Jedro

Toženka ima v odločbi nepravdnega sodišča res podlago za uporabo tožnikovega solastninskega deleža na stanovanju, vendar ta odločba ne daje hkrati podlage tudi za brezplačnost uporabe. Ker se pravdni stranki nista dogovorili o plačilu uporabe, je pravna podlaga za vtoževano terjatev v zakonskih določbah o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 3.932.086,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (izrek pod točko 1), presežni tožbeni zahtevek zavrnilo (izrek pod točko 2), ugotovilo neutemeljenost toženkinega pobotnega ugovora (izrek pod točko 3) in odločilo o pravdnih stroških (izrek pod točko 4). V prisojenem znesku je zajeta uporabnina za obdobje od septembra 1990 do februarja 2001 za stanovanje, na katerem ima tožnik solastninski delež do 1/2, v celoti pa ga uporablja toženka z otrokoma pravdnih strank na podlagi sklepa nepravdnega sodišča. Toženkini pritožbi je sodišče druge stopnje v prvem pritožbenem sojenju ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

Proti tej drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo, ki ji je revizijsko sodišče s sklepom z dne 18.12.2003 pod II Ips 395/2003 ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

V drugem pritožbenem sojenju je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi le delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo znesek 1.082.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2001 dalje, v ostalem pa toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. O stroških je odločilo tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (na prvi stopnji), svoje pritožbene in svoje revizijske stroške. Prisojeni znesek ustreza 1/6 uporabnine, pri čemer sta upoštevana enaka solastninska deleža pravdnih strank in dejstvo, da stanovanje uporabljata tudi njuna skupna otroka, od katerih noben od staršev ni zahteval plačila uporabnine in so bile zato njune denarne potrebe nižje, s tem pa tudi nižje preživninske obveznosti obeh staršev.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi tožnikove navedbe v vlogi z dne 21.2.2000, v kateri ob sestavi končnega tožbenega zahtevka tožnik ni upošteval obdobja od septembra 1991 do avgusta 1992. Tožniku gre tako 1/6 uporabnine za čas od septembra 1990 do avgusta 1991 in od septembra 1992 do februarja 2001, torej za 114 mesecev po 86,79 DEM, kar glede na uradni tečaj Banke Slovenije na dan 28.2.2001 pomeni 1.082.700 SIT kot tolarsko vrednost 9.894 DEM.

Proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja vlaga pravočasno revizijo toženka in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2) ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka poudarja, da stanovanje ni fizično razdeljeno ter da glede na svojo pravico uporabe skupaj z otrokoma poleg svojega solastninskega deleža uporablja tudi tožnikov, ker se stanovanja drugače ne more uporabljati. Obe sodišči sta delno ugodili tožbenemu zahtevku na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 83/2001), na katerega se sklicuje tudi tožnik, ki s tem zatrjuje, da toženka izkorišča njegovo lastninsko pravico in da ima on zaradi take uporabe stanovanja škodo. Obe sodišči pa sta spregledali, da tožnik te škode z ničemer ne izkazuje in dokazuje. Sam stanovanja, iz katerega se je prostovoljno izselil, ne more uporabljati, če pa bi ga, bi bil v isti situaciji, kot je sedaj toženka. Tožnik je pridobil svoj solastninski delež na podlagi sodbe I P 522/90 o skupnem premoženju in deležu na njem, vendar je bil njegov delež obremenjen s toženkino pravico uporabe. S pravico uporabe pa toženka ne posega v tožnikovo lastninsko pravico, saj lahko tožnik s svojo pravico v pravnem prometu še vedno razpolaga. Tožnikova škoda kot bistveni pogoj za uporabo 219. člena ZOR ni ugotovljena. Ker toženka ima pravico uporabe na podlagi odločbe nepravdnega sodišča in ker gre za idealna solastninska deleža, je zmotno stališče izpodbijanih sodb, da toženka presega obseg svojih upravičenj.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi, so naslednje ugotovitve obeh nižjih sodišč: Pravdni stranki sta razvezana zakonca in solastnika dvo in pol sobnega stanovanja, vsak do 1/2. Tožnik se je iz njega prostovoljno izselil, toženka pa je po šestih mesecih od vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze zamenjala ključavnico, ker je ugotovila, da se tožnik ne namerava vrniti. Sodišče je v nepravdnem postopku toženko določilo za imetnico pravice uporabe spornega stanovanja. Skupaj s toženko to stanovanje uporabljata tudi oba skupna otroka pravdnih strank.

