Jedro

V obravnavani zadevi je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na pravni podlagi 68. člena CZS. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po navedeni določbi od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov. V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil pravilne podatke za blago, deklarirano po enotni upravni listini/carinski deklaraciji (EUL) za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico, št. MRN 09SI00191340555711 z dne 17. 4. 2009 Izpostave Terminal Ljubljana: polje 22/2 (skupni znesek računa) 228.124,90 USD ter po posameznih postavkah od 01 do 10 določil znesek carinskih dajatev za industrijske izdelke v višini 20.720,61 EUR (točka 1 izreka). Določil je znesek dajatev v višini 15.721,31 EUR, ki jih je tožnik dolžan poravnati v roku 10 dni po vročitvi odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in zaračunane zamudne obresti (točka 2 izreka). Zahtevek za povračilo stroškov postopka je zavrnil. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki 3 in 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbe A. iz Madžarske, pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v smislu določila a) točke 1. odstavka 76. člena in skladno z b) točko 61. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) vložil nepopolno carinsko deklaracijo št. MRN 09SI00191340555711 z dne 17. 4. 2009 oddano z uporabo računalniškega sistema za izmenjavo podatkov, za različno blago v fakturni vrednosti 56.326,60 USD, po postavkah 01- 10, kot so navedeni na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe in uveljavljal oprostitev plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skladu s 4. točko 1. odstavka 50. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 v nadaljevanju ZDDV-1), na podlagi računa št. AL 0904019 z dne 13. 4. 2009, ki ga je izdal dobavitelj B. iz Kitajske. V skupni vrednosti po citiranem računu so vsebovani tudi prevozni stroški v znesku 9.655,20 USD.

Fakturirano je bilo različno blago: pletene majice iz bombaža 100 % bombaž, tkane ženske majice iz umetnih ali sintetičnih vlaken 100 % viskoza, tkane ženske hlače iz bombaža 95 % bombaž + 5 % elastan, tkane ženske srajce iz bombaža - 100 % bombaž, tkane ženske obleke iz bombaža -100 % bombaž, pleteni šali – 95 % poliamid + 5 % elastan, bombažna tkanina, ki vsebuje 100 mas.% bombaža in mase več kot 100 g/m2 - tiskana, pleteni kompleti za deklice iz bombaža – vzorci, pribor za oblačila ter pletene majice iz umetnih ali sintetičnih vlaken – 100 % viskoza. Carinski organ je podvomil v pravilno vrednost deklariranega blaga, saj je bila prijavljena vrednost več kot petkrat nižja od vrednosti v Tabeli povprečnih vrednosti za podobno blago, sproščeno v prost promet v Republiki Sloveniji. Opravljena je bila kontrola EUL v smislu 68. člena CZS. O tem je bil tudi obveščen deklarant, ki je dostavil dokumentacijo, kot je navedeno na str. 4 in 5 izpodbijane odločbe. Zaradi preverjanja točnosti deklariranih podatkov je carinski organ zahtevanl predložitev dodatne dokumentacije: poslovno (izvozno) licence pošiljatelja iz Kitajske, podatke o prejemniku blaga iz registra podjetij, originalni račun s polnimi podatki o pošiljatelju – naslov, registrska številka, kontaktni podatki, specifikacijo blaga po artiklih, usklajeno s fakturo, originalno prodajno pogodbo, bančno nakazilo za letalski prevoz in originalno podpisano deklaracijo o carinski vrednosti. Ob pregledu blaga, kjer je prisostvoval deklarant, je bilo ugotovljeno, da gre za uvoz tekstilnih izdelkov, po poreklu iz Kitajske, slabše kvalitete od povprečne, da gre za ceneno blago, slabe izdelave in kvalitete, ki se prodaja na tržnicah. Prijavljena vrednost je več kot 5-krat nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jih je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutev v letu 2008 (verzija 2009) in da prijavljena vrednost zadevnega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti po 29. členu CZS. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. in 2. odstavek 181.a člena in 1., 2. in 3. odstavek 151. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena Uredba), 1. in 2. odstavek 30. člena CZS, ki jih citira. Carinski organ je ugotovil, da prijavljene vrednosti v obravnavani carinski deklaraciji ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti za zadevno blago, kakor je navedeno v 29. členu CZS. Kot pripomoček je upošteval Tabelo vrednosti Olaf, ki prikazuje podatke o povprečni ceni izdelkov po posameznih tarifnih oznakah na celotnem področju EU (objavljene v aktu št. 4245-221/2009-1 z dne 11. 3. 2009 na spletnih straneh CURS) in Tabelo povprečnih vrednosti za podobno blago. Carinski organ ugotavlja nelogičnost, da se blago sprošča v prost promet po postopku 42 pri Izpostavi Terminal Ljubljana in postavlja vprašanje, zakaj se blago iz letališča v Milanu v Italiji ne odpelje neposredno na Madžarsko in tam sprosti v prost promet oz. se carini v Italiji. Carinski deklarant pa carinskemu organu ni dostavil vseh zahtevanih dokumentov.

Carinski organ je opravil vrednotenje blaga. Iz tabel na strani 7 do 9 obrazložitve izpodbijane odločbe so razvidni podatki o carinskih deklaracijah, ki so bile osnova za vrednotenje, podatki iz Tabele Olaf ter Tabele povprečnih vrednosti. Kot osnovo za ugotavljanje carinske vrednosti je carinski organ upošteval analitski izpis carinskih deklaracij z enako tarifno oznako in upošteval vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in z enako oz. podobno količino blaga, kakršna je količina blaga, ki se vrednoti. Izbrano je bilo blago z najnižjo transakcijsko vrednostjo, ki je bilo ravno tako slabše kvalitete od povprečne. Carinski organ se sklicuje na b) točko 2. odstavka 30. člena CZS in 3. odstavek 151. člen Izvedbene uredbe, 39. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES) in 130. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2).

