Jedro

Tožena stranka je zavrnila dodelitev BPP tožnici, ker iz prošnje za BPP v zvezi s sestavo in vložitvijo pobude državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ ni izhajalo, da bi uveljavljala pravico do sodnega varstva. Vendar tožnica ni zaprosila za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pobude državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ, temveč je, kot na to v tožbi pravilno opozarja tožnica, zaprosila za BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo.

Tožena stranka je odločila povsem mimo predloga oz. zahtevka tožnice, kar predstavlja relativno bistveno kršitev upravnih pravil. Poleg tega je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev upravnega postopka, ker se do predloga tožnice sploh ni opredelila in se zato njene odločbe glede navedenega ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1508/2022 z dne 25. 11. 2022 se odpravi in se vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 291/2022 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 147/2016 kot neutemeljena zavrne.

2. V obrazložitvi organ citira določbo 1. in 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določata, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva. Navaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP v postopku, v katerem se omenjena pravica (še) ne uresničuje, saj je vložila prošnjo za BPP v zvezi s sestavo in vložitvijo predloga oz. pobude državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ, pri čemer pa ni zagotovljeno, da bo državni tožilec nato sploh vložil ZVZ oz. da bo na podlagi te do uvedbe sodnega postopka sploh prišlo. Glede na takšen zaključek organ ni presojal, ali tožnica izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da je zadeva zanjo življenjskega pomena, saj se že deset let trudi poravnati dolg, ki ga je z dedovanjem prevzela po pokojnem možu in od sodnega postopka je odvisno, ali bo lahko kmetijo obdržala. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče njeno vlogo za BPP kot neutemeljeno zavrnilo, saj naj bi bila prošnja vložena v zvezi s sestavo predloga državnemu tožilcu za vložitev ZVZ. Slednje ne drži, saj je bila njena vloga za BPP vložena zaradi vložitve predloga za dopustitev revizije, ki je povsem drugo izredno pravno sredstvo. To izhaja tako iz poziva sodišča na dopolnitev prošnje z dne 11. 11. 2022, kot tudi tožničine dopolnitve z dne 17. 11. 2022. Poleg tega se predlog za dopuščeno revizijo na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vloži le po odvetniku (86. člen ZPP), stranka sama ga ne more vložiti, zato je dostop do BPP za zastopanje odvetnika ključnega pomena, saj je v nasprotnem onemogočeno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS, kar pa je v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZBPP, ki omogoča pridobitev BPP za sodno varstvo pred vsemi sodišči v Republiki Sloveniji. Predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi1 ter vrne zadeva toženi stranki v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka je sodišču po pozivu predložila upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

**K I. točki izreka**

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila dodelitev BPP tožnici, ker po njenem mnenju iz tožničine prošnje za BPP v zvezi s sestavo in vložitvijo predloga oz. pobude državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ ni izhajalo, da bi uveljavljala pravico do sodnega varstva, kar je v nasprotju s 1. in 7. členom ZBPP.

7. Vendar pa tožnica ni zaprosila za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga oz. pobude državnemu tožilstvu za vložitev ZVZ, temveč je, kot na to v tožbi pravilno opozarja tožnica, zaprosila za BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju v zadevi P 147/2016. Pravilno tudi opozarja, da navedeno izhaja tako iz samega poziva sodišča na dopolnitev tožničine prošnje z dne 11. 11. 2022, kot tudi tožničine dopolnitve z dne 17. 11. 2022, poleg tega pa tudi iz same tožničine prošnje za BPP.

8. S takšno odločitvijo je tožena stranka odločila povsem mimo predloga oz. zahtevka tožnice, kar je po presoji sodišča v nasprotju z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Poleg tega pa se tudi do predloga tožnice sploh ni opredelila, zato se odločbe glede predloga tožnice za BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper navedeno pravnomočno sodbo sploh ne da preizkusiti, kar pa je absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Tožnica je sicer v tožbi uveljavljala tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vendar pa sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (pri čemer preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb - prvi odstavek 20. člena ZUS-1), ni pa vezano na tožbene razloge (40. člen ZUS-1). Zato je sodišče ugotovilo, da je navedena relativna bistvena kršitev upravnih pravil (odločitev o drugem predlogu oz. zahtevku, kot ga je predlagala tožnica) vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj tožena stranka sploh ni odločala o predlogu tožnice, kar predstavlja kršitev upravnega postopka po prvem odstavku 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Poleg tega pa je tožena stranka še storila absolutno bistveno kršitev upravnega postopka, ker se do predloga tožnice sploh ni opredelila in se zato njene odločbe glede navedenega ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

10. Posledično, ker v sporni zadevi niso bila upoštevana pravila postopka, je zato sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da odloči o pravilnem predlogu oz. zahtevku tožnice.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je zaradi navedenega že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

12. Tožnica je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 15,00 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Ker Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi katerega v upravnem sporu odloča sodišče, ne pozna pojma razveljavitve, je sodišče glede na navedbe tožnice smiselno štelo, da tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe.