Jedro

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se s tem, ko je tožnik odklonil test alkoholiziranosti, šteje, da je bil tožnik alkoholiziran. Tožena stranka ima v 7. členu Pravilnika o izvajanju kontrole in ugotavljanju dela pod vplivom alkohola določeno, da se v primeru, če delavec odkloni ugotavljanje alkoholiziranosti, lahko sum alkoholiziranosti ugotavlja na drug način, s katerim se dokazuje, da je delavec pod vplivom alkohola (npr. s pričami, odvzemom krvi itd.). Zato je sodišče prve stopnje zaslišalo priče in direktorja tožene stranke in na podlagi zaslišanja prič ter zakonitega zastopnika zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik kritičnega dne vinjen na delovnem mestu. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto „varnostnik - varovanje premoženja“ za polni delovni čas ter mu za obdobje od 21. 2. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo v višini 893,09 EUR mesečno z vsemi dodatki, kot če bi delal ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 827,77 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Po mnenju pritožbe je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni dokazala storitve očitanih kršitev, saj so o znakih alkoholiziranosti tožnika izpovedali A.A., B.B. in direktor C.C.. O alkoholiziranosti tožnika na delovnem mestu pa je bil seznanjen tudi ravnatelj D.. B.B. je bil prvi, ki je na obnašanje tožnika opozoril direktorja C.C., ki je na podlagi opozorila in lastnih opažanj, da je imel tožnik pred seboj kozarec z žgano pijačo, sprožil postopek za odstranitev tožnika z delovnega mesta in preizkus alkoholiziranosti. B.B. tožnika ni poznal, vendar je nanj postal pozoren zaradi neprimernega obnašanja. A.A. je na podlagi klica direktorja in na podlagi obnašanja tožnika ugotovil, da je tožnik vinjen, zato je tudi odredil njegovo odstranitev z delovnega mesta in organiziral zamenjavo. Le priča E.E. je potrdil izjavo tožnika, da ni bil vinjen, vendar je priča na zaslišanju lagala in s tem storila kaznivo dejanje krivega pričanja. E.E. je lažno izpovedal, da je tožnik ključe oz. daljinca vrnil sam, natanko je znal izpovedati, kaj je pil tožnik v lokalu, ni pa vedel, kako je bil tožnik tistega dne oblečen, čeprav je bila v spornem času zima in zato verjetno ne bi bilo težko opisati ali je tožnik nosil plašč ali bundo. Prav tako je E.E. izpovedal, da je ob razgovoru A.A. s tožnikom stal tako blizu, da je slišal, da je tožnik zahteval, da opravijo alkotest, čeprav sta tako A.A. kot priča F.F. zanikala, da bi bila ob razgovoru v bližini tretja oseba. E.E. je tudi zanikal, da bi tožnika kdo zamenjal na delovnem mestu, čeprav so navedeno potrdili C.C., A.A. in F.F.. Tožnik pa ni samo odklonil preizkusa z alkotestom, ampak je odšel domov pred 15.00 uro, torej preden se je končalo njegovo delo in ni počakal na prihod detektiva. Tožena stranka ni imela niti pravice niti sredstev tožnika prisiliti, da bi počakal na prihod detektiva. S tem ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, se šteje, da je bil tožnik alkoholiziran. V kolikor bi tožnik, tako kot je zatrjeval, res želel opraviti alkotest, bi počakal na detektiva ali pa bi ga opravil na lastno iniciativo na policiji, ki je oddaljena 500 metrov od tožene stranke ali v zdravstveni organizaciji. Tožnik je pred začetkom obravnave na sodišču večkrat poklical priče in jim grozil, zato so bile izjave prič nekoliko nedorečene, še posebej izpoved B.B.. Tožnik je mojster borilnih veščih ter hitre jeze in je zaradi tožnikovega nasilništva v G. velikokrat intervenirala policija. Tožena stranka res ni predložila posnetkov varnostnih kamer, kar je bila posledica zamenjave odvetnika in ker so bili posnetki tožniku predvajani na obravnavi pri toženi stranki dne 28. 1. 2013, kar je tožnik tudi potrdil s podpisom zapisnika. Ker je D. izobraževalna ustanova, kjer se dela z mladostniki, predstavlja kršitev delovne obveznosti že majhna količina prisotnosti alkohola. Glede na tožnikovo predhodno opozorilo glede prisotnosti alkohola in usklajenih izpovedi oseb, ki so usposobljene za zaznavo alkoholiziranosti tudi brez alkotesta, je trditev tožnika, da ni bil alkoholiziran, v celoti neverjetna in neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kateri smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, saj je sodba sodišča prve stopnje podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo izpovedbe prič A.A., H.H., E.E., B,B, in F.F. in direktorja tožene stranke C.C. ter ostale dokaze, tako da v obrazložitvi sodbe ni nasprotja med vsebino listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po navedeni določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je bil dne 15. 