Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo namreč, da bi zunajzakonska skupnost med tožnico in dolžnikom lahko obstajala šele od 1.1.1977, ker je institut zunajzakonske skupnosti v naši pravni ureditvi priznan šele od uveljavitve ZZZDR, in bi lahko šele od tedaj dalje pridobivala skupno premoženje.

Institut zunajzakonske skupnosti je bil res uzakonjen z ZZZDR, ki je začel veljati 1.1.1977, in je v 12. členu določal, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. To pa ne pomeni, da so se elementi zunajzakonske skupnosti in posledično nastanek skupnega premoženja v zunajzakonski skupnosti presojali šele od 1.1.1977 dalje, saj je sodna praksa priznavala nastanek skupne lastnine (skupnega premoženja) v zunajzakonski skupnosti že pred uveljavitvijo ZZZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi zunajzakonska skupnost med tožnico in dolžnikom lahko obstajala šele od 1.1.1977, ko je bila pravno priznana z ZZZDR, in bi lahko šele od tedaj dalje pridobivala skupno premoženje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ni dopustna izvršba na tožničin solastniški delež do ½ pri nepremičnini s parc. št. 161/2, 159/3 in 159/6 k.o. I., ki se zaradi plačila 4.809,06 EUR s pripadki vodi pri sodišču pod opr. št. In 1, in s sklepom tožnici naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.208,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnica šele v tožbi navedla, da sta z dolžnikom I. C. s skupnim delom in sredstvi hišo obnovila in se vanjo vselila leta 1981. Zakon ji omogoča, da v tožbi za nedopustnost izvršbe navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek, ne glede na to, ali je ta dejstva oziroma dokaze že izpostavila v ugovoru tretje ali ne. 60. čl. ZIZ v 2. odstavku določa, da mora tožnik v postopku iz pravde ali v drugem postopku za nedopustnost izvršbe hkrati navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v zvezi z nedopustnostjo izvršbe, sicer to pravico izgubi. Tožnica je že v ugovoru navedla, da sta z dolžnikom po nakupu hišo obnovila in se vanjo preselila v letu 1981 in da premoženje, ki je predmet izvršbe, predstavlja skupno premoženje dolžnika in tretje, in je v zvezi s tem predlagala ustrezne dokaze, nadaljnje dokaze je predlagala še v tožbi in pripravljalni vlogi. Glede na določbe ZIZ, ki v zvezi z ugovorom tretjega določajo, da se ugovor tretjega v primeru nasprotovanja upnika v vsakem primeru zavrne, je bil ugovor dovolj obsežen. V njem je bilo navedeno bistvo ugovora (obstoj skupnega premoženja), pri čemer je bilo iz ugovora moč razbrati, da je bilo premoženje kupljeno in obnovljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato predstavlja skupno premoženje, prav to pa je tudi razlog za ugovor. Skladno s 3. odst. 60. čl. ZIZ je imela po prejemu odgovora na tožbo pravico podati pripravljalno vlogo in v njej izostriti dejstva ter predlagati nove dokaze, saj je toženec v odgovoru na tožbo nasprotoval vsem njenim bistvenim trditvam. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do vprašanja obnove hiše in ni upoštevalo tožničine pravočasne prve pripravljalne vloge, saj ji je onemogočilo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Tožnica nadalje meni, da je sodišče pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti napačno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se s stališčem, da se okoliščine v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti ugotavljajo šele od 1.1.1977 dalje. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je začel veljati 1.1.1977, je zunajzakonski skupnosti z dnem uveljavitve priznal ustrezne pravne posledice. To ne pomeni, da se dejanski obstoj skupnosti presoja oziroma uveljavlja šele od 1.1.1977 dalje, ampak je treba dejanske okoliščine obstoja skupnosti presojati v celoti od začetka skupnosti dalje, v konkretnem primeru od leta 1975, ne glede na to, da zakon pravne posledice priznava šele od 1.1.1977. Če je ustrezna življenjska skupnost moškega in ženske obstajala pred 1.1.1977 in dejansko izpolnjuje vse pogoje za zunajzakonsko skupnost, bi bilo treba v skladu z zakonom že s 1.1.1977 taki skupnosti priznati tudi z zakonom določene pravne posledice. Prav za takšno stanje gre v obravnavanem primeru. Tožnica se je z dolžnikom spoznala že leta 1974, skupaj sta zaživela v letu 1975 in je življenjska skupnost med njo in dolžnikom že takrat izpolnjevala vse pogoje, ki se zahtevajo za priznanje zunajzakonske skupnosti, nedvomno