O nadzoru in kontroli je bil izdan zapisnik št. 4293-8/2009-24-1/1913 z dne 11. 5. 2009, zoper katerega je tožnik dne 20. 5. 2009 podal pripombe, navedene na strani13 do 18, ki jih je carinski organ kot neutemeljene zavrnil. Deklarant tudi ni vložil nove carinske deklaracije za predmetno blago. Fotokopij slabo čitljivih izvoznih licenc carinski organ ni upošteval, saj so bile izdane drugemu izvozniku, zahtevane izvozne licence dejanskega pošiljatelja in izvozne carinske deklaracije pošiljatelja in specifikacije blaga po artiklih pa deklarant ni dostavil, kot tudi ne uvoznih carinskih deklaracij, po katerih naj bi se uvozilo podobno blago v Italiji, na katere se sklicuje v pripombah. Deklarant tudi ni pojasnil zakaj se blago, ki je vstopilo v EU v Republiki Italiji in je namenjeno v Republiko Madžarsko, uvozno carini v Republiki Sloveniji. Carinski organ zavrača katalog J., saj iz njega ni razvidno, da bi šlo za enako ali celo podobno blago. Način izračuna pravilne vrednosti predmetnega blaga je razviden iz strani 10 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tako znaša skupna vrednost zadevnega blaga 228.124,90 USD, skupni znesek dajatev pa znaša 20.720,61 EUR iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke: torej je bilo premalo obračunanih 15.721,31 EUR dajatev iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke. Carinski organ se sklicuje na 2. odstavek 71. člena, 2. odstavek 62. člena, 14. člen, a) točko 68. člena, 3. odstavek 218. člena in a) točko 1. odstavka 201. člena CZS, ki jih citira. Carinski organ je opravil vrednotenje na podlagi pooblastil iz 1. odstavka 181.a člena Izvedbene Uredbe na podlagi b) točke 2. odstavka 30. člena CZS v zvezi z 151. členom Izvedbene Uredbe. Carinski dolg je nastal v trenutku sprejema carinske deklaracije (2. odstavek 201. člena CZS) dne 17. 4. 2009, dolžnik pa je deklarant na podlagi 3. odstavka 201. člena CZS.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, potem, ko je dopolnil postopek v skladu s pooblastili iz 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 08/10, v nadaljevanju ZUP) ter tožniku v skladu z določili 146. člena ZUP omogoči seznanitev z vsemi listinami. Dodatne pripombe tožnika tožena stranka zavrne. Pojasni značaj Tabele Olaf in Tabele povprečnih vrednosti. Dvoma ne morejo odpraviti fotokopiji potrdil, da je blago plačano v gotovini, kot tudi ne fotokopija izjave madžarskega podjetja, da je plačal v gotovini. Izdajatelji potrdil niso pošiljatelj oz. izvoznik ali prejemnik blaga. Uskladitev se je ob pomanjkanju drugih dokazov opravila z uporabo izmed več razpoložljivih cen z najnižjo transakcijsko vrednostjo podobnega blaga. Dne 16. 2. 2010 je tožnik predložil pritožbenemu organu pojasnila, ki so navedena na strani 14 do17 obrazložitve odločbe pritožbenega organa.

V zvezi z ugovorom tožnika, da ni prejel obrazložitve o sestavi komisije je pritožbeni organ tožnika pozval dne 12. 5. 2010, da naj se na sedežu organa seznani z vsemi listinami zadeve. Tožnik je po seznanitvi z listinami dne 6. 7. 2010 vložil dodatne pripombe, ki so navedene na strani 17 do 24. Dne 13. 7. 2010 je tožnik predložil kopije izjav uvoznikov, da so sporno blago plačali v gotovini. Dne 3. 12. 2010 je tožnik nato vložil dodatne pripombe, ki so navedene na strani 24 do 26, do katerih se je pritožbeni organ tudi opredelil. V zvezi z očitkom o kršitvah pravice do poštene obrambe je navedel, da ne gre za naknadno preverjanje podatkov in določitev nove vrednosti v sprejeti carinski deklaraciji (78. člen CZS) in tudi ne za odločanje o odpustitvi carinskega dolga (sodba SEU št. C-15/99), ampak gre za preverjanje carinske vrednosti blaga ob sprejemu carinske deklaracije na podlagi 68. člena CZS. Tožnik je bil pozvan k predložitvi dodatnih dokazov dne 20. 4. 2009. V dopolnjenem postopku je bil tudi seznanjen z vsemi uporabljenimi dokazi in mu je bilo omogočeno, da se izjasni in predloži dodatne dokaze. Ker tožnik ni predložil dokumentov, ki bi lahko ovrgli dvom v verodostojnost listin in resničnost prijavljene transakcijske vrednosti, je carinski organ izdelal zapisnik v skladu z določbo 39. člena ZICPES, s katerim je bil tožnik tudi seznanjen. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa je razvidno, da so bile Tabele Olaf in Tabele povprečnih vrednosti uporabljene le kot pripomoček pri sprejemu odločitve, ali je zaradi dvoma v prijavljeno transakcijsko vrednost potrebno zahtevati dodatne informacije. Gre za tehničen pripomoček, ki nima značaja javne listine. Temelj za določitev prave transakcijske vrednosti spornega blaga so bile transakcijske vrednosti blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v tretje dežele v istem času kot sporno blago (17. 4. 2009). Tako na vrednost ni vplivala recesija niti sezonski značaj oblačil. Določbe 68. člena CZS in 181.a člena v povezavi s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe pa dajejo carinskemu organu vso podlago za zahtevo za predložitev dokumentov.

