Jedro

Davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo premoženje zapustnika; če je teh oseb več, so za izpolnitev solidarno odgovorne. Davčne obveznosti se poplačajo iz premoženja oziroma s prihodki od tega premoženja. Le v primeru, če oseba, ki upravlja premoženje, davčnih obveznosti ne poravna iz premoženja oziroma prihodkov od tega premoženja, lahko davčni organ neplačan davek izterja od upravljavca.

Določba prvega odstavka 418. člena ZDavP-2 se nanaša na vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe tega zakona v teku. Niti po metodi jezikovne razlage namreč ne dopušča zaključka, da se (lahko) nanaša le na procesne določbe, kot smiselno navaja tožnica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, Izpostava E. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 4213-734/2011 04-180-08 z dne 12. 4. 2012 odločil, da se potencialnim dedičem po pok. A.A., in sicer tožnici in B.B., C.C. in Č.Č., od po denacionalizaciji vrnjenega premoženja za leto 2002 odmerijo obveznosti v skupnem znesku 726,46 EUR, in sicer dohodnina od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč v višini 421,20 EUR ter pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč v višini 305,26 EUR (73.153,50 SIT), ki jih morajo potencialni dediči poravnati vsak do ene četrtine v 30 dneh.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ ugotavlja, da iz bilo v postopku denacionalizacije upravičencu pok. A.A. vrnjeno premoženje, kot to izhaja delne odločbe Upravne enote E. z dne 21. 2. 1995 (pravnomočna dne 11. 3. 1995). To premoženje je bilo dano v začasno upravljanje skrbnikom za poseben primer, in sicer potencialnim dedičem tega premoženja (D.D., Č.Č., B.B. in C.C.). Ta odločitev temelji na pravnomočni odločbi Centra za socialno delo E. z dne 28. 11. 1994. Imenovani skrbniki za poseben primer upravljajo z vrnjenim premoženjem pok. razlaščenca enakopravno in v soglasju, in sicer od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Nato se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v sedmem odstavku 48. člena določa tudi, da davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo premoženje. Oseba, ki upravlja premoženje, mora v breme premoženja oziroma prihodkov iz premoženja, ki ga upravlja, izpolniti davčno obveznost. Če je več oseb, ki upravljajo premoženje, so odgovorne za izpolnitev davčne obveznosti solidarno. Dodaja, da je osnova za davek od dohodka iz kmetijstva katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen na podlagi podatkov za geodetske zadeve pristojnega upravnega organa, in da postopek dedovanja po denacionalizaciji vrnjenega premoženja ni končan. Navaja tudi upoštevane podatke o lastništvu nepremičnin na ime denacionalizacijskega upravičenca A.A. Nadalje se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh), ki so veljale za odmerno leto, za katero se odmerja davek od dohodka iz kmetijstva, in sicer na 25. in 27. člen in pojasni način odmere. Sklicuje se tudi naZakon o gozdovih, ki je podlaga za odmero pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, in na Uredbo o pristojbinah za vzdrževanje gozdnih cest. Pojasni še, da so bili že z odločbo o denacionalizaciji kot upravljavci denacionaliziranega premoženja določeni vsi štirje pokojnikovi dediči in je zato potrebno odmeriti davčne obveznosti vsem štirim kot skrbnikom za poseben primer, ki upravljajo z vrnjenim premoženjem pokojnega razlaščenca in so ti solidarno odgovorni za izpolnitev davčne obveznosti.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-03-8/2012-2 z dne 15. 6. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe najprej povzame potek postopka in se sklicuje na sedmi odstavek 48. člena ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 67. člen Zakona o denacionalizaciji, po katerem se, v primeru, če je upravičenec - prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl, z odločbo o denacionalizaciji denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, za katerega je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Zavrne ugovor, da tožnica ni „potencialni dedič“ oziroma pravni naslednik po osebi B.B. in da ne opravlja skrbništva za poseben primer in ob tem ugotavlja, da so bili v denacionalizacijskem postopku vrnitve nacionaliziranega premoženja pok. A.A., kot izhaja iz priložene dokumentacije, za začasno upravljanje s tem premoženjem postavljeni kot skrbniki za poseben primer potencialni dediči tega premoženja in da je med njimi tudi tožnica.

