Jedro

Zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je kvečjemu (158. člen Ustave) mogoče uporabiti izredna pravna sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Javne agencije RS za energijo št. 521-39/2010-7/EE-43 z dne 10. 3. 2011 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim aktom je A. d.d., na podlagi Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 39/07) in na podlagi pooblastila družbe B. d.o.o., ki se prenaša z Aneksom št. 2 k pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo podpisano z dne 20. 4. 2010 in soglasja Vlade RS k prenosu pooblastila (sklep št. 36000-5/2008/2 z dne 30. 10. 2008), v skladu z 71. členom Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07-EZ-UPB2 in nasl.; v nadaljevanju: EZ), 9. členom Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Uradni list RS, št. 117/04, 23/07; v nadaljevanju: Uredba), 4. členom Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/07; v nadaljevanju: Splošni pogoji), navodili za priključevanje in obratovanje elektrarn inštaliranje električne moči do 10MVA ter 125. in 207. členom Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP-G (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP), v upravni zadevi zahteve za povračilo stroškov na podlagi vloge stranke C. d.o.o., v postopku izdaje soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje za objekt, sprejel sklep (v prvi točki izreka), da se vložniku priznajo stroški postopka v višini 920,00 EUR + 20 % DDV, ki bodo povrnjeni v roku 8 dni po pravnomočnosti tega sklepa; v drugi točki izreka pa je organ odločil, da se višji stroškovni zahtevek zavrže kot prepozen. V obrazložitvi prvostopenjskega akta je navedeno, da je vlagatelj dne 9. 9. 2010 vložil pritožbo zoper soglasje za priključitev št. 538107 z dne 24. 8. 2010. S citirano pritožbo je uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali zaradi izdanega soglasja, ki je bilo uspešno izpodbijano. Prvostopni organ je dne 21. 12. 2010 ponovno izdal soglasje za priključitev št. 539808 „za oddajo električne energije“, v katerem je sicer priznal stroške postopka, vendar ni izrecno zapisal kolikšne stroške je vlagatelju priznal. S tem sklepom torej organ odloča o stroških, tako da je sedaj izrecno navedel, koliko stroškov je priznal in jih bo vlagatelju povrnil po pravnomočnosti sklepa. Stroškovnik, ki ga je v pritožbi navedel vlagatelj, je organ preučil in preveril, ali ustreza določilom Zakona o odvetniški tarifi. Ugotovil je, da je ustrezen. Glede na to, da so stroški vlagatelju nastali v posledici ravnanja organa, jih je organ dolžan povrniti vlagatelju skladno z določili drugega in tretjega odstavka 113. člena ZUP.

2. Javna agencija Republike Slovenije za energijo je na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 126/07, 65/08, 47/09 in 8/10) v zvezi s pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa A., ki jo je vložil C. d.o.o., odločila (v prvi točki izreka), da se pritožba, ki jo je po svojem pooblaščencu odvetniški družbi D. o.p., d.o.o. iz Ljubljane, dne 18. 1. 2011 vložila družba C. d.o.o., zoper 2. točko izreka sklepa A. d.d., št. RS C/151969/2011-TK z dne 11. 1. 2011, zavrne. V izpodbijani 2. točki izreka pa je tožena stranka odločila, da se sklep št. RS C/151969/2011-TK z dne 11. 1. 2011, ki ga je izdal A., odpravi. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prvostopenjski organ višji stroškovni zahtevek zavrgel na podlagi 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot prepozen. Na ta sklep se je pritožil pritožnik. Pritožba je pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi. V pritožbi pritožnik navaja, da ga je organ prve stopnje pozval na specifikacijo in utemeljitev stroškov šele 28. 12. 2010. Pred tem datumom pa ga ni opozoril, da mora zahtevati povračilo stroškov do izdaje odločbe, kar bi organ prve stopnje moral storiti na podlagi 116. člena ZUP. Zato pritožniku ni ugasnila pravica priglasitve stroškov. Dalje pritožnik navaja, da do 11. 1. 2011 o obravnavani zadevi še ni bilo v celoti odločeno, ampak je bilo odločeno zgolj o glavni stvari. Zaradi tega se šteje, da je bilo o celotnem zahtevku odločeno šele 11. 1. 2011, kar pa pomeni, da bi stranka pred tem lahko upravičeno priglasila svoje stroške. V nadaljevanju obrazložitve se organ sklicuje na 113. člen ZUP. Pri tem je vpogledal v upravni spis št. 521-39/2010/EE-43 (spor glede izdanega soglasja za priključitev, ki se je vodil pri tukajšnjem organu) in ugotovil, da se je upravni postopek začel z vložitvijo vloge pritožnika za izdajo soglasja za priključitev, torej na zahtevo pritožnika. Pritožnik se je na izdano soglasje za priključitev sicer pritožil in s pritožbo uspel, vendar glede na določilo 113. člena ZUP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu pri tem nastali niti do povračila stroškov, katere je pritožnik zahteval dodatno z zahtevo za povračilo stroškov in pozivom za izdajo sklepa o stroških z dne 28. 12. 2010, saj se je upravni postopek začel na njegovo zahtevo, zaradi česar gredo stroški njegovega pravnega zastopanja v njegovo breme. Glede na navedeno je organ druge stopnje odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Ker je bila odločitev organa prve stopnje o priznanju stroškov postopka pritožnika posledica napačne uporabe pravnega predpisa, je organ druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP odpravil sklep št. RA C/151969/2011-TK z dne 11. 1. 2011. Navedeno izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper 2. točko sklepa Republike Slovenije, Javne agencije Republike Slovenije za energijo št. 521-39/2010-7/EE-43 z dne 10. 3. 2011. Tožeča stranka uvodoma pojasnjuje, da je spremenila družbenika, firmo, zakonitega zastopnika in svoj poslovni naslov. Dejstvo, da med družbo C. d.o.o. in E. d.o.o. obstaja pravno nasledstvo izhaja iz priloženega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da imata obe družbi enako matično številko v Poslovnem registru RS. V obravnavani zadevi je mogoče že na podlagi listin spisa tožene stranke 521-39/2010-7/EE-43 kot nesporno ugotoviti, da se tožnik ni pritožil zoper „1. točko sklepa št. RA C/151969/2011-TK z dne 11. 1. 2011, ki ga je izdal A., d.d.“, in da je prva točka navedenega sklepa postala pravnomočna in izvršljiva. Slednje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Celo nasprotno – iz tožnikove pritožbe izrecno izhaja, da soglaša s prvo točko predmetnega sklepa in da naj predmetna točka zaradi navedenega postane dokončna in izvršljiva. Ker je tožnik v svoji pritožbi izrecno navedel, da se pritožuje zgolj in izključno zoper 2. točko prej navedenega sklepa, tožena stranka v postopku reševanja njegove pritožbe ni bila upravičena odpraviti (pravnomočne in izvršljive) 1. točke predmetnega sklepa. Navedeno pomeni, da prva točka sklepa št. RA C/151969/2011-TK z dne 11. 1. 2011, ki ga je izdal A., d.d., sploh ni bila predmet pritožbenega postopka oziroma ni bila predmet pritožbenega preizkusa, temveč je bila predmet pritožbenega preizkusa zgolj in izključno 2. točka predmetnega sklepa (t.j. zavrženje višjega stroškovnega zahtevka). Prva točka predmetnega sklepa bi lahko bila predmet pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti, ki bi bil v škodo pritožnika, zgolj in izključno iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP, kar pa v obravnavanem primeru ni bil slučaj, saj noben izmed razlogov v prej citiranih določbah ni bil podan, zaradi česar tudi ni bilo pravne podlage za odpravo (pravnomočne) 1. točke odločbe organa prve stopnje. ZUP v drugem odstavku 253. člena določa pogoje, ko lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe odloči tudi v škodo pritožnika, vendar samo v taksativno naštetih primerih. V obravnavani zadevi pa ni bil podan nobeden od prej navedenih razlogov, zaradi katerih bi tožena stranka lahko izven predmeta pritožbe oziroma izven pritožbenih navedb po uradni dolžnosti odpravila neizpodbijani del sklepa o stroških, saj tudi v določbah 274., 278. in 279. ZUP ni pravne podlage za odpravo neizpodbijanega dela sklepa. Zgolj podredno pa je potrebno opozoriti, da neizpodbijani del sklepa varuje tudi načelo pravnomočnosti, kar še dodatno utemeljuje zahtevo, da bi smel organ druge stopnje poseči v ta del sklepa samo, če so podani razlogi za odpravo sklepa z izrednimi pravnimi sredstvi. Predlaga, da sodišče sklep z dne 10. 3. 2011 v 2. točki izreka odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je pri svoji odločitvi v 2. točki izreka odločbe oprla na prvi odstavek 252. člena ZUP. Le-ta namreč določa, da lahko organ druge stopnje (agencija) odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo, če spozna, da so bili v odločbi na prvi stopnji zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo. Agencija je pri odločanju o pritožbi ugotovila, da je organ prve stopnje, ko je odločal o povrnitvi stroškov, napačno uporabil pravni predpis – Zakon o splošnem upravnem postopku, saj tožeča stranka na podlagi 113. člena ZUP ni upravičena do povrnitve stroškov.

5. Obrazložitev k prvi točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka ne ugovarja tožnikovi navedbi, da je vložil tožbo izključno zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe z dne 11. 1. 2011, zato tožena stranka ni imela zakonite podlage, da je v pritožbenem postopku z drugo točko izreka izpodbijane odločbe odpravila sklep z dne 11. 1. 2011 in s tem tudi 1. točko izreka odločbe z dne 11. 1. 2011, ki je bila tožniku v korist. Po določbi 1. odstavka 247. člena ZUP namreč organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. To pomeni, da samo v mejah spoštovanja 1. odstavka 247. člena ZUP drugostopenjski organ lahko uporabi določilo 252. člena ZUP, na katero se sklicuje v obrazložitvi drugostopenjskega organa, ne more pa tudi izven okvirov, na katere se nanaša pritožba, uporabiti določbe 252. člena ZUP. To pomeni, da zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je kvečjemu (158. člen ustave) mogoče uporabiti izredna pravna sredstva, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega je drugostopenjski organ s tem, ko je v drugi točki izreka odpravil sklep z dne 11. 1. 2011, povzročil, da o zahtevi tožnika za povračilo stroškov na podlagi vloge stranke ni bilo odločeno. Zato je sodišče izpodbijano 2. točko izreka drugostopenjske odločbe zaradi kršitve procesnega prava (1. odstavka 247. člena ZUP in 158. člena Ustave), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) odpravilo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

8. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.