Tožnik je vložil obsežno tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je v svojih vlogah citiral evropsko sodno prakso in strokovno literaturo, carinska organa pa se do tega nista opredelila. Po mnenju tožnika je kot carinsko vrednost potrebno upoštevati transakcijsko ceno, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi dvome moral utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti bi moral upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju citira. Potrebno je pri tem upoštevati kakovost blaga in obstoj blagovne znamke. Sklicuje se na 141. člen in 181.a Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Izpodbijana odločba ne upošteva kakovosti spornega blaga, komercialne ravni in količine blaga ter celovitosti posla, ignorira uporabo Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Argumentacija in način dela carinskega organa prve in druge stopnje potrjuje, da gre za arbitrarne, samovoljne in neupravičene odločbe. Blago se je uvažalo v kontejnerjih. Šlo je za nizko-cenovno blago slabe kakovosti. Tožnik je v vlogah podal obširne navedbe in dokaze ter se nanje tudi sklicuje. Opozarja, da komercialna raven posla ni bila upoštevana, da je obseg poslov neprimerljiv z obsegom poslov, ki se izvajajo z namenom uvoza v Republiko Slovenijo. Tudi narava nizko kakovostnega blaga in obseg posla ne ustrezata slovenskemu trgu. Sporne količine za nekajkrat presegajo kapacitete tega trga. V obravnavanem primeru je bilo blago uvoženo v EU za prodajo na madžarskih tržnicah. Gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v Republiko Slovenijo za znane kupce oziroma uvoznike, kot so C. oziroma D., E., F. Če objektivnega merila ni, določanja carinske vrednosti po določbah a) in b) točke 2. odstavka 30. člena CZS, ni ustrezno. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede ustreznosti primerjanih cen. Uvrstitev blaga v isto tarifno številko ne zadostuje. Sem se uvrša enako pa tudi primerljivo blago. Niso jasno, zakaj se carinski organ ni prvenstveno odločil za določanje cene na podlagi vrednosti enakega blaga. Tudi SEU pritrjuje, da je treba upoštevati kakovost blaga, vključno z fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Navedbe na računih in carinskih deklaracijah so pomanjkljive. Določene carinske deklaracije se podvajajo. Tožnik je izrecno opozoril kolikokrat se določene carinske deklaracije ponavljajo (navedel je v tabeli), gre za neprimerljive količine.

Organu druge stopnje očita, da se ni opredelil za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno, ugovarja restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, saj nikjer ni navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Opozarja na besedilo Priloge 23. Trditev carinskega organa o podobnih količinah blaga ne vzdrži presoje. Izpodbijana odločba nima razlogov niti tam, kjer gre za količinska odstopanja v razmerju 1:10, 9:1, 1:7 in 6:1. Carinski organ tako ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Določanje cen za količino, ki je velikokrat višja od primerljive, je arbitrarno. Pri določanju skupnih količin bi moral carinski organ upoštevati količine po vseh fakturah, v zvezi s katerimi je uporabil iste fakture, ter tako ugotovljene količine med seboj primerjati. Tožnik zatrjuje povezanost poslov, kar dokazuje tudi s posredništvom istega podjetja, zato je potrebno upoštevati posle obeh uvoznikov. Iz obrazložitve pritožbenega organa izhaja tudi pomanjkanje drugih dokazov za uskladitev cene navzgor. Pri tem ne pojasni o kakšnih dokazih naj bi bilo govora. Carinski organ bi moral izvesti uskladitve, kot mu jih nalaga Priloga 23. Navedbe drugostopenjskega organa o transakcijskih vrednostih podobnega blaga, ki se je uvažalo iz LR Kitajske so pavšalne, neargumentirane, nekonsistentne, med seboj v nasprotju in v celoti v nasprotju z carinsko zakonodajo. Navaja sodno prakso SEU št. C-150/08, C-11/89, C-15/99, C-256/07, C-306/04 in druge. Carinska vrednost mora odražati dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga in upoštevati vse njegove elemente, ki pomenijo ekonomsko vrednost. Skupnostna ureditev o carinskem vrednotenju želi vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Navaja sodbo SEU št. C-123/09, kjer sodišče opozarja tako na kvaliteto kot tudi na vrednost materiala in sodbo SEU št. C-256/07, da je potrebno v primeru določanja vrednosti upoštevati tudi napake pri blagu.

Pritožbenemu organu očita, da v tožnikovo škodo restriktivno interpretira sodno prakso SEU. Tudi ne drži, da naj pri blagu, s katerim se primerja sporno blago, ne šlo za blagovne znamke. Organu druge stopnje tudi očita, da zgolj pavšalno navaja, da naj carinski organ ne bi razpolagal s podatki o enakem blagu. V primeru tekstilnega izdelka iz bombaža in iz poliestra, ne gre za primerljivo blago. Pri tem se sklicuje na definicijo podobnega blaga, ki izrecno navaja tudi vrsto materiala. Katalog J. in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi sta bila predložena kot dokaz, da so cene, kot so bile deklarirane, povsem možne in da gre za realne cene. Tožnik je dokazal, da na trgu obstaja blago, ki se prodaja po cenah, ki so absolutno primerljive s ceno spornega blaga.

