Jedro

Sodišče ocenjuje, da je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe primerneje, da se je za skrbnika postavilo CSD po pooblaščeni osebi, ki bo stalno prisotna v RS in bo skrbniško funkcijo opravljala nevtralno, brez dvoma glede navzkrižja interesov in s skrbnostjo, ki jo naroča zakon. V času izdaje izpodbijane odločbe se je namreč tožnikova mati nahajala v Belgiji, od koder bi težko opravljala skrbniške dolžnosti. Zgolj njena izjava, da je pripravljena priti v RS in skrbeti za svoje vnuke, pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni zadosten dokaz za to, da bo sposobna opravljati skrbniške dolžnosti glede na to, da je prvostopenjski organ v času odločanja ni mogel neposredno, brez časovnega zamika, zaradi bivanja v Belgiji, preveriti njene sposobnosti za opravljanje skrbniške dolžnosti, ob upoštevanju že navedenih odnosov tožeče stranke do svojih staršev, sicer v preteklem obdobju, vendar ob upoštevanju ugotovljenih osebnostnih lastnosti tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Nova Gorica je z izpodbijano odločbo odločil, da se mladoletna A.A., rojena 2013, s stalnim prebivališčem ..., postavi pod skrbništvo (1. točka izreka). Skrbniške dolžnosti za mld. A.A. bo opravljal Center za socialno delo Nova Gorica, po pooblaščeni osebi (2. točka izreka). Skrbnik je dolžan skrbeti za varstvo in vzgojo mld. A.A., njene pravice, koristi in interese, upravljati njeno premoženje in jo zastopati v zasebnih in premoženjskih zadevah (3. točka izreka). Skrbnik mora centru za socialno delo o svojem delu poročati vsako leto do 15. februarja za preteklo leto oziroma vedno, kadar center od njega to zahteva (4. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, odločba se izvrši takoj (5. točka izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Center za socialno delo Nova Gorica (v nadaljevanju CSD) na pobudo strokovne delavke CSD po uradni dolžnosti uvedel postopek za postavitev mladoletne A.A. pod skrbništvo. Iz pobude in spisovne dokumentacije izhaja, da je bila mld. A.A. z začasno odločbo št. 1302-24/2017-90 z dne 26. 1. 2018 predvsem zaradi nasilja v družini, odvzeta obema staršema B.B. in C.C. ter začasno nameščena v vzgojno varstvo v krizni center za otroke - Hiša zavetja Palčica. Dne 6. 3. 2018 je CSD z začasno odločbo št. 1203-24/2017-211 deklico začasno oddal v vzgojo in varstvo v rejniško družino in z rejnikom sklenil rejniško pogodbo. Rejnik je CSD dne 26. 3. 2018 podal na zapisnik izjavo, da odstopa od rejniške pogodbe, zato je center ponovno izdal začasno odločbo št. 1203-24/2017-269 in deklico za čas iskanja druge ustrezne rejniške družine namestil v krizni center za otroke - Hiša zavetja Palčica. Očetu je bil s strani Okrožnega sodišča v Novi Gorici v mesecu februarju 2018 za obdobje dvanajst mesecev izrečen ukrep prepovedi približevanja deklici. V nadaljevanju je bila deklica z začasno odredbo št. 1203-24/2017-303 z dne 18. 4. 2018 nameščena v rejniško družino rejnice D.D., kjer se še vedno nahaja. Po oceni pobudnice bo tudi v prihodnje potrebno urejanje zadev v povezavi z vpisom deklice v vrtec, morebitnim zdravljenjem, vročanjem dokumentov in odločanje o drugih stvareh, ki bistveno vplivajo na dekličin osebnostni razvoj in usposabljanje za samostojno življenje, zato je predlagala, da se deklico postavi pod skrbništvo.

3. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je v 201. členu določal, da mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, postavi center za socialno delo pod skrbništvo. V postopku je CSD opravil zaslišanje staršev mld. A.A., ki sta bila seznanjena z ukrepom postavitve mld. hčerke pod skrbništvo. Mati B.B. je na zaslišanju povedala, da bo s CSD sodelovala tako, kot že sedaj sodeluje, vendar otrokovih osebnih dokumentov ne bo dajala nikomur. Povedala je, da oba otroka pogreša in da se je z njima doma dobro počutila in da bo poskušala poravnati vse neplačane račune za E.E. in A.A. ter da upa, da ji bo C.C. pri tem pomagal. Glede njenega odnosa do očeta mladoletne hčerke je povedala, da je odnos dober in da je C.C. obljubil, da bo sodeloval s CSD. Na vprašanje, koga predlaga za skrbnika otrokoma, če bi se izkazalo, da skrbnika otroka potrebujeta, je odgovorila, da ne ve in da bo o tem razmislila.

4. V postopku zaslišani oče mladoletne A.A., C.C. je na zaslišanju povedal, da s Centrom za socialno delo sodeluje, vendar ne s strokovnima delavkama F.F. in G.G., zoper katero naj bi preko odvetnika vložil zahtevo za izločitev iz postopka. Njegov odvetnik je podal mnenje, da ni razlogov za postavitev otrok pod skrbništvo, saj se je C.C. ves čas pripravljen odzivati in sodelovati s CSD, prosil pa je, da naj bi bila kontaktna oseba nekdo drug in ne G.G.. V zvezi s pobudo za postavitev mld. otrok pod skrbništvo je povedal, da navedeno v pobudi ne drži. Glede njegovega odnosa do matere mladoletnih otrok je navedel, da je B.B. imela težave z alkoholom in da je njun odnos v redu, ko ni v vinjenem stanju. Za skrbnika otroka, če bi bilo to potrebno, je predlagal njegovo mamo, H.H., ki je v pokoju in živi v Belgiji, vendar lahko pride kadarkoli iz Belgije in živi z njimi.

5. V nadaljevanju CSD povzema določbe 54. in 56. člena Ustave RS ter 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno, in nadaljuje, da je v postopku ugotovil, da starša sicer sodelujeta s CSD, vendar ni realnih možnosti, da bi starša ali vsaj eden od njiju v tem trenutku lahko prevzela varstvo in skrb za mld. A.A. na način, da bi bile pri tem zavarovane njene koristi.

6. Ugotavlja, da sta starša otrok do njune vloge nekritična, saj zanikata mnoga svoja neustrezna starševska ravnanja ter ne uvidita pomena prilagajanj izpolnjevanja lastnih potreb, potrebam otroka. Starša kljub številnim postopkom, ki so v teku in kljub posledicam, ki se kažejo pri otrocih, nasilje v družini in posledice, ki jih to in njuno neizpolnjevanje starševskih dolžnosti povzroča pri deklici, zanikata. CSD se pri tem sklicuje na ugotovitve psihiatričnega izvedeniškega mnenja prof. dr. I.I., iz katerega izhaja, da na izvajanje starševske vloge pri obeh starših vpliva njun destruktiven partnerski odnos. Pri materi tudi značilnosti vedenja povezane z uživanjem alkohola, pri očetu pa pomanjkanje empatije ter psihična in fizična nasilnost. V času postopka starša nista uspela urediti svojega življenja tako, da bi lahko odgovorno prevzela skrb za otroke. Nasilje C.C. nad njegovo partnerko B.B. se nadaljuje tudi po odvzemu otrok. B.B. se v času izdaje izpodbijane odločbe nahaja v Psihiatrični bolnišnici Idrija na zdravljenju zaradi odvisnosti od alkohola. C.C. pa je trenutno v priporu zaradi očitanih več kaznivih dejanj. Pri sodišču poteka zoper očeta in mamo več postopkov v zvezi z nasiljem v družini, v katerih prihaja med mld. otrokoma in staršema do navzkrižja interesov, kar pomeni, da bi bilo smotrno, da bi deklica imela skrbnika. Zaradi slednjega in tudi vseh okoliščin, ki so narekovale potrebo po zaščiti deklice z odvzemom staršem in namestitvi v rejniško družino, sta starša nedvomno ovirana pri izvajanju roditeljske pravice. CSD zato zaključuje, da je mld. A.A. treba postaviti pod skrbništvo, saj je treba omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, česar ji starša v danih okoliščinah ne zmoreta zagotoviti. Ob upoštevanju navedenega, je CSD na podlagi 201. člena ZZZDR mld. A.A. postavil pod skrbništvo, kot izhaja iz izreka 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

