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja, predvsem ne konkretizirajo, saj zgolj navajajo zakonske določbe o prištevnosti ter teoretična izhodišča o prištevnosti storilca. Pritožniki ponujajo svojo dokazno oceno in s citiranjem zgolj posameznih del izvedeniških mnenj D. D. in E. E., drugačne dokazne ocene, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje ne morejo doseči. 7. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožnikovih izvajanj, da gre pri izvedeniškem mnenju dr. F. F. in pri izvedeniškem mnenju dr. D. D. za dve različni stališči, ki ju je sodišče prve stopnje zgolj simultano povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Izvedenka dr. F. F. je ugotovila, da obtoženi trpi zaradi hude anankastične nevroze in osebnostnih motenj anankastičnega in narcisoidnega tipa. Iz mnenja te izvedenke še izhaja, da je šlo pri predmetnem kaznivem dejanju za načrtovano aktivnost, ki jo je dolgo pripravljal in izvedel vsaj približno v skladu z načrtom. Svoje ravnanje pa je v trenutkih pred nesrečo vendarle omejil, tako da je omejil posledice svojega dejanja z zmanjšanjem hitrosti. Prav tako tudi ni izpeljal načrtovanega nastopa pred javnostjo, kar kaže na to, da se je obvladoval. Izvedenka je na glavni obravnavi svoje mnenje dopolnila s tem, ko je pojasnila, da anankastična nervoza pomeni prisilne misli in dejanja, ki jih spremlja visoka stopnja tesnobe. Izpovedala je, da je obtoženi vedel kaj dela, da se je poskušal obvladovati in se je obvladoval toliko, da ni naredil hujše škode, pri čemer je še vedno uporabljal neke zavore. Na izrecno vprašanje državne tožilke pa je navedla, da je bila zmožnost obvladovanja bistveno okrnjena. Iz izvedeniškega mnenja dr. D. D. pa izhaja, da je pri obtožencu podana osebnostna motnja z značilnostmi paranoidne obsesivno kompulzivne in shizoidne motnje. Izvedenka ugotavlja, da je obtoženčev stik z realnostjo ohranjen in da je bil v trenutku izvršitve kaznivega dejanja obtoženi sposoben razumeti pomen svojega ravnanja, sposobnost obvladovanja pri obtožencu pa je bila bistveno zmanjšana. Dr. D. D. se je zaslišana na glavni obravnavi tudi opredelila do ugotovitev izvedenke F. F., pri čemer je pojasnila, da gre v bistvu za isto motnjo, kot jo je ugotovila F., saj kar se tiče klasifikacije in izpolnjevanja klasifikacijskih kriterijev po veljavni mednarodni klasifikaciji zdravstvenih motenj, pri čemer je izraz anankastičen star izraz za obsesivno kompulzivno motnjo, ki pa se uradno ne uporablja več. Ob analizi obeh mnenj je torej potrebno ugotoviti, da ne gre za različni mnenji, v posledici česar pritožnik zmotno zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Upoštevajoč dejstvo, da je izvedenka D. k izdelavi mnenja pritegnila tudi izvedenca psihologa pa je njeno mnenje bolj poglobljeno, bolj natančno, hkrati pa se ne razlikuje od mnenja izvedenke F., kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo.

8. Pritožniki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec dejanje storil z direktnim naklepom, saj meni, da ni dokazano, da bi ob svojem ravnanju ravnal naklepno.