Neutemeljen je tudi zaključek, da naj med postopkoma 40 in 42 naj ne bi bilo nobene razlike, ker gre pri obeh postopkih za uporabo carinske zakonodaje Skupnosti. Gre za razliko med obema postopkoma zaradi obsega posla, kar izhaja iz števila združenih zadev, ki jih je združil pritožbeni organ (preko 40 deklaracij za preko 40 kontejnerjev) in postopka, s katerimi primerja sporno blago (po ena uvozna deklaracija). Edini resnični razlog zaradi katerega je carinski organ začel z vsemi postopki je naznanitev s strani avstrijskih organov. Organ druge stopnje je v konkretnem primeru navedel celo vrsto okoliščin, ki naj jih tožnik ne bi dokazal (plačila, konzorcijska pogodba), o čemer pa tožnik ni bil seznanjen. Organ druge stopnje je postavil nove pogoje, o katerih je bil tožnik seznanjen šele z odločbo. Postopek „sanacije“ prvotnega postopka je izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ ter gre za kršitev pravil postopka. Neutemeljena je navedba o konzorcijski pogodbi, saj slovenski pravni red pozna dejanski konzorcij, dejanski kartel in podobno. Bistveno je, da gre za povezanost posla na podlagi dejstev. Konzorcijske pogodbe tožena stranka od tožnika ni zahtevala. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da gre za povezane posle, kar jih je utemeljeval z dejstvom, da je vse posle vodilo isto podjetje G. d.o.o. in je zato predlagal zaslišanje predstavnikov navedene družbe.

Neobrazloženo je ali se komercialna raven nanaša na blago iz trgovine na drobno ali na veliko. Glede spornega blaga tožnik že ves čas trdi, da gre za blago iz trgovine na veliko. Tožnik je s fotografijami dokazoval za kakšno kakovost blaga gre in da gre za blago, ki je namenjeno kitajski tržnici v Budimpešti, ki je nepokrita in neogrevana. Toženi stranki očita, da želi z dodatnimi pogoji, ki se postavljajo, opravičiti ravnanja carinskih organov, kar je v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi načeli. Pritožbeni organ se tudi ni opredelil do ugovorov glede komisije, ki je vrednotila blago, saj tožnik ni bil seznanjen s sestavo komisije. Komisija ne bi smela uporabiti za vrednotenje blaga slovenskih tabel, ki se ne uporabljajo v drugih državah članicah. Tožnik je bil sicer pozvan k predložitvi dodatnih dokumentov, vendar bi bil obveščen o dvomu v pravilnost podatkov o vrednosti deklariranega blaga. Pri tem carinski organ ob prvih uvozih blaga ni imel pripomb. Gre pa za večje posle. Da gre za realne vrednosti blaga dokazuje uvozna licenca z dne 29. 12. 2008, kjer je za vrednost blaga navedeno 140.000,00 USD za skupaj 400.000 kosov. Carinski organ tudi nima novih dejstev in dokazov. Tako je naknadno preverjanje blaga nedopustno. Organ bi moral navesti tudi katere listine, ki jih je izročil tožnik je pri odločanju upošteval. Na strani 32 tožbe se sklicuje na navedbe Lyonsa glede transakcijske vrednosti blaga, saj je bistveni kriterij kakovost blaga ter zamenljivost blaga za komercialne namene. Na strani 33 in 34 tožbe pa opozarja na kršitve ustavnih in drugih načel ter mednarodnih sporazumov. Na strani 36 tožnik našteje dokaze, ki jih je predložil v postopku. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi toženi stranki pa naloži vrnitev plačanih dajatev z zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik je z vpisom šifre 1 prijavil, da je kot metodo vrednotenja uporabil transakcijsko vrednost uvoženega blaga iz člena 1. odstavka 29. člena CZS, zato je bil zavezan k deklaraciji priložiti deklaracijo vrednosti iz 178. člena Izvedbene uredbe, ki v 3. alineji 4. odstavka izrecno določa, da oseba, ki vloži deklaracijo prevzame odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Tožnik je predložil fakturo, ki nima natančnih podatkov o sedežu izdajatelja, njegovi registrski št. in kontaktnih osebah ter je odtisnjena štampiljka, ki vključuje tudi podpis izdajatelja, prodajno pogodbo pa je podpisal samo kupec blaga, štampiljka je drugačna od tiste na fakturi in brez vključenega podpisa. Ker je Certifikat of Origin št. CCPIT 098188528 pri pristojnih kitajskih organih zahtevala drugo podjetje, je tudi po presoji pritožbenega organa carinski organ na podlagi navedenih dokazov o transakcijski vrednosti blaga (faktura, prodajna pogodba) utemeljeno dvomil v obstoj kitajskega prodajalca in s tem v resničnost deklarirane prodajne vrednosti blaga. Zato je zahteva za predložitev prodajalčeve poslovne licence in fakturo, ki bo vključevala identifikacijske podatke in tudi drugo dokumentacijo, pravilna. Kot dokazila tudi ni mogoče šteti fotokopij potrdil o gotovinskem plačilu s strani prodajalcev in kupcev, ki niso udeleženi v poslu, in se tudi ne nanašajo na fakturo. Zato ni razlogov zaradi katerih bi moralo biti tožeči stranki omogočeno, da se izjasni v zvezi s potrdili o morebitnem iznosu gotovine iz carinskega območja. Tožnik napačno razlaga, da je drugostopenjski organ združil več zadev v en postopek. Res pa je obveznost tožnika v več zadevah oprta na isto pravno podlago. Tožeča stranka konzorcijske pogodbe niti krovne pogodbe z istim dobaviteljem ni priložila. Tožnik je deklaraciji priložil prodajno pogodbo za isto količino blaga kot je bila navedena v spornem računu. Račune si je tožeča stranka v postopku natančno ogledala, zato ji je poznano, da ne gre za tekstilne izdelke, ki bi bili označeni z blagovno znamko. Ob pregledu blaga je carinski organ v zapisniku navedel, da ne gre za uvoz tekstilnega blaga z blagovno znamko, ampak za tekstil nižjega cenovnega razreda. Po presoji vseh razpoložljivih cen o uvozu podobnega blaga iz Kitajske v EU je pritožben organ na strani 33 obrazložitve pojasnil razloge, zaradi katerih niso bile opravljene uskladitve uporabljenih cen glede na količino blaga, katerega cena je bila uporabljena za vrednotenje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 8. 6. 2011, tožnik prereka navedbe tožeče stranke. V primeru določanja carinske vrednosti blaga mora biti odstranjen vsak dvom v pravilnosti in točnost določanja carinske vrednosti. Sprašuje zakaj so slovenski organi izvajali poizvedbe na Kitajskem. Iz postopanja carinskega organa izhaja, da je bil na podlagi poizvedb, ki so v nasprotju z mednarodnimi konvencijami (določba 2. odstavka 7. člena Uredbe 1224/80) carinski organ že odločen glede statusa prodajalca. Gre za poskus prevalitve dokaznega bremena na tožnika. Tožnik vztraja, da v primeru, ko gre za blagovno znamko D. ni mogoče govoriti o primerljivem blagu. Navedba o povprečnih vrednostih Olaf je tako neutemeljena. Tožnik ima pravico, da je seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi in tudi z dokazno oceno bistvenih lastnosti blaga (nizka kakovost, zaudarjanje in podobno) s strani carinskega organa. Vrednosti v tabeli Olaf se tudi nanašajo na drugo obdobje. Neutemeljena je navedba, da ni predložil krovne pogodbe, saj se pisnost pogodb v tovrstnih poslih ne zahteva. Vztraja, da je celoten posel koordiniralo le eno podjetje in da je šlo za enovit posel. Predlaga zaslišanje predstavnika podjetja G. d.o.o. Vztraja, da bi tožena stranka morala opraviti konzultacijo in izmenjavo informacij potrebnih za določitev carinske vrednosti. Sklicuje se na avtorja Lasoga. Določanje vrednosti se lahko izvaja na podlagi objektivnih in določljivih podatkov. Če pa teh ni, določanje vrednosti ni dopustno. Gre za postopek deduktivne metode iz 30. člena CZS, ki ima vrsto pravil in zakonitosti, ki v obravnavanem primeru niso bile upoštevane, carinski organ pa je vse pomešal. Tako tožnik ne more preveriti ustreznost odločitve.