Pravdni stranki nista sklenili najemne pogodbe. Med njima že več let teče nepravdni postopek zaradi delitve skupnega premoženja.

Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi že v razveljavitvenem sklepu II Ips 395/2003 odgovorilo na praktično vsa vprašanja, ki jih toženka uveljavlja v sedanji reviziji. Poudarilo je, da ima toženka res v odločbi nepravdnega sodišča podlago za uporabo tudi tožnikovega solastninskega deleža na stanovanju, vendar pa ta odločba ne daje hkrati tudi podlage za brezplačnost te uporabe. Opozorilo je, da je taka dolžnost plačila najemnine ali stanarine kljub odločbi nepravdnega sodišča o tem, kateremu od razvezanih zakoncev pripada pravica uporabe stanovanja v zasebni lasti oziroma stanovanjska pravica na stanovanju v družbeni lasti, obstajala že v prejšnjem družbenem in pravnem sistemu, pri tem pa se je sklicevalo na sodno prakso. Ker je s spremembo pravnega sistema, sprejemom nove ustave in ustrezne zakonodaje lastninska pravica pridobila še večji pomen, odločba nepravdnega sodišča, da ima po razvezi zakonske zveze pravdnih strank toženka pravico uporabe na spornem stanovanju, ne more imeti večjega pomena, kot bi ga imela v prejšnjem pravnem sistemu. Revizijsko sodišče je poudarilo tudi, da brezplačna uporaba tudi tožnikovega solastninskega deleža pomeni prevelik poseg v njegovo lastninsko pravico, ker tako tožniku pušča le "golo" solastninsko pravico, saj je razpolaganje z njo oteženo tudi zaradi težav v razdružitvenem postopku s civilno delitvijo, torej s prodajo solastnega zasedenega stanovanja. Ker se pravdni stranki nista dogovorili o plačilu, je pravna podlaga za vtoževano terjatev v 219. členu ZOR, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa. V takih situacijah je vrhovno sodišče tudi večkrat poudarilo, da se prikrajšanje tožeče stranke izkazuje v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica, okoriščenje tožene stranke pa v brezplačni uporabi solastninskega deleža tožeče stranke, ter da fizična nerazdeljenost stanovanja ni pravno pomembna (npr. odločbe VS RS II Ips 866/93, II Ips 85/97, II Ips 131/99, II Ips 364/2000 in mnoge druge).

Že s temi razlogi je odgovorjeno na drugačno toženkino revizijsko stališče. Dodana je tudi dodatna sodna praksa. Revizijsko sodišče zaradi toženkinega upiranja še omenja, da se toženka (verjetno) ne bi upirala, če bi imela pravico uporabe na stanovanju, ki bi bilo v celoti last neke tretje fizične ali pravne osebe. V takem primeru bi ji moralo biti popolnoma jasno, da za uporabo tujega stanovanja mora plačevati. Dejstvo, da je toženka solastnica spornega stanovanja hkrati s svojim razvezanim možem, v načelnem izhodišču nič ne spremeni. Tožnikov solastninski delež je v razmerju do toženke tuja lastnina, da gre za razvezanega moža, pa v tej situaciji ni pravno pomembno. Zato mora toženka za uporabo tudi njegovega solastninskega deleža plačati ustrezno odmeno. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivnem merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani (odločba VS RS II Ips 85/97 in druge). Zmotno je toženkino revizijsko stališče, da naj bi tožnik pridobil svoj solastninski delež na podlagi sodbe o skupnem premoženju in deležih na njem in da je bil ta delež ob pridobitvi že obremenjen s toženkino pravico uporabe. Pridobivanje skupnega premoženja z delom zakoncev v času trajanja zakonske zveze je originaren način pridobitve lastninske pravice, torej neodvisen od same sodne odločbe in časa njene izdaje.

Iz toženkinih revizijskih navedb je mogoče povzeti, da šteje za procesno kršitev okoliščino, da sodišči na tožnikovi strani nista ugotovili škode. Ne gre za škodo in za civilni delikt, temveč za prikrajšanje in neupravičeno pridobitev. V čem je tožnikovo prikrajšanje, pa je bilo že pojasnjeno. Zato v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.