Jedro

Podružnica tujega podjetja nima statusa pravne osebe, kljub vpisu podružnice v sodni register. Podružnica sicer sme opravljati vse posle, ki jih lahko opravlja družba, vendar pa ni sposobna biti stranka, ker ni pravna oseba. Če je tožena podružnica tujega podjetja, gre vendarle za odpravljivo napako, v skladu z določbo 81. člena ZPP. Sodišče mora še pred odločanjem o začasni odredbi postopati v skladu z 81. členom ZPP in tožeči stranki s sklepom odrediti odpravo pomanjkljivosti, ki bodo omogočale, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.

Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu tožnice za prepoved izvedbe izbrisa podružnice tožene stranke iz sodnega registra, kar se zaznamuje v sodnem registru okrožnega sodišča splošne pristojnosti. V tem delu bi delovno sodišče moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri se NLB, d.d., Ljubljana prepove toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplačati znesek 1.800.000,00 tolarjev z dveh računov tožene stranke in se ji naloži, da zarubi in prenese na poseben račun znesek 1.800.000,00 tolarjev iz računov tožene stranke. Sodišče je zavrnilo tudi nadaljnji predlog, da se toženi stranki prepove izvesti izbris iz sodnega registra, kar se zaznamuje v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, takoj in pod izvršbo, ta začasna odredba pa velja še eno leto po pravnomočnosti sodbe, pri tem pa tudi pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej nasprotuje razlogom odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je zahtevek tožnice vprašljiv, ker je toženo stranko označila kot podružnico, ki pa po 31. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS, št. 30/94 - 57/2004) ni pravna oseba. Nadalje navaja, da tožena stranka natančno ve, da je tožnica pri njej zaposlena od 1.12.1993, kar naj bi izhajalo tudi iz tega, da ji je že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.10.2003 določila odpravnino v višini 1/4 osnove in odpovedni rok 45 dni, kar velja za delavce, ki so pri delodajalcu zaposleni do 15 let. Tožnici je znano, da je tožena stranka zanjo plačevala davke in prispevke, saj je položnice sama nosila na banko. Dokumentov nima, našla pa je kopijo položnice za plačilo davkov in prispevkov za december 1995 ter številna potrdila, ki izkazujejo, da ji je bila v gotovini izplačana plača, prehrana in prevoz. Položaj zaposlenih v predstavništvih tujih letalskih prevoznikov je bilo potrebno urediti, ker so bili pri ZZZS prijavljeni kot samoplačniki, tako tudi tožnica, prispevke pa je plačeval delodajalec, saj je šlo za prejemke iz delovnega razmerja. Izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa zahteva tudi izplačilo odpravnine. Če bo z izpodbijanjem odpovedi uspela, bo imela do toženke terjatve iz naslova izplačila plač za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo. Višina tega nadomestila bo daleč presegla znesek, za katerega je predlagala izdajo začasne odredbe. Če s tem zahtevkom ne bo uspela, bo uspela z zahtevkom iz naslova odpravnine. Poudarja, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložila zaradi informacije, da bo tožena stranka prenehala s poslovanjem, ker bo podružnico ukinila. Že po preteku pritožbenega roka je dopolnila pritožbo in k tej dopolnitvi priložila pogodbo o zaposlitvi z dne 1.12.1993, iz katere izhaja datum sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki. Te dopolnitve pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da tožnica kljub večkratnim pozivom toženi stranki ni predložila niti delovne knjižice, kaj šele vrnila ključe in uradno štampiljko. To jasno kaže na nekooperativnost tožnice in seveda tudi na to, da do spora ne bi prišlo, če bi toženki predložila vse dokaze, s katerimi razpolaga samo ona, torej tudi delovno knjižico.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe utemeljilo tudi s tem, ker naj bi bil tožbeni zahtevek oz. verjetnost uspeha tožnice v sporu vprašljiva iz razloga, ker je le-ta označila toženo stranko kot podružnico, ki pa po 31. čl. ZGD ni pravna oseba. Vprašanje pravdne sposobnosti je torej povezalo z verjetnostjo obstoja terjatve, kar ni pravilno, saj sposobnost biti stranka v postopku predstavlja vprašanje procesnega prava oz. eno od procesnih predpostavk, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP, v povezavi z 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno označena, saj podružnice tujega podjetja nimajo statusa pravne osebe, kljub vpisu podružnice v sodni register. Podružnica sicer sme opravljati vse posle, ki jih lahko opravlja družba (2. odst. 31. čl. ZGD), vendar pa ni sposobna biti stranka, ker ni pravna oseba (1. odst. 76. čl. ZPP). Če je tožena podružnica tujega podjetja, gre vendarle za odpravljivo napako, v skladu z določbo 81. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo torej še pred odločanjem o začasni odredbi postopati v skladu z 81. čl. ZPP in tožeči stranki s sklepom odrediti odpravo pomanjkljivosti, ki bodo omogočale, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Ker tega ni storilo, je bilo tudi odločanje sodišča prve stopnje o začasni odredbi preuranjeno. Glede na to je pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti in v skladu z 354. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje naj ravna v skladu z 81. čl. ZPP.