V odgovoru na pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 26. 7. 2011 tožena stranka navaja določbo b) točke 2. odstavka 29. člena CZS glede navedb tožnika, da gre za posle, ki jih koordinira eno podjetje. Tožnik bi moral dejstvo, da gre za enovit posel skladno s citirano določbo dokazati temu ustrezne okoliščine.

Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 20. 10. 2011 navaja, da gre za arbitrarno določanje nove vrednosti blaga. Trditve o povezanosti pa se nanašajo na povezave med kupci. Ne gre za pogodbeni, marveč za dejanski konzorcij, saj gre za posel, ki obsega več deset kontejnerjev. Bistveno je vprašanje vpliva povezanosti na postopek določanja carinske vrednosti blaga. Ugovarja tudi načinu določanja stroškov glede na 166. člen Izvedbene uredbe in Priloge 25. Carinska vrednost blaga je napačno določena. Tožnik tudi ni bil seznanjen z razlogi zaradi katerih je carinski organ podvomil, da gre za pravo deklarirano vrednost blaga. Tožena stranka se tudi ni določno opredelila do tožnikovih ugovorov. Materialna sestava blaga, ki se primerja ni enaka. Carinski organ bi moral upoštevati tako komercialne ravni kot tudi količine. Carinski organ enak postopek vodi za blago z blagovnimi znamkami in brez. V upravnem sporu je potrebno tožbene razloge obravnavati celovito in se do njih opredeliti. Gre za celovito zadevo, čeprav je bil uvoz narejen za vsak kontejner posebej. Vrednost blaga ni bila določena v skladu z mednarodnimi standardi, ki veljajo za to področje.

Tožnik z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 15. 11. 2011, predlaga zaslišanje odgovornih oseb uvoznikov H., C., I. glede navedb o kakovosti blaga (ali gre za primerljivo blago glede na predmetno blago), pri čemer bo imena sporočil sodišču v najkrajšem času. Tožnik sodišču predlaga izvedbo javne obravnave in opozarja na dolžnost varovanja tajnosti v davčnem postopku.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika, ki jo je sodišče prejelo dne 16. 11. 2011 tožena stranka ugotavlja, da je očitek o napačnem računavanju prevoznih stroškov tožbena novota. Sicer pa je rožena stranka izkazala ločeno prevozne stroške v višini 9.655,20 USD. Gre za spremenjeno razmerje carinskih vrednosti blaga v posameznih postavkah. Glede ugovora, da gre za dejanski konzorcij pa tožena stranka navaja, da tožnik na poziv carinskega organa ni pojasnil vlogo družbe G., d.o.o. in je le navedel, da organizira prevoze blaga, opravlja carinsko zastopanje in ostale logistične zadeve.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge carinskih organov (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavani zadevi je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na pravni podlagi 68. člena CZS in ne gre za institut naknadnega preverjanja deklaracije po 78. členu CZS, ki se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke po odobritvi prepustitve blaga. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (1. odstavek 71. člena CZS). Če carinski organ pri preverjanju sprejete carinske deklaracije ugotovi odstopanja podatkov, navedenih v deklaraciji, od dejanskega stanja ali neizpolnjevanja pogojev za zahtevani carinski postopek, to na primeren način sporoči deklarantu. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov (1. in 3. odstavek 39. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, Uradni lit RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES). V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da niso bila spoštovana pravila iz člena 181 a Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi carinskim organom ni treba določati carinske vrednost uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, tako kot v obravnavanem primeru, če v skladu s postopkom iz 2. odstavka člena 181 a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v 1. odstavku 29. členu CZS. Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Glede na omenjeno zakonsko pooblastilo carinskega organa tožnik nima prav, ko meni, da carinski organ ne more od njega zahtevati dodatne dokumentacije, ker naj bi že v času vložitve deklaracije predložil vse, kar je bil dolžan, saj ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na stališče iz sodbe v zadevi SEU C-15/99. Tožnik je kot posredni zastopnik prevzel odgovornost za predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga (4. odstavek 178. člena Izvedbene uredbe), ki jih je od njega utemeljeno zahteval carinski organ, zato tožbeni ugovori, da carinski organ neutemeljeno zahteva vedno nove dokaze in da gre za prevalitev dokaznega bremena na tožnika, po mnenju sodišča niso upravičeni. Če ti dvomi v pravilno carinsko vrednost deklariranega blaga nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo pisno obvestiti zadevno osebo o razlogih za dvom in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporoči pisno (2. odstavek). Tudi po mnenju sodišča je v danem primeru lahko obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Razloge za upravičen dvom je carinski organ pojasnil z uporabo t.i. Tabele Olaf in Slovenske tabele povprečnih vrednosti. Navedeni tabeli, s katerima je bil tožnik v postopku tudi seznanjen, sta se po presoji sodišča uporabili zgolj kot tehnični pripomoček, kar sta pravilno pojasnila oba carinska organa.