1. 2013 vinjen na delovnem mestu, kar je ugotovil nadrejeni A.A., ki je opravil izredni nadzor ob 14.15 uri, na lokaciji tožnikovega delovnega mesta (D. šola v I. - D.). A. je ugotovil, da tožnik kaže očitne znake vinjenosti. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je bil tožnik pozvan, da opravi alkotest oz. odvzem krvi, vendar je oboje odklonil. Pri toženi stranki postopek ravnanja v primeru, ko se pri delavcu pojavi sum alkoholiziranosti, ureja Pravilnik o izvajanju kontrole in ugotavljanje dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc na delovnem mestu (priloga B7). Pravilnik v 5. členu določa, da preizkus alkoholiziranosti pri delavcu opravi komisija, ki vključuje vsaj dva člana iz podjetja ter detektiva. Če delavec odkloni ugotavljanje alkoholiziranosti in ne zahteva strokovnega pregleda, pa se šteje, da je neupravičeno odklonil ugotavljanje alkoholiziranosti.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se s tem, ko je tožnik odklonil test alkoholiziranosti, šteje, da je bil tožnik alkoholiziran. Tožena stranka ima v 7. členu Pravilnika o izvajanju kontrole in ugotavljanju dela pod vplivom alkohola določeno, da se v primeru, če delavec odkloni ugotavljanje alkoholiziranosti, lahko sum alkoholiziranosti ugotavlja na drug način, s katerim se dokazuje, da je delavec pod vplivom alkohola (npr. s pričami, odvzemom krvi itd.). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaslišalo priče E.E., F.F., H.H., A.A., B.B. in direktorja tožene stranke C.C. in na podlagi zaslišanja prič ter zakonitega zastopnika zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik kritičnega dne vinjen na delovnem mestu. O znakih vinjenosti tožnika je izpovedal le tožniku nadrejeni delavec A.A., medtem ko ostale priče navedenega niso potrdile. Tudi iz izpovedi direktorja C.C., ki je tožnika videl v lokalu, ne izhaja, da bi bil tožnik kritičnega dne v vinjenem stanju. Direktor ni omenil nobenega konkretnega znaka, ki bi kazal na vinjenost tožnika. Izpovedal je, da je, ko je kritičnega dne z B.B. vstopil v gostinski lokal, je videl tožnika, da je krilil z rokami in bil žaljiv do natakarice ter do ostalih gostov. Njegove izpovedi, da je tožnik pil žgano pijačo, pa ni potrdil B.B., na katerega se je skliceval zakoniti zastopnik. Prav tako tožena stranka ni predložila računa, iz katerega bi bilo razvidno, da je tožnik v gostinskem lokalu naročil žgano pijačo, čeprav je zakoniti zastopnik izpovedal, da je vzel račun kot dokazilo, da je tožnik pil žgano pijačo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in tožnika pravilno zaključilo, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni verodostojen, ker pri zapisu zapisnika ni sodelovala komisija v sestavi, kot jo določa pravilnik tožene stranke in ker je zapisnik tožena stranka sestavila naknadno ter sta ga naknadno podpisala A.A. in F.F., medtem ko je priča B.B. izpovedal, da podpis na zapisniku ni njegov. Priča F.F. je izpovedal, da je zapisnik podpisal kasneje ter da je od A.A. izvedel, da je tožniku ponudil alkotest ter da je tožnik alkotest odklonil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tudi s pričami ni dokazala, da je bil tožnik kritičnega dne alkoholiziran. Tožena stranka tudi ni predložila računa iz gostinskega lokala, na katerega se je skliceval direktor C.C.. Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan in v kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je samo priča E.E. trdila, da tožnik ni bil vinjen ter da je priča lagala in s tem storila kaznivo dejanje krivega pričanja. Tožena stranka bi lahko priči očitala storitev kaznivega dejanja krivega pričanja le, v kolikor bi to dokazala s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Pa tudi sicer so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik med obravnavanjem pred sodiščem prve stopnje večkrat klical priče in jim grozil, ter so zato so bile izjave prič nedorečene, saj nevednega nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.