pa so bili ti pogoji podani s 1.1.1977. Sodišče predlaganih dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in dolžnikom sploh ni izvedlo, saj je to štelo za nepotrebno, ker naj bi zunajzakonsko skupnost uredil šele ZZZDR iz leta 1977. Tožnica se pritožuje tudi zaradi odločitve o stroških, saj je sodišče toženki priznalo stroške tudi za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska in pravnomočnosti, do česar ni upravičena. V primeru, da bi obveljalo stališče prvostopenjskega sodišča glede prekluzije v zvezi z njeno prvo pripravljalno vlogo, sodišče ne bi smelo toženki priznati stroškov za njeno prvo pripravljalno vlogo, saj v tem primeru toženka ni imela razloga zanjo.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica kot tretja v izvršilnem postopku na nepremičnine, ki se vodi proti njenemu sedaj že bivšemu zunajzakonskemu partnerju kot dolžniku I. C. (v nadaljevanju: dolžnik), vložila ugovor tretje, v katerem je trdila, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje, ki sta ga z dolžnikom pridobila z nakupom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Tudi tožbo je utemeljevala na tej dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslednjih razlogov. Ugotovilo je, da so podani številni elementi, ki bi kazali na zunajzakonsko skupnost med tožnico in dolžnikom (skupno prebivanje od leta 1975 dalje, šlo je za ekonomsko skupnost, zunanji videz življenjske skupnosti, čustvena navezanost, rojstvo otroka), ni pa bil izpolnjen pogoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Štelo je namreč, da bi zunajzakonska skupnost med tožnico in dolžnikom lahko obstajala šele od 1.1.1977, ker je institut zunajzakonske skupnosti v naši pravni ureditvi priznan šele od uveljavitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, in bi lahko šele od tedaj dalje pridobivala skupno premoženje. Ker je bil večji del njunih prihrankov, s katerimi sta kupila sporno nepremičnino (hišo in funkcionalno zemljišče), pridobljen pred 1.1.1977, so ta denarna sredstva njuno posebno premoženje. Od uveljavitve materialnopravnih predpisov, ki bi tožnico upravičevali do skupne lastnine iz naslova zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, do konca maja 1977, ko je bila najkasneje plačana vsa kupnina za sporne nepremičnine, je preteklo le dobrih pet mesecev, tako kratko obdobje pa po mnenju sodišča prve stopnje lahko predstavlja le začetek neke življenjske skupnosti. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Institut zunajzakonske skupnosti je bil res uzakonjen z ZZZDR, ki je začel veljati 1.1.1977, in je v 12. členu določal, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. To pa ne pomeni, da so se elementi zunajzakonske skupnosti in posledično nastanek skupnega premoženja v zunajzakonski skupnosti presojali šele od 1.1.1977 dalje, saj je sodna praksa priznavala nastanek skupne lastnine (skupnega premoženja) v zunajzakonski skupnosti že pred uveljavitvijo ZZZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi zunajzakonska skupnost med tožnico in dolžnikom lahko obstajala šele od 1.1.1977, ko je bila pravno priznana z ZZZDR, in bi lahko šele od tedaj dalje pridobivala skupno premoženje, zato ni ugotovilo odločilnih dejstev, potrebnih za pravilno in zakonito odločitev, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 355 Zakona o pravdnem postopku -ZPP) in posledično razveljavitev sklepa o stroških. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZZZDR priznavala zunajzakonskima partnerjema določene pravice, ki so bile sprva priznane le zakoncema, ugotoviti, ali je življenjska skupnost tožnice in dolžnika izpolnjevala vse pogoje za priznanje zunajzakonske skupnosti, tudi časovno komponento. Če bo odgovor pozitiven, pa naj ugotovi, ali gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (prim. 2. odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR) in višino deleža tožnice na tem premoženju. Ob morebitnem zaključku sodišča prve stopnje v novem postopku, da spada nepremičnina v skupno premoženje in ob dejstvu, da višina tožničinega deleža na skupnem premoženju, ki ga uveljavlja (50 %), med pravdnima strankama ni sporna, bo razpravljanje o dopustnosti oziroma utemeljenosti navedb o vlaganju v nepremičnino odpadlo, zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tistih pritožbenih trditev, ki za odločitev v tej fazi postopka še niso relevantne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).