Namen določbe 2. odstavka 181.a člena Izvedbene uredbe je, da se stranki omogoči varovanje njenih pravic v postopku, kar je bilo tožniku s tem, ko je bil pozvan, da predloži dodatne dokaze (dopis št. 383-15/2009-795-1/1913 z dne 20. 4. 2009 in zapisnik št. 4293-8/2009-24/1/1913 z dne 8. 5. 2009), tudi omogočeno. Tako je neutemeljeno navajanje tožnika, da ni bil pozvan k predložitvi dokazil. Tožnik je bil tudi v dopolnjenem postopku seznanjen z uporabljenimi listinami, omogočeno mu je bilo tudi, da se seznani z dokazi, se o njih izjavi in predloži dodatne dokaze. Da obstaja dvom v deklarirano transakcijsko vrednost pa je bil tožnik obveščen z dopisom št. 383-15/2009-795-1/1913 z dne 20. 4. 2009, s katerim ga je carinski organ tudi pozval, da predloži dodatno dokumentacijo (faktura s popolnim nazivom in naslovom izdajatelja, dokaz o obstoju pogodbenih partnerjev itd.). Tožniku je tudi bila dana možnost, da se o vseh ugotovitvah v zvezi z dvomi glede prijavljene vrednosti pred dokončno odločitvijo seznani. Neutemeljen je ugovor tožnika, da ni bil obveščen o razlogih za dvom, saj je imel možnost odgovoriti v zvezi s tem očitkom pred dokončno odločitvijo in tako po presoji sodišča ne gre za kršitev 2. odstavka člena 181 a Izvedbene Uredbe. Tožnik je prejel tudi zapisnik št. 4293-8/2009-24-1/1913 z dne 8. 5. 2009, sestavljen v skladu z 39. členom ZICPES. Seznanil pa se je tudi v dopolnjenem postopku (razgovor predstavnikov carinskega urada s tožnikom, zapisnik z dne 4. 6. 2010). Po presoji sodišča je imel tožnik vso možnost, da se seznani z vsemi listinami, ki so vplivale na odločitev carinskega organa. Tožnik bi lahko predložil dodatne listine oziroma je imel vso možnost sodelovanja v postopku. Glede na navedeno je tudi neutemeljen ugovor tožnika, da je bila kršena njegova pravica do poštene obrambe. Tožnik pa v postopku ni predložil dokumentov, s katerimi bi lahko ovrgel dvom v verodostojnost predloženih komercialnih listin.

Iz ugotovitev carinskih organov izhaja, da tožnik v postopku ni priskrbel zahtevanih dokazil(npr. o obstoju pogodbenih strank). Faktura št. AL0904019 z dne 13. 4. 2009 razen naziva izdajatelja ne vsebuje podatkov o sedežu oz. naslovu podjetja. Po mnenju sodišča tudi ne gre za nedopustne dokaze, kot želi prikazati tožnik, saj ima carinski organ v primeru dvoma pravico zaprositi za dodatne informacije, kamor po mnenju sodišča sodi med drugim lahko tudi t.i. poslovna licenca kitajskega pošiljatelja, četudi ni predpisana kot obvezna priloga. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni odpravil upravičenega dvoma glede prijavljene transakcijske vrednosti. Zato je tudi po presoji sodišča sodišča carinski organ na podlagi pooblastila iz člena 181 a Izvedbene uredbe utemeljeno ravnal v skladu s 30. členom CZS in določil carinsko vrednost blaga po pravilu, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Po mnenju sodišča je carinski organ za določanje carinske vrednosti pravilno uporabil točko b) 2. odstavka 30. člena CZS, kot prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno uvrstitev. Skliceval se je na transakcijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba vrednotiti (17. 4. 2009). Dodatni pogoji in podrobnosti za uporabo navedene določbe določa 151. člen Izvedbene uredbe, ki ga je carinski organ tudi pravilno uporabil. Prvostopenjski organ je tudi pojasnil kako je prišel do podatkov o transakcijski vrednosti podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in/ali v približno enakih količinah. Pri tem je pod pojmom enaka komercialna raven po mnenju sodišča mišljena enaka oblika nakupa in prodaje, ne pa obseg posla, kot tožnik ves čas zmotno zatrjuje, saj je slednji upoštevan v okviru količine izdelkov. Tožnik je sam vpisal v polje 24 (vrsta posla) šifro 11 iz Priloge 2 Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, v nadaljevanju Pravilnik), kar pomeni, da gre za posle z dejanskim ali nameravanim prenosom lastništva proti nadomestilu in dokončno kupoprodajo, kot pri poslih, s katerimi je opravljena primerjava. Tožnik ni dokazal, da gre v njegovem primeru za krovno pogodbo, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina in da bi bilo treba pri cenitvi upoštevati eventualne količinske rabate ali popuste. Tudi ne gre za arbitrarno oz. fiktivno določanje vrednosti blaga, kot poskuša dokazati tožnik. Pravilo o vrednotenju iz 1. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe je po mnenju sodišča pravilno uporabljeno, tožnik pa v postopku z ničemer ni dokazal, da gre v njegovem primeru za drugačno komercialno raven kupoprodajnega posla. Tožnikovo navajanje, da gre v obravnavanem primeru za enoten trgovski posel, ki naj bi več deset kontejnerjev in za obstoj konzorcijske pogodbe, kar naj bi narekovalo nadaljnje uskladitve v smislu Pojasnjevalnih opomb k carinski vrednosti iz Priloge 23 Izvedbene uredbe, ni utemeljeno. Tožnik ni predložil dokazil oz. ni izkazal obstoj krovne pogodbe z istim dobaviteljem, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina, saj glede narave svojega posla in oblike nakupa, razen prodajne pogodbe za enako količino blaga, kot je zajeta v računu, ni predložil dokazil. Tako ni razloga za ravnanje po 1. odstavku 145. člena Izvedbene uredbe, saj tožnik ni izkazal, da gre za del večje količine istega blaga, kupljenega v eni transakcij. Glede navedb tožnika, da gre za posle, ki jih koordinira eno podjetje, bi moral tožnik v skladu z določbo b) točke 2. odstavka 29. člena CZS enovit posel dokazati tako, da bi navedel za to merodajne okoliščine. Neutemeljen je ugovor tožnika, da mu ni potrebno predložiti dokazila o zatrjevani konzorcijski pogodbi ter da zadošča sklicevanje na dejanski konzorcij in na povezanost posla na podlagi dejstev (npr. ker naj bi vse posle vodilo isto podjetje G. d.o.o.). Kolikor tožnik dokazuje drugačno količino uvoženega blaga, bi tudi po mnenju sodišča moral za te trditve ponuditi konkretne dokaze. Tako ne gre za restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, kot meni tožnik. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za združitev zadev pred organom druge stopnje v skupno obravnavanje, kot napačno razlaga tožnik, ko poskuša dokazati, da gre za povezane posle.

Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je razvidno, da je carinski organ upošteval najnižjo transakcijska vrednost podobnega blaga, uvoženega iz iste države, kar je skladno s 3. odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe in tudi po mnenju sodišča carinska vrednost ne temelji na najnižjih carinskih vrednostih ter niso kršene določbe f) točke 2. odstavka 31. člena CZS, kot zmotno meni tožnik. Očitek tožnika, da carinski organ ni pojasnil razlogov zakaj ni uporabil a) točko 2. odstavka 30. člena CZS za transakcijsko vrednost enakega blaga, sodišče zavrača. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da, glede na značaj blaga - tekstilni izdelki, carinski organ ne razpolaga s podatki o enakem blagu, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako v smislu c) točke 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe, s čimer se strinja tudi sodišče. Ugovor tožnika, da ne gre za primerljivo blago, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je izhajal iz deklariranih tarifnih oznak, ki jih je tožnik prijavil. V postopku vrednotenja se je upoštevala transakcijska vrednost iz carinskih deklaracij, ki so zajele blago, uvrščeno v isto tarifno oznako, s primerljivimi kriteriji glede časa uvoza blaga, količine in narave blaga. Navedeno je mogoče preizkusiti iz deklaracij in računov. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru opravljena primerjava s podobnim blagom, kot ta pojem tolmači d) točka 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Torej gre za blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati, pri tem pa je upoštevana kakovost in sloves blaga. Iz računov, ki se nahajajo v upravnih spisih, tudi ne izhaja, da bi šlo za blago, ki bi bilo označeno z blagovno znamko, kot poskuša prikazati tožnik, ampak za nizko cenovno blago. Po mnenju sodišča gre za primerljivo blago z enakim končnim ciljem uporabe, ker gre za blago z enako ali podobno sestavo, saj to izhaja iz same uvrstitve blaga v carinsko nomenklaturo. Nedvomno je pri uvrščanju tekstilnih izdelkov materialna sestava odločilen kriterij, kot pravilno navaja tudi tožena stranka, zato sodišče zavrača navajanje tožnika, ko želi prikazati, da carinski organ ni upošteval kakovosti in lastnosti blaga, kot tudi njegovo sklicevanje na sodbe SEU, ki se nanašajo na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo oz. na vrednotenje, saj glede na dejansko stanje niso primerljive.

Carinski organ prve stopnje je pojasnil katere razpoložljive podatke je uporabil za določitev transakcijske cene podobnega blaga, kar je po presoji sodišča tudi mogoče preizkusiti. Pojasnil je tudi na kakšen način je pridobil uporabljene podatke (centralni informacijski sistem). Razvidno je, da je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla, ki so tudi po mnenju sodišča ustrezni in objektivni. Določitev carinske vrednosti blaga po posameznih postavkah je v tej zadevi po obravnavani EUL pojasnila tudi pritožbeni organ. Carinski organ je opravil vrednotenje na podlagi carinskih deklaracij, s katerimi je razpolagal, te pa so tudi po presoji sodišča objektivni dokaz o cenah za podobno blago, izvoženo iz LR Kitajske zaradi uvoza v Skupnost v količini, ki je najbližje količini blaga, ki se vrednoti. Usklajevanje pa je bilo izvedeno z upoštevanjem razpoložljive najnižje transakcijske vrednosti podobnega blaga. V konkretnem primeru je tudi pravilno uporabljena določba 3. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe, po kateri se v primeru, če se ugotovi več transakcijskih vrednosti podobnega blaga, uporabi za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga najnižja transakcijska vrednost. Tako v takem primeru tudi po presoji sodišča ne gre za najnižje carinske vrednosti blaga. Protispisni so očitki tožnika, da je carinski organ uporabil povprečne vrednosti blaga. Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da ni bilo objektivnega merila, kot meni tožnik. Pri presoji vseh razpoložljivih cen o uvozu podobnega blaga iz Kitajske v Skupnost je carinski organ pojasnil vse objektivne razloge, ki so bili podani v konkretnem primeru zaradi katerih so bile opravljene uskladitve uporabljenih cen glede na količino blaga, opisal pa je tudi kako so bile opravljene uskladitve. Z navedenim se sodišče v celoti strinja. Pri vsaki posamezni postavki je natančno pojasnjeno, kaj je carinski organ upošteval in sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo utemeljitvi, kot jo navajata carinska organa. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih tako sodišče zavrača iz istih razlogov kot tožena stranka. Po presoji sodišča pa to ne pomeni, da določanje carinske vrednosti po določbah b) točke 2. odstavka 30. člena CZS ni bilo ustrezno, kot to želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na sodno prakso SEU. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da komercialna raven pri določitvi cen ni bila upoštevana. Listine, ki so bile uporabljene za vrednotenje si je tožnik lahko ogledal in tudi preveril, da ne gre za tekstilno blago z blagovno znamko. Očitek, da ni bilo opravljeno vzorčenje blaga, pa na pravilnost opravljenega vrednotenja ne vpliva.

