Jedro

Stanovanjska hiša je bila pridobljena v teku trajanja zakonske zveze in tudi če je bila v zemljiški knjigi vpisana samo na prvega toženca, je prvi toženec s tem, ko je sklenil z ženo sporazum v smislu 58.čl. ZZZDR, je samo uredil dejansko stanje glede lastništva. S tem ni odtujil svoje premoženje, saj je druga toženka že po samem zakonu postala lastnica tega premoženja. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da tisti del skupnega premoženja, ki je po sporazumu pripadal drugi toženki ni bil lastnina prvega toženca in da zato tega premoženja prvi toženec s sklenitvijo sporazuma ni odsvojil v smislu določil 280.čl. ZOR in naslednjih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i - v delu, kjer je zavrnjen dajatveni zahtevek zoper prvega toženca; - v delu, kjer je zavrnjen zahtevek, da je kupoprodajna pogodba z dne 01.12.1997 sklenjena med prvim tožencem M.D., in tretjo toženko G.F. v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do zneska, potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke do prvega toženca in je tretja toženka za izterjavo terjatve tožeče stranke dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnini vl.št. 992, parc.št. 3335 k.o. Š.

- in v delu, kjer je odločeno o stroških postopka napram prvemu tožencu in tretji toženki in se v tem obsegu vrne zadeva v novo odločanje.

V ostalem delu, kjer je zavrnjen zahtevek, da je neučinkovit sporazum o višini deležev na skupnem premoženju z dne 20.11.1997, sklenjen med prvim tožencem o M.D. in drugo toženko V.D. do zneska potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženki 134.636,65 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženec M.D. dolžan plačati tožeči stranki 19.193.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in da sta neučinkovita do tega zneska sporazum o višini deležev na skupnem premoženju z dne 20.11.1997 sklenjen v obliki notarskega zapisa med prvotožencem in drugotoženko in kupoprodajna pogodba z dne 01.12.1997, overjena pri notarki 24.12.1997, sklenjena med prvotožencem in tretjetoženko in da sta drugo in tretjetožena stranka za izpolnitev terjatve tožeče stranke po 1.točki te sodbe dolžni dovoliti izvršbo na nepremičnino, vpisano v vložku št. 992, parcelna št. 3335 k.o. Š.. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženim strankam povrniti 807.820,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postavilo se je na stališče, da prvi toženec ni kot fizična oseba prevzel poroštva za dolgove podjetja T.T. s.r.l. Pri sestavi zapisnika z dne 14.08.1997 je bil prvi toženec sicer navzoč kot fizična oseba in kot direktor podjetja T.T. s.r.l., zapisnik pa je podpisal samo kot direktor podjetja, kar je razbralo iz okoliščine, da je ob podpisu žig podjetja T.T.. Drugega zapisnika z dne 22.01.1998 pa prvi toženec sploh ni podpisal. Po mnenju sodišča prve stopnje tožeči stranki ni uspelo dokazati osebnega poroštva, dokazno breme, da bi prvi toženec prevzel poroštvo za dolg firme, pa nosi tožeča stranka. Posledično je neutemeljen zahtevek v ostalih točkah. Sicer je v ostalih točkah zahtevek neutemeljen tudi iz drugih razlogov. Tožeča stranka ni dokazala, da prvi toženec ne bi imel dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve, tudi če bi bila ta izkazana. Sporazum, ki ga je sklenil z drugotoženko, to je ženo, ni mogoče šteti za odtujevanje premoženja. Stanovanjsko hišo, na katero se sporazum nanaša, sta prva in druga tožena stranka pridobili v času trajanja zakonske zveze, ne izhaja, da bi bila deleža na tem skupnem premoženju različna, zato sta si lahko razdelila to premoženje že v času trajanja zakonske zveze. Takšno razdelitev ni mogoče šteti kot pravni promet, oziroma odtujevanje premoženja, tudi če je do delitve pri skupnem premoženju kot lastnik bil vpisan le eden od zakoncev. Lastništvo se na takem premoženju pridobi že na podlagi zakona, ko so izpolnjeni ostali pogoji iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zato delež, ki je po sporazumu pripadal drugi toženki, ni bil lastnina prvega toženca in ga ni mogel ta odsvojiti v smislu določil 280. in 281.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pogodba med prvim tožencem in tretjo toženko pa je bila odplačna in sodišče je verjelo njunim izpovedim.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da so med seboj nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih, ko sodišče najprej ugotavlja, da so bili na sestanku 14.08.1997 prisotni poleg treh zaslišanih prič še prvi toženec kot fizična oseba in kot direktor podjetja T.T. s.r.l. V nadaljevanju pa zaključi, da pa je zapisnik s tega sestanka podpisal prvi toženec samo kot direktor T.T. s.r.l. Iz zapisnika pod točko 2 jasno izhaja, da je prvi toženec prevzel poroštvo. Zapisnik je podpisal kot fizična oseba in kot direktor T.T. s.r.l. Glede na določilo 1.odst. 99.čl. ZOR, ki je materialnopravni predpis v zvezi s členom 7. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se primarno določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, v primeru spornih določil pa je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja potrebno ugotoviti skupen namen pogodbenikov v smislu dejanske pogodbene volje. Ker je spornost nastanka poroštvene zaveze z dne 14.08.1997 zatrjeval prvi toženec, nosi glede na jasno vsebino druge točke zapisnika z dne 14.08.1997 breme dokazovanja, da poroštvene zaveze z dne 14.08.1997 ni sprejel, on. Utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede vtisnjenih žigov na zapisniku z dne 14.08.1997 ni pravilna. Tožeča stranka je pojasnila, da je prišlo do urejanja osebnih premoženjskih zadev prvotoženca po nastanku zamude z izvrševanjem dogovora z dne 14.08.1997, kot tudi odklonitev podpisa zapisnika z dne 22.01.1998, kar potrjuje njene navedbe v tem sporu. Že iz dogovora z dne 09.01.1997 izhaja poroštvo prvega toženca za mesečna plačila T.T.s.r.l. v vrednosti dobav prejšnjega meseca, povečano za 20.000.000 LIT in rokom plačila 30 dni od datuma izvoda v prejšnjem mesecu. Ta dogovor je podpisal prvi toženec brez odtisnjenega žiga. Še jasnejša je interpretacija druge točke zapisnika z dne 14.08.1997. Zapisnik z dne 22.01.1998 pa je po svoji vsebini predstavljal novacijo poroštvene zaveze prvotoženca v kreditno razmerje med strankama, zato ga sodišče zmotno interpretira. Izpoved, da naj ne bi prvi toženec tega zapisnika podpisal, ker ga je tožeča stranka želela ponovno prisiliti v to, da bi kot fizična oseba prevzel obveznost T.T.s.r.l. , kvečjemu dodatno potrjuje, da je 14.08.1997 sprejel poroštveno izjavo. Sodišče je svojo dokazno oceno o obstoju poroštva oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zmoten je zaključek, da je prvi toženec zapisnik z dne 14.08.1997 podpisal samo kot direktor T.T.s.r.l. Če bi se pravilno upoštevala izpoved prvotoženca, zaslišanega v tem postopku 18.11.2003 v zvezi z dogovorom z dne 09.01.1997 in dokazovanjem kršitve obveznosti dobave dogovorjenih količin lesa s strani tožeče stranke, bi morala biti odločitev drugačna. Tudi nadaljnja ravnanja prvega toženca, ko je sklepal pogodbo o delitvi skupnega premoženja in dogovor s tretjo toženko, kažejo na utemeljenost navedb tožeče stranke, saj padejo vsi ti dogodki v čas zapadlosti tretjega obroka, dogovorjenega z zapisnikom dne 14.08.1997. Kot posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil ZPP je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke pod točko 2. Izpoved tretje toženke glede nakupa polovice stanovanjske hiše od prvega toženca je povsem neprepričljiva. Kronologija dogodkov potrjuje njene navedbe in postavlja pod vprašaj dokazno vrednost izpovedi tretje toženke. Ne drži stališče prvostopenjskega sodišča, da ni z ničemer izkazala, da prvi toženec nima dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti s sklicevanjem na izpoved priče J.P. o premoženju prvega toženca v času njunega skupnega sodelovanja. Če bi prvi toženec imel poleg stanovanjske hiše še drugo premoženje v vrednosti, ki bi zadoščalo za poplačilo njegove terjatve, bi ga gotovo vključil v sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 17.11.1997. Predlaga razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnem dejstvu tega spora, ali je prvi toženec prevzel poroštvo za dolgove podjetja T.T. s.r.l. so tudi po mnenju pritožbenega sodišča nekonsistentni. Če je bil prvi toženec na sestanku 14.08.1997 navzoč kot fizična oseba in kot direktor firme, ni logično, da pa je zapisnik podpisal samo kot direktor firme. Tega zaključka niti podpis na tem zapisniku ne utemeljuje. Prvi toženec se je pod vsebino zapisano v sporazumu 14.08.1997 lastnoročno podpisal. Dejstvo, da je ob podpisu še žig, pa nima pravno takšnega pomena, kot mu ga pripisuje sodišče prve stopnje in ker je vsebina sporazum v 2.točki tako jasno zapisana, da iz besedila izhaja prevzem poroštva fizične osebe, bi sodišče prve stopnje moralo dokazno breme o drugačni volji pogodbenih strank, kot se razbere iz besedila listine in ki jo je zatrjeval prvi toženec, naložiti njemu. Pritožba v zvezi z dokaznim bremenom pravilno opozarja na določbo 99.čl. ZOR. Če je prvi toženec zatrjeval, da je bila pogodbena volja drugačna, bi ob jasno zapisanem besedilu, sodišče moralo upoštevati določbe sporazuma tako kot se glasijo in samo če bi prvi toženec dokazal drugačno pogodbeno voljo, bi bila odločitev, kot jo je sprejelo, pravilna. Ker je dokazno breme o pogodbeni volji naprtilo tožeči stranki, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca na plačilo zneska 19.193.