Jedro

Tožnica je kot upravljalka javnega vodovoda in oseba, ki glede na vsebino Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini M. vodi kataster javnega vodovoda in ostale evidence, dolžna osebi, ki se želi priključiti na javni vodovod, dati pravilne podatke o lokaciji bodočega priključka. Vendar pa je tožnica to dolžnost v konkretnem primeru izpolnila s tem, ko je tožencu dala podatek kot je bil vpisan v katastru oziroma njeni evidenci na podlagi geodetskega posnetka, ki ji ga je posredoval pravni prednik toženca kot investitor. Normativna ureditev tožnici nalaga le dolžnost ustvarjati zbirko podatkov, ne pa tudi preverjanja prejetih podatkov.

V pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38510/2017 z dne 5. 5. 2017; II. ugotovilo obstoj terjatve tožnice v višini 850,82 EUR s pripadki; III. ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženca ne obstoji; IV. tožencu naložilo, da tožnici plača 850,83 EUR s pripadki ter V. da ji plača 480,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec. Izpodbija odločitev v točkah III, IV in V sodbe. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in storilo kršitve postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve in zahtevek tožnice zavrne.

Vztraja, da je tožnica pri vpisovanju podatkov v kataster javnega vodovoda dolžna preverjati njihovo pravilnost. Upravljalec vodovoda je namreč dolžan uporabnikom posredovati (točne) informacije o lokaciji priključka na javni vodovod, saj od uporabnikov ni mogoče zahtevati, da priključek iščejo s prekopavanjem svoje in javne površine. Tožnica je omenjeni del priključka prevzela v uporabo in ga vpisala v register, od vpisa dalje pa se odgovornosti za pravilnost podatkov ne more izmikati. Iz tega razloga je nepomembno, kako je tožnica prišla do podatkov o lokaciji konca slepe cevi. Točko priklopa je tožnica sama določila. Soglasje, ki je bilo izdano 24. 2. 2009 M. T., se sklicuje na idejno zasnovo tehnične gradbene dokumentacije Arhitekturnega biroja O. in E. Iz gradbenega dovoljenja, katerega del je tudi zbirna karta komunalnih vodov, so vidne koordinate priključka, kot ta izhaja iz projekta za vpis v uradne evidence iz leta 2004. Lokacija priključka je bila izdelana in vrisana v javne evidence že leta 2004. Tedaj je bila infrastruktura (vključno s slepo cevjo) prenesena v upravljanje tožnice, narejen pa je bil tudi posnetek. Pravna prednica tožnice ni mogla brez soglasja Občine prekopavati občinske ceste in zgraditi slepega voda. Investitorju je bilo soglasje za priklop dano prav na sporni lokaciji. Ta lokacija pomeni predviden priključek, ne pa njegov konec. Iz teh razlogov je napačno tudi stališče sodišča, da tožnici ni mogoče očitati odgovornosti za napačno odkazovanje mesta izkopa. Tožnica bi toženca morala obvestiti vsaj o tem, da lokacija izkopa morda ni točna. Stališče, da je toženec kasneje kopal na lastno pest, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Opozarja na izpovedbo priče Stražar in vsebino dopisa z dne 6. 1. 2017. V kolikor bi bila slepa cev izvedena zasebno in brez nadzora upravljalca, tožnica na ta del cevi priklopa ne bi smela dovoliti. Drugačen zaključek postopka, ki temelji na očitno potrebam postopka prirejenih izpovedbah prič, predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če stranka ne soglaša z dokazno oceno zaslišanih prič in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi lahko šlo za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. To pa v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog.

7. Tudi z nekaterimi drugimi pritožbenimi navedbami (na primer o sporni slepi cevi, o izdanem soglasju ter gradbenem dovoljenju, o trenutku izgradnje, o tem, kaj je izpovedala priča S. in o vsebini dopisa z dne 6. 1. 2017) toženec sodišču smiselno, a nedopustno, očita nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na pritožbene navedbe v tej smeri zato pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj na odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je toženec v letu 2016 hišo na naslovu M., priključil na javni vododovod. Tožnica mu je pred tem pokazala lokacijo izkopa, to je točko, v kateri naj bi se zaključila že vkopana slepa cev, ki je predstavljala s strani pravnega prednika toženca že realizirano fazo gradnje bodočega priključka. Izkazalo se je, da pokazana lokacija ni točna. Naknadno je toženec izkop na lastno pest izvedel še dvakrat. Prvič mu je lokacijo (ki prav tako ni bila točna) pokazal geodet, ki je ob izgradnji slepega cevovoda izdelal njegov geodetski posnetek, drugič pa sosed. Takrat je bil cevovod tudi najden. V evidenco oziroma kataster, ki ga vodi tožnica, je bil slepi cevovod vrisan na podlagi podatkov, ki jih je tožnici posredoval pravni prednik toženca. Slednji je podatke pridobil preko najetega geodetskega podjetja in jih je tožnici posredoval v obliki projekta za vpis v uradno evidenco. Tožnica je posredovane podatke v evidenco pravilno vnesla. Slepi cevovod pred dokončanjem (priključka) v letu 2016 ni bil del javnega vodovoda, niti hišni priključek. Tožnica ni vedela (niti ni imela podlage za sum), da prejeti in v evidenco vpisani podatki niso točni. Sama izvede le geodetske posnetke končanih hišnih priključkov.

9. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici v zvezi z izvedbo priključitve toženčeve hiše na javni vodovod, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve. Zakaj je temu tako, je pravilno in izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo. V nadaljevanju izpostavlja le tisto, kar je glede na (ponovljena) stališča pritožnika najbolj bistveno.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je tožnica kot upravljalka javnega vodovoda in oseba, ki glede na vsebino Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini M. (v nadaljevanju Odlok) vodi kataster javnega vodovoda1 in ostale evidence2, dolžna osebi, ki se želi priključiti na javni vodovod, dati pravilne podatke o lokaciji bodočega priključka. Vendar pa je tožnica to dolžnost v konkretnem primeru izpolnila s tem, ko je tožencu dala podatek kot je bil vpisan v katastru oziroma njeni evidenci na podlagi geodetskega posnetka, ki ji ga je posredoval pravni prednik toženca kot investitor. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, tožnici v zvezi s tem ni mogoče očitati, da bi bil vnos teh podatkov z njene strani nepravilen. Ni pa ji mogoče očitati niti tega, da pravilnosti prejetih podatkov ob vnosu ni preverila. Predpisi ji slednjega namreč ne nalagajo, taka zahteva, ki bi imela podlago le v njeni obveznosti voditi kataster javnega vodovoda ter v njenih pristojnostih v zvezi z priključevanjem uporabnikov na javni vodovod, pa bi bila pretirana in neživljenjska.

11. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s stališčem pritožnika, da ni pomembno, ali je potrebne podatke za vpis v kataster tožnica pridobila sama (preko z njene strani pooblaščenega geodeta) ali ne. V primeru, da bi šlo za podatke, ki jih je pridobila sama, bi namreč morebitna nepravilnost v katastru izvirala iz njene sfere, odškodninske odgovornosti pa zato ne bi bilo mogoče vnaprej izključiti. V primeru kot je konkretni, pa podlage, da bi odgovarjala za napako tretjega, ki je delal po naročilu investitorja, ni.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo tudi dejstvo, da konkreten slepi cevovod (preden je bil izveden priklop hiše toženca na vodovod) niti še ni bil del javnega vodovoda (saj se ta konča s hišnim priključkom), niti ni šlo za vodni priključek (saj ni imel vseh elementov, ki jih 2. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo3 - v nadaljevanju Uredba, določa za priključek). Tožničine odškodninske odgovornosti tudi zato ni mogoče izpeljevati iz nekaterih v pritožbi izpostavljenih določb Uredbe.

13. Končno je pravilno tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala nedopustno niti s tem, ker toženca ni posebej opozorila, da za pravilnost podatkov o lokaciji cevovoda ne odgovarja. Bistveno pri tem je, da to izhaja že iz normativne ureditve, ki tožnici nalaga le dolžnost ustvarjati zbirko podatkov, ne pa tudi preverjanja prejetih podatkov. Poleg tega se je tožnica na njihovo pravilnost v konkretnem primeru lahko upravičeno zanesla, saj so imeli podlago v geodetskem posnetku, ki ga je izdelal za to usposobljen strokovnjak, indicev, ki bi kazali drugače, pa ni bilo.

14. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), že pomanjkanje ene od njih (v konkretnem primeru protipravnosti) zadostuje za ugotovitev, da odškodninska terjatev toženca do tožnice ne obstoji. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača vtoževani znesek, je zato pravilna.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo pa ni upravičena niti tožnica, saj je bil ta nepotreben (155. v zvezi z 165. členom ZPP). V njem namreč ni upoštevala, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti in je zato opredeljevanje do nekaterih pritožbenih trditev, s katerimi je toženec grajal dejanske ugotovitve, nepotrebno, v ostalem pa je le ponovila že pred sodiščem prve stopnje zavzeta stališča. 1 Podatki o omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture so se do uveljavitve Zakona o urejanju prostora v juniju 2018 sicer vodili (tudi) v katastru gospodarske javne infrastrukture na podlagi podatkov o že zgrajenih omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture in podatkov, ki so jih posredovali investitorji po končani gradnji organu pristojnemu za geodetske zadeve (glej 86. člen Zakona o prostorskem načrtovanju). 2 Glej 24. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo (UL RS 88/2012, v nadaljevanju Uredba). 3 UL RS št. 88/2012.