Kljub takšni odločitvi pa pritožbeno sodišče z namenom čimprejšnje ureditve razmer med strankama dodaja: Iz dosedanjega postopka ne izhaja verjetnost obstoja terjatve iz naslova odpravnine v znesku 653.246,00 tolarjev. Pri tem ni pomembno, če je tožena stranka v redni odpovedi delovnega razmerja tožnici določila odpovedni rok 45 dni in odpravnino v višini 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, kar bi v skladu z 2. odst. 92. čl. in 2. odst. 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) pomenilo, da ji priznava delovno razmerje pri toženi stranki najmanj pet let. Prav tako niso odločilnega pomena pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z leta 1999 oz. 1993, temveč je bistveno, koliko časa je bila tožnica tudi formalno zaposlena kot delavka tožene stranke in ne kot oseba z drugačnim statusom. Iz potrdila o prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje (priloga A 6) izhaja, da naj bi bilo to šele od 1.12.2001, temu dejstvu pa vsaj delno pritrjuje tudi zaprosilo tožničine pooblaščenke za podatke (priloga A 10), iz katerega izhaja, da naj bi bila tožnica do 1.1.2001 (?) zavarovana kot samoplačnica, čeprav je vse od leta 1993 tožena stranka plačevala prispevke in dajatve. Točni podatki o delovni dobi tožnice pri toženi stranki bi bili razvidni iz njene delovne knjižice, ki pa je tožnica ni predložila, čeprav jo je k temu večkrat pozvala tožena stranka. Pritožbeno sodišče takšnega ravnanja tožnice ne sprejema. Zlasti pa so podatki o tožničini formalno priznani delovni dobi pri toženi stranki lahko odločilnega pomena iz razloga, ker v ozadju spora za odpravnino obstaja tudi spor med tožnico in toženo stranko o njenem delovnem razmerju pri toženi stranki. Kljub temu pa tožnica tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki vse od leta 1993 dalje ni postavila.

Če torej držijo dosedanji podatki v spisu, da je tožnica zavarovana kot delavka tožene stranke šele od 1.12.2001 in da ima tudi v delovni knjižici vpisano delovno dobo le od tega datuma, bi morala za obdobje od leta 1993 do konca leta 2001 postaviti izrecen zahtevek za priznanje delovne dobe. Brez takšnega zahtevka ji sodišče v sporu glede višine odpravnine ne more priznati delovne dobe. Pri tem je potrebno izrecno poudariti, da je tožnica za zahtevek za priznanje delovne dobe od leta 1993 do leta 2001 (seveda v primeru, če ta dejansko ni vpisana v delovno knjižico, kar pa v tem trenutku še ni popolnoma jasno) verjetno prekludirana, glede na rok iz 80. čl. prej veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Url. l. SFRJ št. 60/89, 42/90).

Iz dosedanjih podatkov v spisu torej izhaja, da se je tožnica (kljub eventualnemu delu pri toženi stranki že od leta 1993), šele konca leta 2001 dejansko zaposlila pri toženi stranki kot njena delavka (pred tem naj bi imela status samozaposlene osebe), to pa jo opravičuje samo do odpravnine v skladu s 1. alineo 2. odst. 109. čl. ZDR. Če bi želela višjo odpravnino, bi morala vložiti tudi zahtevek za priznanje delovnega razmerja od leta 1993 do 2001, česar pa ni storila, in je verjetno (glede na dosedanje podatke) zamudila tudi rok za to.

Tožnica se je v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na odpravnino, ki bi ji pripadala v znesku 653.246,00 tolarjev in predlog za izdajo začasne odredbe povezala v glavnem s to terjatvijo. Obenem pa je vendarle navedla, da ima do tožene stranke denarne in nedenarne zahtevke in se sklicevala tudi na pogoje za izdajo začsne odredbe po 270. do 273. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/2004), torej člene, ki določajo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in za zavarovanje nedenarne terjatve. Navedbe v predlogu v zvezi s to podlago so sicer zelo skope. Kljub tem pa bi bilo mogoče ugotoviti verjetnost obstoja terjatve tožnice za delovno razmerje do 30.12.2003 (v skladu z 3. odst. 116. čl. ZDR), kar pomeni, da bi bila tožnica za obdobje od 15. do 30.12.2003 upravičena tudi do plače. Verjetnost terjatve iz tega naslova za daljše obdobje ni izkazana, razmišljanja tožnice o samovoljnem ravnanju tožene stranke, ki ji je odpovedala delovno razmerje zaradi poslovnih razlogov, pa so v dosedanjem postopku popolnoma neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog tožnice za prepoved izvedbe izbrisa podružnice tožene stranke iz sodnega registra, kar se zaznamuje v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zavrnitev tega dela predloga za izdajo začasne odredbe je povezalo z siceršnjimi razlogi za zavrnitev predlagane začasne odredbe, kar pa ni pravilno. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, saj za odločanje o takšni začasni odredbi ni stvarno pristojno. Tako je z vsebinskim odločanjem o prepovedi izvedbe izbrisa iz sodnega registra poseglo v pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar ni sprejemljivo.