Ker je bilo z odločbo denacionalizirano premoženje dano v začasno upravljanje skrbnikom za poseben primer, ki upravljajo z vrnjenim premoženjem, to, glede na citirano določbo sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2 pomeni, da te osebe, med katerimi je tudi tožnica, izpolnjujejo davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem omenjenega premoženja in so odgovorne za izpolnitev davčne obveznosti solidarno. Glede podatkov o parcelah pojasni, da davčnemu organu podatke o višini katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč posreduje upravni organ, pristojen za geodetske zadeve (340. člen ZDavP-2). V davčnem postopku se tako katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč ne ugotavlja, saj je davčni organ vezan na uradno pridobljene podatke, ki mu jih posreduje za to pristojni upravni organ. Dodaja, da so iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidni podatki o parcelah, ki so bile predmet obdavčitve in zato pritožbene navedbe, da ti podatki niso navedeni, ne držijo. Zavrne tudi ugovore glede retroaktivne uporabe določb sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2 in se sklicuje na 418. člen ZDavP-2. Ta namreč v prvem odstavku določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu. Pritožbene navedbe, da je odločba nična, ker je ni mogoče izvršiti in da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno, ocenjuje kot pavšalne in neizkazane.

Glede ugovora, da je v zadevi podano absolutno zastaranje, pojasni, da se glede vprašanja morebitnega zastaranja odmerjenih obveznosti uporabljajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. V tem primeru je bila prva odmerna odločba (ki je bila kasneje odpravljena) izdana 8. 12. 2002. Tako je pričel rok za zastaranje pravice do odmere obveznosti iz kmetijstva teči dne 1. 1. 2003 in bi absolutni desetletni zastaralni rok potekel dne 31. 12. 2012. Dodaja še, da relativni zastaralni rok sicer znaša le 5 let, vendar pa ta rok prekine vsako dejanje upravnega organa, ki meri na odmero davka. Ker je v tem primeru davčni organ po tem, ko je bila prvotna odmerna odločba z dne 18. 12. 2002 odpravljena, nadaljeval z odmernim postopkom in za potrebe odmere obveznosti za čas do sklepa o dedovanju poskušal določiti skupnega predstavnika, o čemer je bila obveščena tudi tožnica, ugovor glede zastaranja odmere obveznosti ni utemeljen.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Glede sklicevanja na sedmi odstavek 48. člena ZDavP-2 meni, da ga za obdobje pred datumom 30. 12. 2009, ko je bila ta določba sprejeta, ni mogoče uporabiti, saj retroaktivna veljavnost zakona po ustavi ni dovoljena. Meni, da prvega odstavka 418. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti tako, da za nazaj velja materialno pravno določba ZDavP-2. Obveznosti v zakonu ni mogoče določiti za nazaj. Določba prvega odstavka 418. člena ZDavP-2 se lahko nanaša le na procesne določbe, ne pa na določbe zakona, ki so materialno pravne narave. Takšna razlaga je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Predlaga, da Upravno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 418. člena ZDavP-2, če meni, da je mogoča razlaga, da velja za nazaj kot materialno pravna določba.

Meni tudi, da je v zadevi prišlo do absolutnega in relativnega zastaranja, kot to izhaja iz 125. in 126. člena ZDavP-2. Z izpodbijano odločbo je namreč junija 2012 odmerjen davek za čas od vključno 2002 dalje in to na podlagi zakonske določbe, ki je začela veljati šele 30. 12. 2009. Tožnici ni bilo na območju E. vrnjeno nobeno premoženje in ni davčna zavezanka. Njen pravni prednik tudi ni oseba z zadnjim bivališčem „...“ kot je navedeno v izpodbijani odločbi in tožnica ni potencialni dedič te osebe. Tožnica ne upravlja nobenega premoženja (zapustnika) na območju občine E. Skrbniki so razvidni iz sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. I U 680/20089-17 z dne l2. 1. 2010. Dodaja še, da tožnica tudi ni imela možnosti, da sodeluje v postopku, čeprav ima lastnost stranke. S tem je bila kršena njena pravica do izjave in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Odločba nima razlogov glede kmetijskih in gozdnih zemljišč, s tem pa je nerazumljiva in je ni moč preizkusiti. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je Upravna enota E. dne 21. 2. 1995 izdala delno odločbo s katero je bilo v postopku denacionalizacije upravičencu pok. A.A. vrnjeno premoženje, ki je bilo nato dano v začasno upravljanje skrbnikom za poseben primer. Ker je med skrbniki, katerim je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno premoženje dano v začasno upravljanje, tudi tožnica, ki navedenega ne prereka, odločba pa je dne 11. 3. 1995 tudi postala tudi pravnomočna, so tožničini ugovori, da ne upravlja nobenega premoženja (zapustnika) na območju občine E., tudi po presoji sodišča neutemeljeni.