7. Skladno s 182. členom ZZZDR se, če je mogoče, in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, imenuje za skrbnika njegov sorodnik. Pri imenovanju skrbnika pa upošteva CSD želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR). C.C. je sicer predlagal, da bi funkcijo skrbnice prevzela njegova mati H.H., ki biva v Belgiji in lahko pride kadarkoli živeti v Slovenijo, vendar CSD v tem trenutku meni, da je v danih okoliščinah primerneje, če se za skrbnika postavi nevtralno osebo, ki stalno prebiva v RS in bo skrbniško funkcijo opravljala brez dvoma glede navzkrižja interesov in s skrbnostjo, ki jo naroča zakon. Zgolj navedbe C.C., da njegova mati lahko pride v Slovenijo kadarkoli, ne zadostujejo, saj se je družina že večkrat znašla v težki situaciji, vendar njegove matere ni bilo v Slovenijo. H.H. se še vedno nahaja v tujini in CSD nima niti možnosti preveriti, ali je sploh primerna za opravljanje skrbniške funkcije, saj o njej nima nobenih informacij. Zato je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v tem trenutku ocenil, da bodo pravice in koristi deklice najustrezneje zaščitene na način, da CSD sam opravlja dolžnost skrbnika, po pooblaščencu, kar je skladno s 185. členom ZZZDR.

8. V nadaljevanju obrazlaga odločitev iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, ki temelji na 186. členu ZZZDR ter 4. točko izreka izpodbijane odločbe, ki temelji na 194. členu ZZZDR, na podlagi katerega mora skrbnik centru za socialno delo oddati poročilo o svojem delu vsako leto do 15. februarja za preteklo leto ter tudi kadar center za socialno delo to zahteva. Odločitev, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) temelji na drugem odstavku 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj gre za ukrep, s katerim ni mogoče odlašati, zato, da se zavarujejo interesi oziroma pravice in koristi mld. A.A., za katero starša ne skrbita ustrezno, oziroma nista sposobna presojati, kaj je v dani situaciji varovanki v največjo korist. Tudi pri tej odločtivi je bilo osnovno vodilo, upoštevaje zakonsko podlago, predvsem varovanje koristi otroka.

9. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo št. 12007-27/2018/4 z dne 23. 1. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti uvedel postopek postavitve pod skrbništvo mld. A.A., ki je bila z odločbo organa prve stopnje odvzeta staršema in nameščena v krizni center in kasneje v rejništvo, v času, ko je bil pritožniku s strani pristojenga sodišča izrečen ukrep prepovedi približevanja mld. A.A.. Organ prve stopnje je tekom postopka pridobil izjavo pritožnika, ter nato na podlagi dejstev, ugotovljenih tekom postopka, izdal izpodbijano odločbo, ki je po mnenju pritožbenega organa pravilna in na zakonu utemeljena in tudi v korist mld. varovanki. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na pritožnikovo željo po imenovanju njegovih staršev za skrbnika, je navedel, da se pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Center za socialno delo pa ni dolžan upoštevati izraženih želja varovanca oziroma njegovih sorodnikov, kadar presodi, da izražene želje varovancu niso v korist, za kar gre v konkretni zadevi. Pritožniku je pojasnil, da skrbništvo nad mladoletniki lahko preneha, če so prenehali razlogi zanj in da v primeru spremenjenih okoliščin lahko pritožnik organu prve stopnje posreduje pobudo, da odloči o prenehanju izrečenega skrbništva.

10. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje in sodišču predlaga, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu organu ter ji povrne stroške tega postopka. V tožbi navaja, da prvostopenjska odločba ne vsebuje vseh obveznih sestavin po 214. členu ZUP, saj izpodbijana odločba ne vsebuje niti dejanske niti pravne obrazložitve. Zlasti pa ne vsebuje navedbe dokazov, na podlagi katerih naj bi prvostopenjski organ ugotovil dejansko stanje, ki je bilo tudi zmotno ugotovljeno. Izpodbijana odločba tudi nima razlogov, ki naj bi bili odločilni za presojo posameznih dokazov ter razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo.

11. Obveznost upravnega organa, da svojo odločitev obrazloži, izhaja tako iz navedenih predpisov ZUP, kot tudi iz ustavne pravice do poštenega obravnavanja po 22. in 23. členu Ustave RS ter 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Dejstvo je, da teh pomanjkljivost prvostopenjske odločbe ni odpravil niti drugostopenjski upravni organ. Izpodbijane odločbe se zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti niti se o njej ni mogoče izjaviti.

12. Glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo prerekala navedbe prvostopenjskega organa, da poteka zoper očeta in mamo več postopkov v zvezi z nasiljem v družini, v katerih prihaja do navzkrižja interesov med mld. otrokoma in staršema. Gre za posplošene, pretirane in celo neresnične navedbe, saj ne poteka več postopkov, ampak zgolj in samo postopek pod opr. št. N 36/2018 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki še ni zaključen in CSD sploh še ne razpolaga s pravnomočno sodno odločbo. Posplošene navedbe dodatno potrjujejo namen strokovnih sodelavcev CSD, da v predmetnem postopku opravičijo svoje napačne strokovne odločitve in očrnijo tožečo stranko. CSD ne razpolaga niti z eno pravnomočno sodno odločbo, iz katere bi izhajalo, da bi tožeča stranka storila kakršnokoli kaznivo dejanje, isto velja tudi za prekrške, saj ni bila do sedaj pravnomočno kaznovana za noben prekršek, ki bi se kakorkoli dotikal družine.

13. Glede zavrnjenega predloga, da se za skrbnico postavi njegova mati H.H. navaja, da je slednja vedno pomagala družini pri varstvu in skrbi za mladoletna otroka in ju je v času počitnic tudi obiskovala ter ju peljala na dopust in zanju skrbela, ko sta starša v poletnih mesecih delala. Mladoletna A.A. babico dobro pozna, saj je v času poletnih počitnic z njo preživela veliko časa. Izjava mame tožeče stranke H.H. je bila pravočasno vložena v postopek in se nahaja v predmetnem spisu. Iz izjave očeta tožeče stranke K.K. pa ravno tako izhaja, da sta z ženo pripravljena prevzeti skrb za mladoletna otroka in da se strinjata, da se za skrbnika mladoletnih vnukov postavi H.H. ali K.K.. Da je H.H. primerna oseba prvostopenjski organ sploh ni obravnaval, saj bi v nasprotnem primeru ugotovil pravilno dejansko stanje in v odločbi ne bi navajal neresnic. Niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ v svojih obrazložitvah nista utemeljila, zakaj naj bi bilo v korist varovanca, da se postavi za skrbnika kar CSD oziroma tretjo neznano pooblaščeno osebo, ki niti ni imenovana v odločbi. Zato se izpodbijane odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da bi v zadevi v ponovnem postopku odločal drug prvostopenjski organ, saj sta CSD v Novi Gorici in tam zaposlena G.G., ki vodi postopke v zadevi, skrajno pristranska in sta s svojimi nepravilnimi odločitvami že povzročila ogromno škode otrokom in staršem, za kar je bila v zadevi podana kazenska ovadba dne 10. 12. 2018. 14. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovorov na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, ter se opredelil do pritožbenih navedb tožeče stranke. Tožena stranka je dejansko stanje v zadevi v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato sodišče zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitev pravil postopka. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi in se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