Glede na vse pojasnjeno Katalog J. in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi, ki ju tožnik navaja kot dokaz, da gre za realne cene, na drugačno odločitev v navedeni zadevi po mnenju sodišča ne vpliva. Enako velja za sklicevanje tožnika na slike kitajske tržnice na Madžarskem. Brezpredmetni so očitki, da je carinski organ v preteklosti potrjeval deklaracije ter dovolil uvoz blaga, ki naj bi bilo deklarirano na povsem enak način, saj sklicevanje tožnika na dobrovernost v obravnavanem primeru ne vpliva na odločitev, ker ne gre za naknadno preverjanje deklaracije po odobritvi prepustitve blaga in tudi ne gre za spremembo stališča carinskega organa, kot želi prikazati tožnik. Iz tega razloga tudi sklicevanje na sodno prakso SEU, ki jo tožnik navaja v tej zvezi, ni relevantno za obravnavani primer. Navedbe tožnika, da naj bi do suma prišlo zaradi neuspešnih poizvedovanj Veleposlaništva RS na Kitajskem ter obvestila avstrijskih carinskih organov, da so našli neizpolnjene račune, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne vplivajo. Carinski organ ima na podlagi 2. odstavka 181.a člena Izvedbene uredbe možnost, da v primeru dvoma lahko zaprosi za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe in zahteva predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Ker je v konkretnem primeru carinski organ postopal v skladu z omenjenim pooblastilom. Dejstvo je, da tožnik dvomov carinskega organa ni ovrgel, čeprav je to možnost v postopku imel, carinski organ pa je postopal v skladu s svojimi pooblastili. Tožnik je vložil deklaracijo in je s tem prevzel odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Dokazno breme glede resničnosti podatkov je na strani tožnika.

Nerelevanten je tožbeni ugovor, da je pri določitvi carinske vrednosti upošteven prijavljeni postopek (npr. 40 oz. 42), kar je tožniku pravilno pojasnila tožena stranka. Tudi po mnenju sodišča je za carinsko vrednotenje nepomembno, v kateri državi članici EU je bilo blago sproščeno v prost promet oz. je bilo dobavljeno po sprostitvi v prost promet. Sklicevanje na tujo literaturo in načela glede carinskega vrednotenja, do katere naj bi se carinska organa ne opredelila, ni utemeljeno. Po mnenju sodišča se carinska organa sklicujeta na relevantne določbe CZS in Izvedbene uredbe, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker se carinska organa nista posebej opredelila do navedene tuje literature in ker naj bi postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ. Tuja literatura ni obvezen pravni vir, do katerega bi se morala carinska organa izrecno opredeljevati. Po 251. členu ZUP pa ima pritožbeni organ možnost odpraviti pomanjkljivosti postopka bodisi sam bodisi po organu prve stopnje, kot je to storil v obravnavanem primeru, zato sodišče tožnikove očitke zavrača. Neutemeljen je očitek tožnika, da ni bil seznanjen z delom in sestavo komisije, ki je opravila vrednotenje, saj gre za pooblastila uradnih oseb v okviru opravljanja nalog carinske službe v skladu z 12. členom (5. in 6. točka) Zakonom o carinski službi. Carinski urad opravlja namreč nadzor in carinsko kontrolo. O izvedenem postopku preverjanja predmetne carinske deklaracije glede carinske vrednosti blaga ter o dejanskih in pravnih podlagah, ki jih je komisija uporabila je bil sestavljen tudi zapisnik. Tožnik pa je bil z vsemi ugotovitvami v tem postopku tudi seznanjen in je imel vso možnost sodelovanja v postopku.

Tožnik se v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 10. 2011 sklicuje še na napačno vračunavanje prevoznih stroškov. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da lahko tožnik tudi v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlog le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V konkretnem primeru tožnik napačnega vračunavanja prevoznih stroškov, ki predstavljajo del dejanskega stanja konkretne zadeve, v postopku pred carinskima organoma ni uveljavljal. Navedenega ni uveljavljal niti ni v tožbi, ki jo je sodišče prejelo 24. 3. 2011, pač pa šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 10. 2011. Zato sodišče te ugovore zavrača kot nedovoljene tožbene novote.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožnik z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 15. 11. 2011, predlaga zaslišanje odgovornih oseb uvoznikov H., C., I. glede navedb o kakovosti blaga (ali gre za primerljivo blago glede na predmetno blago), pri čemer imen odgovornih oseb, katerih zaslišanje tožnik predlaga, sodišču ni sporočil. Tudi sicer sodišče meni, da zaslišanje odgovornih oseb citiranih uvoznikov ni potrebno.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.