Kot sta navedla že oba davčna organa, je v sedmem odstavku 48. člena ZDavP-2 tudi določeno, da davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo premoženje zapustnika. Oseba, ki upravlja premoženje teh oseb, mora v breme premoženja oziroma prihodkov iz premoženja, ki ga upravlja, izpolniti davčno obveznost. Če je več oseb, ki upravljajo premoženje, so odgovorne za izpolnitev davčne obveznosti solidarno. S to določbo je določena odgovornost oseb, ki upravljajo premoženje do prevzema premoženja s strani pravnega naslednika za poravnavo davčnih obveznosti. Davčna obveznost pa se poplača iz premoženja oziroma s prihodki od tega premoženja. Le v primeru, če oseba, ki upravlja premoženje, ne poravna davčne obveznosti iz premoženja oziroma prihodkov od tega premoženja, lahko davčni organ izterja neplačan davek od upravljalca. V obravnavanem primeru gre za odmero davka od dohodka iz kmetijstva, skladno z določbami 25. in 27. člena ZDoh, ki je veljal za leto 2002, in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest po določbah Zakona o gozdovih in Uredbi o pristojbinah za vzdrževanje gozdnih cest. Tožničine navedbe glede sodelovanja v postopku so po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za odmero katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, neutemeljene. Prvostopenjski organ je v tem primeru izdal odločbo na podlagi uradnih podatkov, ki jih je pridobil od ustreznih organov. Tako ravnanje je skladno z določbo drugega odstavka 73. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. Nenazadnje tožnica dejanskih ugovorov glede zemljišč tudi ne uveljavlja in zato po presoji sodišča v obravnavnem primeru ustavna pravica iz 22. člena Ustave ni bila kršena. Tožnica v tožbi navaja tudi sodbo tega sodišča opr. št. I U 680/20089-17 z dne l2. 1. 2010, vendar ob tem ne pojasni, kakšna je povezava med navedeno sodbo in pravnomočno delno odločbo Upravne enote E. z dne 21. 2. 1995 oziroma v z tem sporu izpodbijano davčno odločbo.

Glede ugovora zastaranja se sodišče strinja s tožnico, da je v zadevi potrebno izhajati iz 125. in 126. člena ZDavP-2. Ker je ustrezno obrazložitev glede tega, da do zastaranja v obravnavanem primeru še ni prišlo, v svoji odločbi navedel že drugostopenjski organ, se sodišče nanjo, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1, tudi sklicuje.

Glede tožbenega ugovora, da prvega odstavka 418. člena ZDavP-2, ki določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, ni mogoče razumeti tako, da relevantna določba 48. člena ZDavP-2 velja za nazaj, sodišče pripominja, da se določba prvega odstavka 418. člena ZDavP-2 nanaša na vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe tega zakona v teku. Navedena določba namreč niti po metodi jezikovne razlage ne dopušča zaključka, da se lahko nanaša le na procesne določbe, kot smiselno navaja tožnica. Enako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse, npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 42/2010 z dne 16. 1. 2011. Sodišče tudi ne vidi zatrjevane protiustavnosti 418. člena ZDavP-2 in zato ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka in sprožitev postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti te določbe pred Ustavnim sodiščem RS.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedel prvostopenjski organ in tudi z razlogi, ki jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori navajal drugostopenjski organ ter se nanje sklicuje, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.