9. Prepričljivi in dokazno podprti so zaključki izpodbijane sodbe, da je obtoženi ravnal z direktnim naklepom. Pritožniki navajajo, da element pospeševanja pred trčenjem ni dokazan ter ponavlja obtoženčev zagovor, da je šlo za povsem normalno pospeševanje. Kot že rečeno se s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožnik ponuja svojo dokazno oceno in ostajajo na ravni pavšalnega zatrjevanja, da obtoženi ni pospeševal. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da že sam način izvršitve kaznivega dejanja izkazuje, da se je obtoženi zavestno odločil, da bo na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe, trčil v oškodovanca z namenom, da mu odvzame življenje. Obtoženi se je namreč na dejanje pripravil. Počakal je, da je zagledal oškodovanca na kolesu, zapeljal proti njemu, namerno pospešil hitrost in namerno trčil v oškodovanca, po trku hitrosti namerno ni zmanjšal, tako da je oškodovanca trideset metrov peljal na pokrovu, dokler slednji ni padel iz avtomobila. Dejstvo, da je obtoženi namerno pospešil izhaja tako iz izpovedbe oškodovanca, ki je na glavni obravnavni povedal, da je v bližini X. zaslišal za seboj kar precejšen hrup avta, ki pospešuje, zato je tudi sam pospešil in pogledal na merilec hitrosti, hkrati pa se je tudi umaknil na desno stran cestišča. Oškodovanec je sicer pred preiskovalnim sodnikom izpovedal, da se je peljal s kolesom proti službi, pripeljal se je do X., nato pa se ne spominja ničesar, saj se je predramil šele v reševalnem vozilu. Vendar pa je oškodovanec na glavni obravnavi pojasnil razloge za spremembo svoje izpovedbe. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe glede ocene verodostojnosti oškodovanca. Slednji je namreč izpovedal, da je bil dogodek zanj stresen, da je tri mesece po dogodku pretežno ležal in se je šele kasneje kakšno stvar spomnil. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpovedba oškodovanca potrjena tudi z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke G. G. Slednji je ugotovil, da je obtoženi vsekakor pospeševal pred trčenjem in to realno na poti okoli 70 metrov in da voznik zanesljivo ni zaviral oziroma zmanjševal hitrosti po trčenju. Iz njegovega mnenja, ki ga je podal na glavni obravnavi tudi izhaja, da je bil oškodovanec usmerjen v desno. Da je obtoženi pred trčenjem pospeševal, pa izhaja tudi iz izpovedbe H. H., ki je izpovedal, da je slišal pok in pospeševanje vozila. Glede na povedano zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Brezuspešno pritožniki v pritožbi pojasnjujejo, kaj naj bi obtoženi z rokopisom hotel povedati. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe razvidne iz točke 27, da listinski dokazi potrjujejo cilj, ki ga je obtoženi s svojim ravnanjem zasledoval, torej da bo "udaril nazaj", da se je pripravljen ločiti od dosedanjega družinskega življenja, s čimer je še dodatno potrjen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom.

K pritožbi državne tožilke

11. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji, katero pritožnica izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za zvišanje zaporne kazni obtožencu. Pritrditi je pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam in premajhno težo številnim obteževalnim okoliščinam. Pritožnica utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo dati načinu izvršitve kaznivega dejanja. Obtoženi se je namreč na dejanje dalj časa pripravljal, saj je natančno vedel, kdaj in po kateri cesti hodi oškodovanec v službo. Oškodovanca je čakal na parkirnem prostoru, nato pa speljal in pospeševal ter ga zadel z avtomobilom, pri tem pa ni zaviral in kljub temu, da je oškodovanec padel na vetrobransko steklo, hitrost še pospešil in brez ustavljanja odpeljal naprej. Ustavil pa se tudi ni niti potem, ko je oškodovanec padel z vozila, pač pa je odpeljal dalje, ne da bi preveril, kaj je z oškodovancem in mu nudil pomoč. Vse izpostavljene okoliščine kot tudi dejstvo, da se je obtoženi na dejanje pripravljal dalj časa in ga tudi skrbno načrtoval, narekujejo ugoditev pritožbi državne tožilke in zvišanje kazni na pet let zapora. Olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni in je zato uporabilo omilitvena določila, torej, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da z oškodovancem ni imel osebnega konflikta, da je dejanje ostalo pri poskusu, ter da ni storil nobenega dodatnega manevra v smeri dokončanja kaznivega dejanja, pa niso tiste tehtne olajševalne okoliščine, ki bi ob izpostavljenih obteževalnih okoliščinah opravičevale uporabo omilitvenih določil in izrek kazni tri leta zapora. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in obtožencu izrečeno kazen zvišalo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

12. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po 383. členu ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku v škodo obtoženca, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Čeprav obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz vsebinsko enakih razlogov, kot jih je v zvezi z oprostitvijo navedlo že prvostopenjsko sodišče.