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in posledično tožbeni zahtevek na ugotovitev neučinkovitosti kupoprodajne pogodbe z dne 01.12.1997, sklenjene med prvim tožencem in tretjo toženko do zneska, potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke do prvega toženca, razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo odločanje. Odločbo o stroških postopka pa je razveljavilo glede stroškov, ki odpadejo na ta razveljavitveni del. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšen je bil namen pogodbenih strank pri sklepanju dogovora z dne 14.08.1997, saj prvi toženec trdi, da je bil drugačen, kot je zapisan v dogovoru. Dokazno breme, kot je povedano, je v celoti na prvem tožencu, saj je zapis sporazuma z dne 14.08.1997 takšen, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Pod takšnim zapisom pa je tudi lastnoročen podpis prvega toženca. Da bi se prvi toženec podpisal samo kot direktor firme in ne tudi kot fizična oseba, se iz podpisa na tem zapisniku ne da razbrati. Dejstvo, da je ob podpisu žig firme ni odločilno, saj ob podpisu ni navedeno, da bi šlo za podpis direktorja firme. Pri ugotavljanju pogodbene volje bo sodišče prve stopnje moralo oceniti vse dokaze, ki jih je v zvezi z zapisom tega sporazuma izvajalo, jih pa v dosedanjem postopku ni ocenilo. Tožeča stranka v pritožbi nanje utemeljeno opozarja. Prav tako bo moralo korektno oceniti oba druga zapisnika. Glede zapisnika z dne 22.01.1998, ki ga nesporno prvi toženec ni podpisal, bo moralo presoditi ali sploh v čem vpliva na obveznost, ki je zapisana v zapisniku z dne 14.08.1997. Glede zahtevka s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev neučinkovitosti kupoprodajne pogodbe z dne 01.12.1997 do zneska, potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke do prvega toženca pa naj pri dokazni oceni upošteva vse navedbe, v katerih tožeče stranke opozarja na pomembne okoliščine, ki jim ni mogoče odrekati prepričljivosti in do njih zavzame stališče. Tudi časovni potek ključnih dogodkov, pritožba utemeljeno izpostavlja, sodišče pa se bo moralo izreči še o verodostojnosti izpovedi prvega toženca in tretje toženke glede odločitve za sklenitev tega pravnega posla. Ob vsebini sporazuma, ki sta ga sklenila zakonca in v katerem sta ugotovila premoženje, ki je bilo ustvarjeno v trajanju zakonske zveze, ne vzdrži niti zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni dokazala, da prvi toženec ne bi imel dovolj sredstev za izpolnitev terjatve do tožeče stranke.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnilo zahtevek na ugotovitev neučinkovitosti sporazuma o višini deležev na skupnem premoženju z dne 20.11.1997 med prvotožencem in drugotoženko do zneska, potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke do prvega toženca, pravilna. Pritožba te odločitve ne izpodbija s konkretnimi argumenti, zato je potrebno izhajati iz ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta zakonca s tem sporazumom samo uredila premoženjska razmerja glede skupnega premoženja. Stanovanjska hiša je bila pridobljena v teku trajanja zakonske zveze in tudi če je bila v zemljiški knjigi vpisana samo na prvega toženca, je prvi toženec s tem, ko je sklenil z ženo sporazum v smislu 58.čl. ZZZDR, je samo uredil dejansko stanje glede lastništva. S tem ni odtujil svoje premoženje, saj je druga toženka že po samem zakonu postala lastnica tega premoženja. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da tisti del skupnega premoženja, ki je po sporazumu pripadal drugi toženki ni bil lastnina prvega toženca in da zato tega premoženja prvi toženec s sklenitvijo sporazuma ni odsvojil v smislu določil 280.čl. ZOR in naslednjih. Tožeča stranka pa nikoli tekom postopka in niti v pritožbi ni zatrjevala, da deleža zakoncev na tem premoženju ne bi bila enaka. Zato pritožba v delu, kjer samo pavšalna izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede tega zavrnilnega zahtevka, ni utemeljena, saj je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in tudi kakšne absolutne kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je v delu, kjer je zavrnjen zahtevek na neučinkovitost sporazuma o delitvi skupnega premoženja, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Ker je bil tožbeni zahtevek zoper drugo toženko neutemeljen, je tožeča stranka dolžna povrniti drugi toženki stroške postopka. V skladu s členom 161 ZPP je pritožbeno sodišče ocenilo, da odpade na drugo toženko 1/6 stroškov, zato je v tem sorazmerju odmerilo stroške, ki jih mora tožeča stranka plačati zaradi neuspeha tej toženki. Polovica vseh stroškov odpade na prvi zahtevek, S katerim zahteva tožeča stranka plačilo denarnega zneska od prvega toženca, pri druge zahtevku pa je šlo za tri sospornike in se stroški v skladu s 1. odst. 161. člena ZPP razdelijo na tri enake dele.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.