17. Ugovor tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ni utemeljen. Na podlagi 201. člena ZZZDR, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, postavi center za socialno delo mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, pod skrbništvo. V konkretnem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi ugotovitve, da starša mladoletnice, v konkretnem primeru tožeča stranka, kot oče nima realnih možnosti, da bi lahko prevzel varstvo in skrb nad mladoletno hčerko na način, da bi bile pri tem zavarovane njene koristi. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njegovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (drugi odstavek 5.a člena ZZZDR). Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal oba starša mladoletnih otrok in ju pri tem seznanil z do tedaj zbranimi dokazi. Svojo odločitev je utemeljil predvsem na izčrpnem izvedeniškem mnenju sodne izvedenke psihiatrične in pedopsihiatrične stroke prof. dr. I.I. dr. med. iz katere nedvomno izhaja, da je izvedenka diagnostiko obeh otrok opravila na podlagi podatkov o njunem razvoju in heteroanamnestičnih podatkov ter opravljene pedopsihiatrične preiskave, razširjene s projektno diagnostično metodo. Za tožečo stranko je imela na voljo obsežne heteroanamnestične podatke ter tudi izvide pretekle psihiatrične obravnave ter ugotovitve, zbrane s psihiatričnim pregledom, v katerem je tožeča stranka skušala pregled usmerjati in ga selektivno uravnavati po svojih potrebah. Tožeča stranka je oseba s primarnimi intelektualnimi sposobnostmi v območju spodnjega povprečja. Njen način razmišljanja je usmerjen in vključuje le zelo konkretne vsebine, te pa izhajajo iz njenih osebnih potreb. Čustveno je zelo intenzivna, egocentrična, empatije ne pozna, je impulzivna, razburljiva, nestrpna. Oblikuje si medsebojne odnose, ki ji nekaj prinašajo ali podpirajo njeno samopodobo in v njih vztraja z dominanco, zahtevnostjo in podrejanjem nemočnih. Pri tožeči stranki so podane lastnosti in značilnosti psihosocialnega funkcioniranja, ki opisujejo disocialno osebnostno motnjo; impulzivnost, odzivanje in manipuliranje z nasiljem, nevztrajnost pri konstruktivnih aktivnostih, nezmožnost učenja iz negativnih izkušenj, nepredvidljivost in neobčutljivost za čustva drugih. Tožeča stranka svojo pripoved o lastnem starševstvu idealizira in zanika mnoga svoja neustrezna starševska ravnanja. Ne ona ne mati mladoletnih otrok pa ne uvidita pomena prilagajanja izpolnjevanja lastnih potreb potrebam otroka. Zato je mogoče njuno preteklo izvrševanje starševskih nalog ocenjevati le po ovrednotenju sedanjega stanja otrok, ki zaradi čustvenih motenj in osnovnega pomanjkanja občutka varnosti izražata visoko raven tesnobe in strahu. Temeljne varne in spodbudne navezanosti na starše ne izražata in sta čustveno travmatizirana.

18. V nadaljevanju izvedenskega mnenja izvedenka ugotavlja, da se pri sinu E.E. izkazujejo vedenjske motnje, ki so v marsičem zelo skladne z vedenjskimi značilnostmi očeta. Ob teh eksternaliziranih motnjah pa so pri njemu podane tudi internalizirane čustvene motnje z značilnostmi prikrite depresije. Iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom N 5/2018 z dne 2. 9. 2018 tožeči stranki za obdobje 12 mesecev izreklo prepoved približevanja na razdaljo 50 metrov k objektom tedanje nastanitve mladoletnih otrok tožeče stranke to je E.E. in A.A.. Ista prepoved velja tudi za približevanje lokacijam šole in vrtca, ki bi jih otroka obiskovala v času izrečenih ukrepov. Nadalje so bili za isto časovno obdobje prepovedani kakršnikoli stiki tožeče stranke z njegovima otrokoma, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb ter vzpostavitev kakršnega koli srečanja. Iz obrazložitve navedenega sklepa poleg ostalega nedvomno izhaja, da je sodišče na podlagi listinskih dokazov predloženih spisov ugotovilo, enako kot izvedenka pedopsihiatrinja, da sta mladoletna otroka žrtvi nasilja, ki ga v družini izvaja tožeča stranka.

19. V zadevi ni sporno, da se je v času izdaje prvostopenjske odločbe mati mladoletnih otrok nahajala v Psihiatrični bolnišnici Idrija na zdravljenju zaradi odvisnosti od alkohola. V času izdaje izpodbijane odločbe je pred sodiščem potekalo zoper starša mladoletnih otrok več postopkov v zvezi z nasiljem v družini, v katerih je prihajalo med mladoletnima otrokoma in staršema do navzkrižja interesov. Tožeča stranka v tožbi sicer navaja, da so bili postopki zaradi nasilja v družini zoper tožečo stranko, ki so se vodili pred sodiščem, ustavljeni, kar dokazuje s priloženimi dokazi. Navedeno pa po mnenju sodišča na samo odločitev glede na druge dokaze, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne more vplivati. Izpodbijana odločba temelji tudi na drugih izvedenih dokazih, predvsem na izvedeniškem mnenju pedopsihiatra, zato sodišče nikakor ne dvomi v pravilnost odločitve, s katero je bila mladoletna A.A. postavljena pod skrbništvo.

20. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na odločitev, da bo opravljal skrbniške dolžnosti nad mladoletno A.A., CSD po pooblaščeni osebi ni utemeljen. Tudi po mnenju sodišča, upoštevaje že navedeno izvedeniško mnenje pedopsihiatrinje, ne bi bilo primerno, da se za skrbnico postavi mati tožeče stranke H.H.. Iz anamnestičnih podatkov, ki jih je posredovala sama tožeča stranka in povzetka izvidov za tožečo stranko, izhaja, da tožeča stranka s starši manipulira, da je bila s starši v konfliktih, ter se je v letu 1999, ko ji oče in družina niso izpolnjevali potreb, z očetom stepel, ugotavlja pa se tudi njeno tedanjo odvisnost ter duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja kokaina in alkohola ter reaktivno depresivno psihozo. Res je sicer, da je od tedanjih dogodkov preteklo že precej let, vendar navedeni podatki kljub temu kažejo na vzorec ravnanja tožeče stranke s svojimi starši. Razen tega v zadevi ni sporno, da starši tožeče stranke bivajo v Belgiji. Tožeča stranka je sicer na zapisnik pri CSD predlagala, da funkcijo skrbnice prevzame mati H.H.. V pritožbenem postopku je tudi predložila njeno izjavo, da je pripravljena skrbeti za mladoletna otroka, vendar sodišče ocenjuje, da je bilo glede na navedene okoliščine, v času izdaje izpodbijane odločbe primerneje, da se je za skrbnika postavilo nevtralno osebo, ki bo stalno prisotna v Republiki Sloveniji in bo skrbniško funkcijo opravljala nevtralno, brez dvoma glede navzkrižja interesov in s skrbnostjo, ki jo naroča zakon. V času izdaje izpodbijane odločbe se je mati tožeče stranke nahajala v Belgiji, od koder bi težko opravljala skrbniške dolžnosti. Zgolj njena izjava, da je pripravljena priti v Republiko Slovenijo in skrbeti za svoje vnuke, pa v času izdaje izpodbijane odločbe, tudi po mnenju sodišča, ni zadosten dokaz za to, da bo sposobna opravljati skrbniške dolžnosti glede na to, da je prvostopenjski organ v času odločanja ni mogel neposredno, brez časovnega zamika, zaradi bivanja matere tožeče stranke v Belgiji, preveriti njeno sposobnost za opravljanje skrbniške dolžnosti, ob upoštevanju že navedenih odnosov tožeče stranke do svojih staršev, sicer v preteklem obdobju, vendar ob upoštevanju ugotovljenih osebnostnih lastnosti tožeče stranke. Glede na navedeno, tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke glede kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, to je, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka je bila pred izdajo izpodbijane odločbe z dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba seznanjena, dana ji je bila tudi možnost, da se o njih izreče. 21. Ne glede na navedeno, pa sodišče dodaja, da je bil tekom tega postopka sprejet Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), ki v 171. členu ureja omejitve starševskih skrbi. Sodišču nalaga, da enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom (prvi odstavek 171. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče otroka postavi pod skrbništvo za zastopanje v obsegu, v katerem staršem omeji upravičenja iz starševske skrbi in imenuje skrbnika (četrti odstavek 171. člena DZ). Pristojnost za odločanje o imenovanju skrbnika je tako prešla na sodišča. Starševska skrb se vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega je bila odvzeta (drugi odstavek 176. člena DZ). Upoštevaje prehodne določbe, iz 290. in 291. člena DZ se v primeru razveljavitve odločbe upravnega organa prve stopnje postopek nadaljuje pred sodiščem. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, bo v primeru, da se ugotovi prenehanje razlogov za odvzem starševske skrbi o tem odločalo pristojno sodišče. 22. Na podlagi vsega navedenega, je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokazni predlogi tožeče stranke za izvedbo dokazov z zaslišanjem mame tožeče stranke H.H., ki naj bi se jo vabilo na njen belgijski naslov, glede na mnenje sodišča navedeno v obrazložitvi, glede na to, se v upravnem spisu že nahaja njena izjava, s katero potrjuje, da je pripravljena opravljati skrbniške dolžnosti in glede na to, da tožeča stranka v tožbi ni navedla, kaj bi dodatnega priča izpovedala, na samo odločitev v zadevi ne more vplivati.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.